Paul Krugman si je, podobno kot Thomas Philippon prejšnji teden, dal malce duška glede Nemčije. Naredil je primerjavo nemškega pridiganja perifernim EU državam glede fiskalne vzdržnosti pred dobrim desetletjem in neizprosnemu jeklenemu pritisku na Grčijo, da izvede brutalno fiskalno varčevanje, ki je Grčiji pobralo 21% BDP in brezposelnost dvignilo na 27% ter uničilo ogromno človeških usod, medtem ko nemška vlada danes ni pripravljena sprejeti precej manjše žrtve, da bi se odpovedala uvozu ruskega plina. Zelo učinkovita poanta. Moraliziranje se Nemčiji vrača kot bumerang. Problem je le v tem, ker je Grčijo Nemčija lahko prisilila v stradanje njenega prebivalstva, medtem ko Nemčije danes nihče ne more prisiliti k prenehanju uvoza ruskega plina.

Je pa res, da bi bila danes žrtev za Nemčijo tudi primerljivo velika, če bi se čez noč odločila odpovedati ruskemu plinu. Kot sem pokazal pred tedni, imajo modelske ocene nemških ekonomistov, ki jih navaja tudi Krugman, vgrajeno modelsko napako – ne morejo oceniti učinka tega, če nekega ključnega inputa za gospodarstvo (kot je plin) nenadoma sploh ni več na voljo. Če plina ni več, se zaustavijo proizvodnja celuloze in papirja, kovin, kemikalij, kamna, gline in stekla, plastike, rafinerije nafte in živilskopredelovalna industrija, ki porabijo 84% vse industrijske porabe naravnega plina. Te panoge pa proizvajajo ključne inpute za predelovalne industrije. Če torej zmanjka polovica plina, lahko velik del nemškega gospodarstva zapre obrate in pošlje ljudi domov. Dokler se bodisi ne zagotovijo nadomestne količine plina (v petih letih) ali dokler nemško gospodarstvo ne uvede novih tehnologij, ki bodo namesto plina kot energent uporabljale elektriko.

Aja, Nemčija je zaprla jedrske elektrarne in nadomestno energijo ter energijo za regulacijo elektroenergetskega sistema pridobiva iz plinsko parnih elektrarn. Torej, da bi Nemčija nadomestila uporabo plina v industriji z elektriko potrebuje še več plina, da bi proizvedla to elektriko.

Zelo smart.

Nadaljujte z branjem→

Dajmo pregnati ta mrak in odnesimo te polpismene mračnjake z oblasti. Sonce, svoboda!

Intervju s Tejem Gonzo

Film Tovarne delavcem Srdjana Kovaćevića je na prvi pogled pesimističen film, saj prikazuje delavce, ki se trudijo podjetje, ki ga samoupravljajo, obdržati nad vodo, a se vse zaroti proti njim. V njem je toliko tišin in nemoči. Vendar pa je trenutna realnost podjetja Itas, o katerem govori film, bolj optimistična. Kako ste film videli vi?  

Na prvi pogled film lahko deluje kot anti-oda delavskemu lastništvu, saj v njem dominira atmosfera nemoči, žalosti in skorajda nepremagljivih težav. Vendar pa mislim, da je ta interpretacija napačna – to je film, ki govori o tem, kako močna je človeška volja za preživetje in materialno varnost ter kako skupnost posameznika lahko drži nad vodo. Je zgodba o tem, kako podjetje, ki je v lasti delavcev, preživi tudi tista najtežja polena, s katerimi sistem lomi kolena delavcev lastnikov. Polena so prevare direktorja, s katerimi se je okoriščal na račun delavskih plač, prevare multinacionalk, ki namesto domačih podjetij prejemajo subvencije države in pa kraje kadra s strani multinacionalk, ki tudi s pomočjo državnih subvencij kradejo kader, izobražen s strani podjetij, kot je Itas. 

