Malce postanem nervozen, ko berem nekonsistentne komentarje glede tekoče zunanje politike zahodnih držav, ki jo določajo in koordinirajo izključno v Washingtonu. Tudi komentatorji, kot je Gideon Rachman, ki je v Financial Timesu pravilno izpostavil nekonsistentnost Washingtona glede Kitajske, je nato zgrešil pomembno nianso poante. Rachman je pravilno izpostavil nekonsistentnost Washingtona:

(1) si v Washingtonu želijo, da Kitajska propade? Če ja, potem to pomeni propad globalizacije, kot jo poznamo, umik največjega trgovinskega partnerja večine držav v razvoju, konec končnih izdelkov in inputov iz Kitajske, konec zahodnega izvoza v Kitajsko, drastično povečano gospodarsko, finančno in socialno nestabilnost v svetu. Pomeni tudi, da za 1.4 milijarde prebivalcev Kitajske ameriška elita želi, da se jim življenje drastično poslabša.

(2) ali pa si v Washingtonu želijo, da je Kitajska uspešna? Slednje namreč zahteva ohranitev globalizacije, kot so jo oblikovali v Washingtonu v skladu s koristmi ameriških korporacij. Globalizacijo, ki prinaša koristi (skoraj) vsem in pozitivno vpliva na gospodarsko, finančno in socialno stabilnost v svetu.

Torej, obe želji – propad Kitajske in ohranitev globalizacije – sta v medsebojnem nasprotju.

Nadaljujte z branjem→

Moji pogledi na gospodarsko situacijo in perspektive za letos, vpliv vojne v Ukrajini in sankcij, zeleno politiko, proračun in strateški položaj Evrope v intervjuju za silvestrsko izdajo Svet 24.

Leto 2022 je zagotovo najbolj zaznamovala vojna v Ukrajini. Smo se na izzive, ki jih je prinesla, v EU in v Sloveniji, pravilno odzvali?

Dogodki v Ukrajini so le še okrepili trende, ki smo jim bili priča po začetku odpiranja gospodarstev marca lani. Takrat je zaradi povečanega trošenja potrošnikov na eni ter zaprtja delov gospodarstev in odpuščanj v času epidemije na drugi strani prišlo do presežnega povpraševanja po končnih izdelkih, energentih in sestavnih delih. Cene energentov so eksplodirale in ponudbene verige so kolapsnile, kar je privedlo do naglega porasta inflacije v drugi polovici lanskega leta. V takšni situaciji se je nato zgodila vojna v Ukrajini, ki je privedla zmanjšanja ponudbe energentov in porasta njihovih cen. Vse to pa je po verigi vplivalo na drastično povišanje stroškov podjetij, na podražitev kmetijske proizvodnje in rast cen hrane. Inflacija je še bolj ponorela in dobili smo ponudbeni tip inflacije, kot smo ga bili deležni v 1970-ih letih po prvem in drugem naftnem šoku.

Vendar bi se temu energetskemu šoku, ki je sledil začetku vojne v Ukrajini, bilo mogoče izogniti oziroma ga bistveno omiliti z bolj modrimi politikami na ravni držav EU. Ključne sankcije, ki so bile uvedene proti Rusiji, predvsem tiste, ki se nanašajo na uvoz ruskih energentov in surovin, so bile povsem napačno dizajnirane. Predvsem pa so zgrešile svoj namen. Bistvo sankcij kot skrajnega ukrepa na področju zunanje politike, je prizadeti nasprotnika, kjer ga najbolj boli, nam pa pozvroči čim manj težav, in da ga na ta način prisilimo k prenehanju spornih aktivnosti. Sankcije proti Rusiji so zgrešile vse tri ključne postulate bistva sankcij

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Vladajoča koalicija, na čelu s predsednikom vlade, predsednico SD in koordinatorjem Levice, v en glas poudarja, da je trenutna vlada izpolnila vse, kar je pred volitvami obljubila.

Na meji s Hrvaško bi morala vlada poskrbeti za odstranitev 143 km panelnih ograj in 50 km ograj iz tako imenovane Cerarjeve bodeče žice, ki je grdo poškodovala kar nekaj beguncev, ki so plezali čez te ovire, več deset nesrečnikov pa se je v Kolpi utopilo. Ograja je povzročila pomor divjadi, ki je umirala v mukah zapletena v »tehnični oviri«, izumu fašistov in nacistov na naših tleh.

Nadaljujte z branjem→

Hrvaška je včeraj prevzela evro. Ob tem je bilo seveda veliko političnega slikanja in govora o “zgodovinskem trenutku”. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je celo izjavila, da hrvaški prevzem evra pomeni, da je evro še vedno privlačen kot valuta. To je sicer precej resignirana izjava – v skladu z izkušnjami držav, ki so prevzele evro in iz velike evrske krize, ki je skoraj razbila evrsko monetarno unijo, ter averzije nekaterih EU držav, da bi evro prevzele.

Spodaj so moji pogledi na to, kakšne koristi lahko Hrvaška pričakuje od evra oziroma kakšne potencialne nevarnosti sledijo zaradi tega. (Gre za odgovore na vprašanja iz Večernjeg lista, zato naj vas ne moti, da je tekst v hrvaščini) Oboje je utemeljeno na standardnih teoretičnih konceptih in desetletjih empiričnih raziskav na tem področju ter izkušenj držav, ki so evro prevzele. Če na kratko povzemem: Hrvaški prevzem evra je motiviran predvsem s politično-propagandnimi nameni (ker Hrvaška s tem vstopa v “elitni klub”), kakšnih velikih koristi od tega (razen za politično elito, ki se bo lahko hvalila s tem) ne bo, velike škode tudi ne, ker je Hrvaška v treh desetletjih že sama s fiksnim tečajem kune uničila industrijo. Si pa Hrvaška s tem bistveno omejuje manevrski prostor v primeru asimetričnih šokov, saj se odpoveduje instrumentu menjalnega tečaja ter samostojni politiki obrestne mere. Manjko te samostojnosti monetarne politike se kaže predvsem času recesije, ko mora vsaka država zase najti optimalni miks ekonomskih politik, da lahko svoje gospodarstvo čim hitreje stabilizira in ga vrne na pot rasti. ECB pač prilagaja ukrepe glede na evrpo območje kot celoto, kar reflektira potrebe držav, ki imajo največjo gospodarsko težo. Nadaljujte z branjem→

EU nima svoje politične strategije do Kitajske. Niti do Rusije, niti do grupacije BRICS+. Pa bi jih nujno morala imeti. EU bi morala definirati svoj odnos z Evroazijo, z grupacijo, ki jo vodita Rusija in Kitajska, kajti to je največja surovinska, energetska in proizvodna baza na svetu. Podobno velja za širšo grupacijo BRICS+, držav, ki skupaj tvorijo čez 45% svetovnega prebivalstva, tretjino svetovnega BDP. Več kot 12 držav je vložilo prošnjo za pridružitev BRICS, med njimi Iran, Kazahstan in Saudska Arabija. Ko bo ta grupacija BRICS+ oblikovana, bo nadzirala 60% svetovnih zalog plina in 45% zalog nafte. Ta grupacija držav predstavlja na eni strani pomembno bazo ključnih energentov, surovin in sestavnih delov za evropsko industrijo, na drugi strani pa najpomembnejši trg. BRICS+ postaja drugi najpomembnejši globalni faktor.

V vednost kratka twitter analiza hard-core pristaša sankcij proti Rusiji, Robina Brooksa, ki vedno znova, mesec za mesecem, ugotavlja, da sankcije proti Rusiji ne delujejo. In vedno konča pri tem, da bi morala biti kapica na rusko nafto pri 30 $/sodček in da bi morali disciplinirati grške ladjarje (pa zahodna podjetja, pa borzne analitike, pa…). Pri tem pa vedno znova efektivno “pozablja” (faktično to ve, vendar razumsko tega noče sprejeti), da je Rusija letos nafto večinsko preusmerila na druge, nezahodne trge (enako tudi uvoz industrijskih izdelkov) in da je Rusija ustvarila svojo lastno, skrito floto preko 230 tankerjev, kar (ob teh kapacitetah) lahko pokrije več kot dve tretjini ruskega izvoza nafte. In oboje je neprizadeto s kapico na nafto, kakršnakoli že bo.

In Brooks pozablja, da s temi sankcijami evropske države zgolj kaznujejo sebe, ustrelile so se v obe koleni, nafto in plin kupujejo dražje, trepetajo ali bodo prišle skozi zimo brez redukcij, industrijske proizvode pa namesto njih v Rusijo izvažajo Kitajska in ostale azijske države. Da o tem, da sankcije niso niti za milimeter premaknile ruskih sil iz Ukrajine, ne govorimo.

