V ponedeljek sem navajal številke Financial Timesa glede tega, da je tekom letošnjega leta dobrih 100 (103) tankerjev starejšega datuma zamenjalo lastništvo in državo registracije. Šlo naj bi za neznane lastnike, povezane z Rusijo. No, današnji Oil price navaja ocene TradeWinds, da naj bi bila ruska skrita flota kar 4-krat večja, saj je bilo v času od ruske invazije na Ukrajino 393 tankerjev (ali 43 % vseh transakcij s tankerji) prodanih neznanim lastnikom ali novoustanovljenim podjetjem. Poleg tega je letos na desetine tankerjev, registriranih v državah članicah EU, kot so Malta, Ciper in Grčija, zapustilo njihov register. Večina teh naj bi bila po novem registrirana v Dubaju in se angažirala v prevozu ruske nafte. Glede na to, da gre za bypass okrog zahodnih sankcij proti Rusiji s postavitvijo cenovne kapice, naj bi se precej zvišala premija za prevoz ruske nafte. Kar seveda privlači mnoge ladjarje v prevoz ruske nafte in oblikoval naj bi se 2-delni trg prevoza nafte.

Rusija se je očitno dobro pripravila na to cenovno sankcijo in lahko na ta način v precejšnji meri zavaruje svoj pomorski izvoz nafte v ne-G7 in ne-EU države. Problem v zvezi s tem pa je, da ker gre za stare tankerje, stare 12 do 15 let, ki so na koncu življenjske dobe in zreli za razrez, je ta razvoj dogodkov “accident waiting to happen”. Povečuje se verjetnost nesreč in izlitij nafte in ker so te ladje in tovor zavarovani pri ruskih zavarovalnicah, se odpira vprašanje pokritja morebitne škode.

Nadaljujte z branjem→

John Mearsheimer v brilijantni analizi vojne v Ukrajini postavi nekaj ključnih ugotovitev. Izpostavljam tri. Prvič, konvencionalno stališče, da je ruski napad na Ukrajino le prvi korak Rusije pri agresiji na ostale evropske države, je po Mearsheimerju napačno. Ker za takšno stališče ni absolutno nobenega empiričnega dokaza – niti v obliki kakšne ruske strategije niti v obliki kakršnekoli Putinove izjave v tej smeri do sedaj. In če bi Putin res hotel zasesti najprej Ukrajino in nato nadaljevati proti drugim državam, bi se na vojno bolje pripravil in Ukrajine ne bi napadel zgolj s 190,000 vojaki. Ko je Hitler leta 1939 napadel Poljsko, je za to uporabil 1.5 milijona vojakov. Mearsheimer trdi, da gre v primeru eskalacije v Ukrajini za rusko percepcijo širjenja Nata v Ukrajino kot “eksistenčne ogroženosti” zase. In če veš, da širjenje Nata v Ukrajino pomeni eksistenčno ogroženost za Rusijo kot regionalno velesilo, tega ne boš naredil.

Drugič, zakaj so ZDA izvršile širitev Nata v Vzhodni Evropi, čeprav je bila Gorbačovu ob kolapsu komunizma dana obljuba, da se Nato ne bo širil proti ruskim mejam in zakaj so ZDA napovedale širitev Nata v Ukrajino in Gruzijo, čeprav so vedele, da to pomeni eksistenčno ogroženost za Rusijo? Preprosto, ker so lahko. Ker je bila Rusija po razpadu Sovjetske zveze šibka in ker so ZDA tudi v primeru Ukrajine skrajno podcenjevale Rusijo in so nadaljevale s širjenjem vojaškega vpliva v Ukrajini ne glede na ruska opozorila.

Tretjič, glede Ukrajine ni možna diplomatska rešitev, ker ta ni v interesu ZDA, pač pa zgolj dolgotrajna vojna izčrpavanja z jedrsko eskalacijo na koncu. Zakaj? Ker Rusije v tej vojni ni mogoče poraziti. Ker Rusija te vojne ne sme izgubiti. Ker bi bilo s tem konec Rusije. In zato bo Rusija, če bo pritisnjena ob zid, v Ukrajini v skrajni sili, če bo ogrožena njena eksistenca (kot jo percipira Rusija, ne mi), uporabila tudi jedrsko orožje. Zakaj? Ker ve, da si ZDA ne bodo upale odgovoriti z jedrskim napadom na Rusijo, saj bi slednji pomenil konec Evrope in konec sveta, kot smo ga poznali.

Komu bolj verjamete – Mearsheimerju ali temu, kar govorijo ameriški in evropski politiki?