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ob naraščajoči inflaciji pogosto beremo o tem, kako se ljudem zmanjšuje vrednost prihrankov na bankah. Realna vrednost skoraj 25 milijardah bančnih depozitov prebivalstva se pri 6 % inflaciji dejansko zniža za kakšno milijardo in pol evrov na leto, saj se je vrednost povprečne nakupne košarice blaga za toliko zvišala. To seveda zaskrbljuje in iščejo se alternativne rešitve, kako ohraniti vrednost  teh naložb. A v ekonomiji je pri transakcijah pravilo, da kar nekdo izgubi, na drugi strani nekdo pridobi in zanimivo je, da nič ne beremo o tem, kdo je potem pridobil teh 1,5 milijarde eur. Mogoče pa je to celo prav, ali vsaj dobro.

Pogost odgovor na vprašanje, kdo profitira zaradi nizkih obrestnih mer je, da to  povečuje bančne zaslužke. A banke so samo posredniki, ki zbirajo denar in ga potem posojajo naprej. Zato je smiselno potrebno pogledati, kaj se dogaja z bančnimi obrestnimi merami na depozite (pasivne obrestne mere) in kaj z obrestnimi merami na posojila (aktivne obrestne mere), da lahko ocenimo kje se na koncu odražajo te razlike.

Nadaljujte z branjem→

Včerajšnji prepričljivi zmagi Orbana na Madžarskem in Vučića v Srbiji so mnogim zdita neverjetni. Večini ljudi, ki od zunaj spremljajo dogajanje, se zdi neverjetno, da ljudje v neki državi – na vsaj kolikor toliko svobodnih volitvah – prostovoljno večinsko volijo za avtokrate. Vendar zadeva ni tako preprosta, kot se zdi od zunaj. Avtokracije so za ljudi mnogokrat privlačnejše od demokracije.

Ta teden začenjamo s predavanji pri predmetu Korupcija in razvoj in ena izmed tem v prvem predavanju o “ekonomiki korupcije” se nanaša na to, kateri režim je boljši – demokracija ali avtokracija. Teorija se tukaj zdi zelo jasna – od Mancurja Olsona naprej (Dictatorship, Democracy, and Development (1993), Power and Prosperity (2000)) velja teoretično prepričanje, da so demokracije boljše od diktatorskih režimov. No, empirija je glede vprašanja, ali so demokracije vedno bolj učinkovite od avtokracij, manj prepričljiva, in sicer gre zadeva nekako tako:

• Democracies are always better than Dictatorships:
  • Olson, 1993, 2000 (seminal theoretical work)
• Only Older Democracies are better:
  • Keefer, 2007 (cross-sectional analysis)
  • [Keefer and Vlaicu (theoretical model)]

• Only “Very Democratic” Democracies are better:
  • Bäck and Hadenius, 2008
• Only Wealthy Democracies are better:
  • Charron and Lapuente, 2009

Nadaljujte z branjem→

Germany’s Greek crisis. 11 years ago Greece faced a sovereign debt crisis because of:

• irresponsible fiscal policy
• bad luck

Today Germany faces a geopolitical crisis because of:

• irresponsible energy policy
• bad luck

Greece’ s bad luck was a global financial crisis triggered in the US housing market. Germany’s bad luck came in the form of erratic decisions from an entrenched tyrant. But, as German officials liked to remind their Greek counterparts, bad luck is no excuse for bad policy.

Greek politicians were free riding on the credibility of the euro that allowed cheap and apparently unlimited borrowing… for a while. They bet that market finance would keep flowing indefinitely. It was cheap. But it was risky.

Being fiscally responsible is like buying insurance against future crises. Greek politicians did not want to pay the price of responsibility. They later imposed a cost on their fellow Europeans when the funds dried up.

Germany did the same with its energy policy. It was a bet that the gas would keep flowing. Germany is depended on gas inflows just as Greece was on financial ones. It refused to pay the cost of insurance in the form of diversification.

And the costs are now born by other countries as Germany’s dependence becomes a constraint on Europe’s policy making.

Vir: Thomas PHILIPPON, @ThomasPHI2

Tudi (najbolj konzervativni) Nemci, kot je Hans-Werner Sinn, spoznavajo, kako zelo ga je Nemčija pokronala v svoji energetski politiki. Zapiranje nukleark s stabilno proizvodnjo in njihovo nadomeščanje s plinsko-parnimi elektrarnimi z nekaj 10-krat večjim negativnim ogljičnim odtisom, da bi zagotovili manjkajočo energijo v jesenskih in zimskih mesecih, ko ni dovolj sonca ter za regulacijo sistema, je pač slaboumno. Ob tem pa subvencioniranje gradnje solarnih in vetrnih elektrarn prek dvakrat višje cene energije za gospodinjstva sodi v isto kategorijo. Bolj kot je Nemčija gradila nove in nove solarne in vetrne elektrarne, bolj kot je nemško krajino in Severno morje spreminjala v polja vetrnic, da bi zmanjšala odvisnost od fosilnih goriv, tem bolj odvisna je postajala od njih. Hkrati pa postala odvisna še od Rusije, od koder dobi 55% vsega plina. Z izgubo energetske suverenosti je Nemčija s tem izgubila še politično suverenost. O slednjem sem pisal ob začetku ruske invazije na Ukrajino.

Od te katastrofalne nemške energetske politike sta najbolj profitirali Avstrija in Rusija. Avstrija, ker je ob sončnih dneh, ko so nemške solarne elektrarne proizvajale viške, ki jih ni bilo mogoče uporabiti ali shraniti, te viške nemške električne energije kupovala po nizkih ali negativnih cenah in z njimi podnevi načrpala vodo v višinske bazene (de facto baterije) ter jo uporabila v nočnih urah ali ob manjkih energije prek črpalnih hidro elektrarn za proizvodnjo potrebne električne energije. Rusija pa seveda, ker je bogato služila z nemško trapasto politiko, hkrati pa si Nemčijo še strateško pokorila.

Sedanja nemška razmišljanja, kako se v petih letih izvleči iz ruske energetske zanke, tudi spadajo v kategorijo slaboumne kratkovidnosti. Nadomeščanje nabav plina iz Rusije z nabavami v Libiji, Katarju ali ZDA, niti za ped ne rešuje (1) ne nemške odvisnosti od uvoženega plina, (2) ne njene odvisnosti od fosilnih virov energije in (3) ne njene energetske avtonomnosti in s tem politične suverenosti. Namesto tega bi morala Nemčija ohraniti 3 obstoječe in ponovno reaktivirati 14 zaprtih jedrskih elektrarn ter narediti načrt za pospešeno gradnjo novih. Vsaka država potrebuje kombinacijo izdatnih stabilnih virov energije (kjer so jedrske elektrarne iz okoljskega vidika seveda neprimerno bolj sprejemljive od elektrarn na premog ali plin), obnovljivih virov energije (hidro, solarne, vetrne, delno biomasa in geotermalna), sistemov za shranjevanje viškov energije (baterije, ČHE, elektroliza) ter energetskih virov za regulacijo sistema in za sistemske rezerve (tukaj plinsko-parne elektrarne najbolje odigrajo to vlogo). Prav tako mora vsaka država zagotoviti svojo energetsko avtonomnost, s čimer postane odporna na šoke – naravne in politične.

Politiki, ki v 21. stoletju tega ne razumejo, ne bi smeli priti blizu možnosti odločanja o prihodnosti države.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Dober članek Z napalmom nad stagflacijo?, vendar pa ne naslavlja dolgoročnega problema. In sicer, ali si lahko največja trgovska sila na svetu (EU) privošči, da je v posameznih segmentih (kot je mikroelektronika, hrana, energija,…) popolnoma odvisna od uvoza? Gre za, če hočete, nacionalni (nadnacionalni interes). Ki je na veliko veselje (in hkrati obžalovanje) nas zagovornikov, nekako spet v modi.

Namreč država ali nadržavna tvorba, kot je EU, ne more računati samo na dobre čase. Sestavni del upravljanja državnih tvorb je tudi sistematično pripravljanje na krize. Zdi se, da smo v času galopirajoče globalizacije in prevlade Zahoda na to pozabilli.

Nadaljujte z branjem→