Novi Washingtonski konsenz: Prioriteta gospodarske rasti in manjše neenakosti pred deficiti

Včeraj je umrl ekonomist John Williamson, avtor termina “Washingtonski konsenz“. Slednji je povzemal videnje optimalnih ekonomskih politik iz zornega kota washingtonskih institucij – IMF in Svetovne banke, ki so jima dajali ton interesi ameriške vlade (State department). Washingtonski konsenz (WK), ki je bil v osnovi dobro zamišljen, je prišel na slab glas, ker so ga uporabljali kot obvezni recept in ne kot skupek dobrih praks, znotraj katerega vsaka država lahko najde svojo, sebi prilagojeno kombinacijo politik. Tako pa se je WK sprevrgel v mantro neoliberalnih politik ortodoksne globalizacije (liberalizacije trgovine, tujih neposrednih in portfeljskih investicij), fiskalnega konzervativizma, zniževanja davkov, privatizacije in deregulacije. Najbrž največji kritik takšnega WK je bil harvardski profesor in razvojni ekonomist Dani Rodrik, ki je v nekaj knjigah pokazal, da striktno sledenje receptom iz WK, kot so se ga šle latinskoameriške države, ne vodi v obljubljeno prosperito, pač pa v finančno in gospodarsko nestabilnost, nizko rast in naraščajočo neenakost. Na drugi strani pa so države, ki so nekatere postulate iz WK prilagodile svojemu razvojnemu modelu (predvsem azijske države, prvenstveno pa Kitajska), uspešno menedžirale razvojne politike in dolgoročno rast.

No, originalni WK je bil klinično mrtev po finančni krizi iz 2008. Vmes so razvite države doživele svoje travme, ki so jih prej desetletja doživljale latinskoameriške države pod primežem politik predvsem IMF. Same washingtonske institucije pa so (kot sem zabeležil v kar nekaj komentarjih) v tem času doživele svojo katarzo. Pripoznale so napake ortodoksnih neoliberalnih politik, se od njih odmaknile in začele priporočati keynesianske politike. Originalni WK pa je dokončno umrl z epidemijo Covid. “Novi Washingtonski konsenz” lahko danes na kratko povzamemo kot:

  1. fiskalni deficiti niso pomembni, če lahko z njimi ustvarimo višjo rast in s tem bodoče fiskalne prihodke (sploh pa ne v času nizkih obrestnih mer, ko velja g > r),
  2. fiskalne deficite za financiranje razvojnih politik naj v večji meri financirajo korporacije in premožni sloj (dvig davkov na dobičke, premoženje in višje dohodke),
  3. znižanje neenakosti je eden ključnih ciljev, ker se s tem krepi socialna kohezija in makroekonomska stabilnost (spodnjih 60% prebivalstva s svojim trošenjem pozitivno prispeva h gospodarski rasti).

Pri tem je potrebno dodati, da če so politikam IMF in Svetovne banke v okviru originalnega WK dajali ton interesi ameriškega State departmenta, je do današnjega sozvočja med washingtonskimi institucijami prišlo po drugačni kronologiji dogodkov. Svoje razodetje sta najprej doživeli IMF in Svetovna banka, uradni Washington pa se jima je pridružil šele letos po Bidenovi inavguraciji.

Spodaj je nekaj odlomkov še iz komentarja Martina Sandbuja, trenutno vodilnega ekonomskega komentatorja v Financial Timesu. Vidim, da sva tudi tokrat zelo usklajena v pogledih.

Spend big on public health. Fiscal probity, long the core of IMF prescriptions (the joke was that the initials stand for “it’s mostly fiscal”), is no longer about reining in public spending but about getting value for money — and spending more where the value can be found.

That means doing whatever it takes to produce and deliver vaccines globally. The IMF’s Fiscal Monitor publication estimates that getting the pandemic under control everywhere would “yield more than $1tn in additional tax revenues in advanced economies, [cumulatively], by 2025, and save more in fiscal support measures”.

In other words, what governments spend on vaccinations can pay for itself many times over. The fund argues strongly for education spending, too, to make up for lost learning in the pandemic and help workers cope with structural changes going forward.

The multilateral institutions’ economists at times seem intensely relaxed about massive deficit spending by rich countries. The IMF takes a benign view of US President Joe Biden’s mammoth $1.9tn rescue package

Like other forecasters, it expects US national income to be higher next year than expected before the pandemic. And it sees insufficient demand stimulus as having permanent costs: countries whose governments spend less money will suffer more “scarring” that cuts long-term productive potential.

In parallel with all of this, the IMF continues to preach prudence, but that means something very different from a decade let alone a generation ago. Strikingly, the fund endorses “recovery contributions” — what others might call temporary solidarity surtaxes — from rich individuals and corporate windfall profits.

The message from the erstwhile headquarters of “neoliberalism” is that to make public finances sustainable, the wealthy and those who have profited from the pandemic should contribute more to the common cause.

The IMF even suggested that rich countries could consider net wealth taxes, apparently channelling leftwing US senators Elizabeth Warren and Bernie Sanders.

Concerns about inequality were everywhere at the spring meetings. The main policy challenge that the IMF chose to highlight was “managing divergent recoveries” — among countries and among groups within countries — due to the pandemic and in the new normal as economies recover from it.

Vir: Martin Sandbu, Financial

%d bloggers like this: