Rusko uničevanje energetske infrastrukture, ki se je začelo po ukrajinskem napadu na ruski most na Krim, se stopnjuje. Ocene gredo v smer, da je uničene že med 40 in 50% celotne ukrajinske energetske infrastrukture, vendar pa Rusija dnevno ciljno s 100 do 200 raketami raketira preostale (še delujoče ali že popravljene) ključne energetske objekte, zaradi česar grozi, da bo Ukrajina kmalu v celoti pogreznjena v temo in mraz. Sledi humanitarna katastrofa največjih razsežnosti, Bloomberg špekulira z eksodusom ukrajinskih beguncev proti Zahodu, največ seveda v Poljsko in Nemčijo. Da o posledicah pomanjkanja energije, visokih cen energije, visoke i nflacije in recesije ter pritoka milijonov migrantov za Evropo ne govorimo. Za ZDA to ni problem, ZDA so daleč in prodajajo svojo nafto in plin Evropi po visokih cenah. Za Ukajino in Evropo pa ta vojna postaja eksistencialen problem.

Putin to počne z namenom Ukrajino prisiliti v mirovna pogajanja z “realističnimi” izhodišči. Zelenski vztraja pri popolnem umiku Rusije iz zasedenih ozemelj, vključno s Krimom ter povrnitvijo prvotnega stanja. Ob takšnih izhodiščih seveda sploh ne more priti do začetka pogajanj, kar pomeni, da je Zelenski pripravljen žrtvovati hudo humanitarno katastrofo in precejšnje število človeških življenj za dosego maksimalnih zahtev, za katere je jasno, da ne morejo biti sprejete s strani nasprotne strani. Jasno je, da je Rusija agressor v tej vojni (ne glede na to, da gre dejansko za proxy vojno z ZDA), vendar ali je s strani Zelenskega res treba žrtvovati milijone nedolžnih življenj za cilj, ki pod nobenimi pogoji ne more biti izpolnjen?

Poveljnik ameriških sil general Mark Milley je bil v svoji uradni izjavi zelo jasen, da verjetnost, da bi Ukrajina vojaško potisnila ruske sile iz zasedenih ozemelj “any time soon”, ni zelo visoka. Zakaj torej vztrajati pri tako nemogočih zahtevah, ko se začenja 3 do 4 mesece zime, trpljenja, gladovanja, zmrzovanja in umiranja civilnega prebivalstva?! Mar ni smiseln in nujen večji politični realizem, da rešimo življenja civilistov? Ali pa so Zelenski, njegovi zahodni (politični in vojaški) sponzorji ter zahodni liberalno-libertarni idealisti pripravljeni žrtvovati milijone nedolžnih življenj?

Kot pravi poveljnik ameriških sil general Milley, obstaja politična možnost za rešitev te vojne, medtem ko pozitivne vojaške rešitve, ugodne za Ukrajino, ni na vidiku.

Nadaljujte z branjem→

Izbruh inflacije v ZDA lani je bil nekoliko drugačen kot v Evropi. Ameriška inflacija je bila bolj hipna in pretežno povpraševalne narave. Medtem ko je v Evropi za 2/3 inflacije odgovorna rast cen energentov in hrane, za polovico preostale inflacije pa drugi ponudbeni dejavniki (ponudbeni dejavniki skupaj tvorijo 80 do 85% porasta ravni cen v evro območju letos), pa so v ZDA energenti in hrana prispevali le 30 do 40% k porastu inflacije, vsi ponudbeni dejavniki skupaj pa dobro polovico. Hkrati pa ameriška inflacija še dodatno specifična zaradi posebne komponente, in sicer t.i. “shelter inflacije”. Preprosto povedano, gre za komponento v indeksu cen življenjskih potrebščin, ki se nanaša na strošek najemnin. Ta komponenta prispeva 30% k indeksu cen življenjskih potrebščin oziroma pomeni 40% temeljne inflacije (ko iz indeksa cen odstranimo volatilne cene energentov in hrane).

V ZDA so najemnine zelo pomemben dejavnik inflacije, ker velik del prebivalstva najema stanovanje, hkrati pa uradna metodologija izračuna indeksa cen življenjskih potrebščin ob dinamiki cen dejanskih najemnin upošteva tudi implicitno najemnino za lastniška stanovanja, čeprav je lastniki ne plačujejo (podobno je v metodologiji izračuna BDP). In zakaj so te najemnine tako pomembne za dinamiko inflacije v zadnjem letu in pol? Zato, ker je v času epidemije veliko zaposlenih začelo delati od doma, povpraševanje po najemnih stanovanjih se je močno povečalo in s tem tudi najemnine, ameriški urad za statistiko (BLS) pa je rast najemnin seveda pripisal tudi lastniškim stanovanjem.

V zadnjih nekaj tednih se je s tem fenomenom “shelter inflacije” ukvarjala plejada najboljših ameriških ekonomistov. No, dobra novica je, da se je zaradi tega, ker se je veliko ljudi vrnilo nazaj v pisarne, povpraševanje po najemnu zmanjšalo, s tem pa so padle tudi najemnine. Zato bo ameriška inflacija dobila dodatni negativni pospešek navzdol in na inflacijo bomo (najbrž) spet lahko začeli gledati kot na prehodni pojav zaradi post-kovidnega odpiranja gospodarstev.

Spodaj je dobra poljudna razlaga Paula Krugmana.

Nadaljujte z branjem→

Poveljnik ameriških sil general Mark Milley je zelo jasen, da verjetnost, da bi Ukrajina vojaško potisnila ruske sile iz zasedenih ozemelj “any time soon”, ni zelo visoka. Obstaja pa politična možnost za to. Pogajati se je treba, ko je nasprotnik šibek. Ruska vojska naj bi doživela velike izgube v zadnjih mesecih, zato je primeren čas za pogajanja zdaj. Čez zimo se bodo ruske sile okrepile in vkopale.

Tako pravi stroka. S katero pa se ne strinja politika – Bidenova administracija.

Se splača iti na koncert “kao rokerja”, ki ima le štiri poslušljive pesmi (Cuts like a knife, Straight From the Heart, Run to you, Summer of 69)? Od tega sta prvi dve iz leta 1980, drugi dve pa iz 1984! Pa roker Bryan Adams, ki je v bistvu šminker z večino pesmi za na poletne terase hrvaških hotelov.

Ne, itak, da se ne splača. Pa vseeno peljem ženo na njegov koncert. Zakaj? Po tej koroni in lockdownih smo lačni koncertov in špricanja adrenalina. As simple as that. Bruce Springsteen je naslednji.

Glede na to, kako se je kuhala ta juha s plinsko cenovno kapico, ki ne ustreza vodilni državi v EU (Nemčiji) in  bi bila škodljiva tudi za slovensko industrijo, je bilo jasno, da ta čorba ne bo užitna. Glede na to, da so cenovni kapici nasprotovale najmočnejše države v EU, predlog ni imel nobene možnosti za uspeh, vendar pa je Evropska komisija po dolgih mesecih priprav predloga morala formalno od sebe dati nek predlog, da v javnosti ne bi izpadla kot brezzobi tiger. Zato je včeraj Evropska komisija predlagala omejitev veleprodajnih cen plina za mesec vnaprej na 275 evrov za megavatno uro. Zgornja meja pa bi veljala samo, če bi bile cene nad to ravnijo dva tedna in bi bile za več kot 58 evrov na MWh višje od povprečne cene utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) za 10 dni.

Ta predlog je seveda joke, saj bi se cenovna kapica aktivirala zgolj v izjemno ekstremnih razmerah, ko bi cene plina zares eksplodirale in ostale na tej ravni 2 tedna in če ne bi bilo cenovno ugodne alternative s strani UZP. Ta kapica se ne bi aktivirala tudi letošnje poletje, ko so cene plina kratkoročno poskočile nad 300 evrov na MWh.

Vir: Finance

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Evropska unija je energijo obravnavala kot običajno blago, prosto dostopno na svetovnem trgu. Realnost je drugačna.

Vojna v Ukrajini in obojestranske ekonomske sankcije, ki so sledile, vključno s prekinitvijo dobav zemeljskega plina iz Rusije, so razgalile šibkosti Evrope v oskrbi z energijo. Te niso le posledica vojne, zanje je odgovorna predvsem Evropska unija sama, saj že vrsto let vodi zgrešeno energetsko politiko. Vojna je te napake izpostavila in še povečala njihove negativne posledice. Katere so te napake?

Razvoj človeštva je bil vedno neposredno povezan z energijo, ki jo je imel človek na razpolago. Do poznega srednjega veka je človek koristil relativno šibke vire – les, veter in sonce, zato je bil napredek počasen. Večja uporaba energijsko bogatejših fosilnih virov, najprej premoga, nato nafte in plina, pa je omogočila najprej s parnim strojem, nato z elektrifikacijo in motorji na notranje izgorevanje ter v zadnjih letih z informatizacijo kontinuirano industrijsko revolucijo. Proizvodnja umetnih gnojil na osnovi fosilnih virov je bistveno povečala proizvodnjo hrane, kar je po svetu odpravilo lakoto. Pospešen razvoj človeštva v zadnjih dvestopetdesetih letih je bil neposredno odvisen od množične uporabe bolj koncentrirane energije v obliki fosilnih goriv. Obilo energije je pomenilo rast in razvoj, njeno pomanjkanje pa lakoto in nazadovanje.

Za razvoj posameznih držav je bilo ključno nemoteno razpolaganje z naravnimi energetskimi in drugimi surovinskimi viri, ki so neenakomerno porazdeljeni po svetu. Zato je postalo pomembno, kdo ima te vire v lasti in jih nadzoruje. Glavni razlog za izbruh vojn v zadnjih sto letih je bil ravno spopad za energetske vire, predvsem nafto. Večina držav, zlasti večjih, ki se pomena energije zavedajo, ima polvojaško, geopolitično strategijo oskrbe z energijo. Pospešujejo domačo proizvodnjo in tam, kjer za to nimajo možnosti, vzpostavljajo strateška, tudi vojaška zavezništva z dobaviteljicami energentov ali vodijo vojne za nadzor nad energetskimi viri.

Nadaljujte z branjem→

The Big Short je vrhunski film. Velika šola finančne ekonomije. Šele ko študenti ekonomije vidijo ta film, lahko razumejo, kaj so se učili pri poslovnih financah. Meni eden najljubših delov tega filma je, ko chef Anthony Bourdain razloži kolateralne zadolžnice (CDO): tako da iz pokvarjene ribe, namesto, da bi jo vrgel v smeti, skuha obaro in jo proda kot veličastno novo jed. Ni boljšega načina študentom razložiti, kaj so CDO-ji.

Nadaljujte z branjem→

Bruseljski Politico poroča o menda naraščajočem nezadovoljstvu med evrokrati in evropskimi politiki nad ZDA. Denimo, točka 1, nad tem, da imajo edino ZDA korist od te vojne, saj se okoriščajo s tem, da Evropi drago, štirikrat dražje od ameriških cen, prodajajo plin:

“Dejstvo je, da če pogledaš trezno, je država, ki ima največjo korist od te vojne, ZDA, ker prodajajo več goriva, in to po višjih cenah, in ker prodajajo več orožja,” je za časopis Politico povedal neimenovani višji vir iz Bruslja.

Ne razumem tega razburjanja evrokratov in politikov, saj je to bil ves čas načrt ZDA. Prav nazorno so ga razdelali v javno dostopni študiji RAND korporacije za ameriško vlado “How to extend Russia”: Rusijo je treba izzvati, da se vojaško ali ekonomsko preveč izpostavi, nakar je treba proti njej uvesti mednarodne sankcije, pri čemer je ključno, da jih uvedejo evropske države in prekinejo nabave ruskih energentov, od česar bodo zaslužili ameriški izvozniki energentov:

Najbolj obetavni ukrepi za obremenitev Rusije na področju proizvodnje energije in mednarodnega pritiska so naslednji:

• Expanding U.S. energy production would stress Russia’s economy, potentially constraining its government budget and, by extension, its defense spending. By adopting policies that expand world supply and depress global prices, the United States can limit Russian revenue. Doing so entails little cost or risk, produces second-order benefits for the U.S. economy, and does not need multilateral endorsement.

• Imposing deeper trade and financial sanctions would also likely degrade the Russian economy, especially if such sanctions are comprehensive and multilateral. Thus, their effectiveness will depend on the willingness of other countries to join in such a process. But sanctions come with costs and, depending on their severity, considerable risks.

• Increasing Europe’s ability to import gas from suppliers other than Russia could economically extend Russia and buffer Europe against Russian energy coercion. Europe is slowly moving in this direction by building regasification plants for liquefied natural gas (LNG). But to be truly effective, this option would need global LNG markets to become more flexible than they already are and would need LNG to become more price-competitive with Russian gas.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V času rasti obrestnih mer so države z višjim obsegom javnega dolga seveda pod večjim pritiskom in spremljanjem finančnih trgov. V zadnjem letu so se tako obrestne mere na državne obveznice dvignile za okoli tri odstotne točke, nekaj več za bolj problematične države. Čeprav smo na tem blogu zadnjič sicer brali zanimiv odziv finančnih trgov glede Nemčije kot previdnost do te naložbe zaradi energetske krize, so nemške obveznice še vedno ocenjene kot najmanj tvegane in  zato prinašajo najnižje donose. Na drugi strani so italijanski papirji, kjer investitorji zahtevajo precej višji donos. Vseeno pa razlike niso tako velike kot bi na prvi pogled izhajalo iz visoke zadolženosti italijanske države. To se pogosto povezuje z oceno, da je pretežni del javnega dolga Italije financiran znotraj države, kar tudi drži. Glede na ta gibanja in razlike je zanimivo pogledati nekaj statističnih podatkov o strukturi javnega dolga ter zadnjih gibanjih obrestnih mer na državne papirje.

Nepredvidljive razmere v svetu ter dvigovanje obrestnih mer centralnih bank so povečali tudi pričakovane donose na državne vrednostne papirje. Potem ko so se še lani tudi donosi na slovenske 10-letne obveznice gibali blizu ničle (nemški pa v negativnem območju), pričakujejo investitorji letos precej več in donosi zato postopno naraščajo. Kot je razvidno iz prve slike, je ta rast pri izbranih treh državah dokaj usklajena, čeprav se z višanjem obrestnih mer sorazmerno povečujejo vseeno tudi razlike. Če so slovenske obveznice odstopale od nemških donosov lani še kakšne pol odstotne točke, je danes (stanje 10.11.22) ta razlika že bližje odstotni točki in pol.

Nadaljujte z branjem→