Ampak sankcije proti Rusiji delujejo. Morajo delovati. V stilu:

1/ Sad će.

2/ Samo što nije.

3/ E, jebiga.

Nadaljujte z branjem→

Perspektive Ukrajine so ob nadaljevanju sedanje proxy vojne med Rusijo in ZDA zelo slabe:

1. Prvič, tako ZDA kot Rusija se zavedata, da bo konflikt v Ukrajini dolgotrajen oziroma da bo Rusija še dolgo ostala prisotna na zasedenih ozemljih Ukrajine.
2. Drugič, medtem ko si ZDA prizadevajo, da bi ta konflikt trajal čim dlje in da bi čim bolj izčrpal Rusijo, se Rusija pripravlja na dolgotrajni konflikt in se trudi, da bi se pri tem čim manj izčrpala.
3. Tretjič, pri tem vsi pozabljajo na Ukrajino, ki jo bo ta dolgotrajni konflikt infrastrukturno, gospodarsko in socialno v nekaj letih povsem uničil. ZDA so že in bodo Ukrajino popolnoma žrvovale v ta namen – do zadnje ukrajinske elektrarne, do zadnjega ukrajinskega mostu, do zadnjega Ukrajinca.
4. Četrtič, večina zanemarja evropske države, ki jih bo ta dolgotrajni konflikt prav tako gospodarsko destabiliziral, deindustrializiral in dolgoročno razvojno zavrl. Vsak dan nadaljevanja vojne v Ukrajini pomeni eno tovarno manj v Evropi.
   
5. In petič, velika večina komentatorjev zanemarja dejstvo, da se v tem konfliktu ruši ameriška hegemonija in da se oblikuje nov pol svetovne ureditve, koncentriran okrog dvojca Rusija & Kitajska. ZDA s svojo politiko preprosto potiskajo Rusijo in Kitajsko v zavezništvo, prav tako pa ostale nezahodne države, da se priključijo temu novemu gospodarsko-političnemu polu, ker vidijo v njem boljše možnosti za svoj razvoj. Trenutno stanje prošenj za članstvo v skupino BRICS je več kot ducat držav (med njimi Argentina, Alžirija, Iran, Kazahstan, Saudska Arabija) in ta skupina držav tvori 45% svetovnega BDP, polovico prebivalstva, 45% globalnih rezerv nafte in 60% rezerv plina, da o ostalih ključnih surovinah ne govorimo.
   

Neverjetna ignoranca in aroganca na strani zahodnih intelektualcev in političnih elit je ne videti te realnosti. Ta ignoranca in aroganca gresta na škodo prihodnosti Ukrajine in Zahoda.

Marko Golob

Brati Bhadrakumarja pomeni spoznavati visoko šolo diplomacije. Kakšna razlika do nivoja komentatorjev npr. v naših medijih. Kot bi primerjal vrtec z univerzo.

Spodnji stavek:

“The neocons in the Beltway have bitten more than what they could chew. Their last card will be to push for a direct US military intervention in the Ukraine war under the banner of a “coalition of the willing.”

kaže na to, na kar Putin vseskozi opozarja:

NE DA JE CESAR NAG, CESAR JE TUDI NOR!

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed kritičnih trenutkov ob obisku ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega prejšnji teden v Washingtonu je bila tiskovna konferenca ameriškega predsednika Josepha Bidena. Natančneje, konec tiskovne konference, ko se je Bidenu zareklo nekaj stavkov. Povedal je, da so ZDA omejene glede pomoči Ukrajini, ker evropske zaveznice niso pripravljene tvegati kontinentalne vojne z Rusijo. Biden:

Now, you say, ‘Why don’t we just give Ukraine everything there is to give?’ Well, for two reasons. One, there’s an entire Alliance that is critical to stay with Ukraine. And the idea that we would give Ukraine material that is fundamentally different than is already going there would have a prospect of breaking up NATO and breaking up the European Union and the rest of the world…

I’ve spent several hundred hours face-to-face with our European allies and the heads of state of those countries, and making the case as to why it was overwhelmingly in their interest that they continue to support Ukraine…

They understand it fully, but they’re not looking to go to war with Russia. They’re not looking for a third World War.

Biden se je nato zavedel, da je povedal preveč: “there’s more to say, but I probably already said too much” in na hitro končal tiskovno konferenco.

Nadaljujte z branjem→