Zelo verjetno bi večina ruskih in svetovnih voditeljev v enaki situaciji, če bi bila na čelu Rusije, naredila to, kar je storil Putin. Nihče ne bi toleriral, da bi domače glavno mesto regionalne velesile nenadoma pristalo v dosegu konvencionalnih raket sovražnega režima. Poglejte si reakcijo ZDA, ko je Rusija pred 60 leti v odgovor na ameriško širjenje jedrskih raket v Italijo in Turčijo poslala jedrske rakete na Kubo. Takrat smo se za las izognili jedrskemu spopadu. Seveda to nikakor ne pomeni opravičevanja ruske agresije na Ukrajino, gre zgolj za razumevanje sosledja dogodkov. Tako kot tudi ni opravičila za ameriško agresijo na Irak (in vse ostale države, ki so jih ZDA neizzvano napadle v zadnjih 70 letih), kjer pa ZDA niso bile eksistenčno ogrožene.

Nadaljujte z branjem→

Profesor John Mearsheimer zelo dobro razloži, zakaj je verjetnost spopada med ZDA in Kitajsko na Tajvanu zelo velika. Ker ZDA ne morejo tolerirati regionalnega hegemona v Aziji. Tako kot niso mogle tolerirati imperialne Japonske, imperialne Nemčije in imperialne komunistične Sovjetske zveze. Za razliko od Rusije je Kitajska resnično velika gospodarska sila, ki lahko ogrozi primat ZDA. In ZDA tega ne morejo dopustiti. Tudi za ceno totalnega spopada na terenu Tajvana. Tajvan je v tem primeru pač “azijska Ukrajina”, kjer si ZDA brez škode zase lahko privoščijo izzvati in se prek Tajvancev bojevati s kontenderjem za regionalni prestol.

Nadaljujte z branjem→

Danes (s 45-dnevnim prehodnim obdobjem) vstopi v veljavo cenovna kapica, ki so jo na uvoz ruske kapice uvedle skupina G7 in EU. Kot sem že nekajkrat pisal, dizajn cenovne kapice predvideva, da zahodna podjetja ne bi smela zavarovati, prevažati ali trgovati z rusko nafto, katere cena bi bila višja od postavljene cenovne kapice. S tem naj bi te sankcije dosegle dvojni učinek: prvič, zmanjšale ruske fiskalne prihodke (ki delujejo v obliki izvozne carine na izvoz nafte in plina) in s tem možnost financiranja ruske agresije v Ukrajini; in drugič, znižale cene nafte za zahodne države. Ta ukrep ima zelo majhne možnosti, da doseže zgornji cilj. Prvi razlog je v tem, da je cenovna kapica postavljena na ravni 60 $/sodček, kar je bistveno višje od mejnih proizvodnih stroškov ruske nafte (v razponu med 20 in 40 $/sodček), in ki je višja od povprečne cene, ki jo je ruska nafta (Ural) dosegala v obdobju 2014-2020, je višja od trenutne cene in je približno na ravni letošnjih cen ruske nafte.

Razlogi za neučinkovitost te kapice so še drugi, denimo da je cena ruske nafte zelo konkurenčna (za 20 do 30 $/sodček nižja od drugih cen nafte), da obstajajo številne izjeme, da države, ki uvajajo kapico (G7 in EU + Avstralija) itak uvažajo zelo malo ruske nafte (po podatkih Bruegel se je delež zahodnih držav v uvozu ruske nafte iz ruskih evropskih pristanišč do oktobra letos zmanjšal na vsega eno tretjino), da ukrep velja samo za pomorski prevoz nafte in ne za naftovode in da se države, za katere je Rusija pomemben vir nafte, teh sankcij ne bodo držale.

In se jim tudi ne bo treba. Kot piše Financial Times, Rusija v preteklega pol leta, ko je bila napovedana cenovna kapica (maja letos), ni stala križem rok, pač pa so z Rusijo povezana podjetja v tem obdobju na svetovnem trgu potihem kupile več kot 100 (103) velikih tankerjev in jih registrirale pod različnimi lastniki v različnih registrih. Gre večinoma za tankerje, ki so starejšega datuma (12 do 15 let) in ki so bili prosti zaradi sankcij ZDA na uvoz nafte iz Irana in Venezuele. Prednost te “skrite flote tankerjev” je, da bo Rusija s tem ustvarila lastno ponudbeno verigo, ki se je sankcije ne dotaknejo, saj bodo prevoz nafte zavarovale ruske zavarovalnice. Največji trg za rusko nafto letos so postale Kitajska, Indija in Turčija, kjer je ruska nafta v veliki meri izpodrinila saudsko.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Že kar nekaj časa lahko spremljamo ukrepanje centralnih bank, ki so se odločile umiriti inflacijo z dvigovanjem obrestnih mer. V javnosti in vodilnih medijih se predstavlja predvsem nujnost takšne politike, le redko pa tudi drugačne poglede prav tako uglednih mednarodnih ekonomistov. Ker je inflacija zadnjega leta pretežno ponudbene narave, višja obrestna mera pač ne more zagotoviti več energentov ali hrane in zato ne prispeva veliko k zniževanju dvigovanja cen. Razen seveda v smislu, da takšna politika dodatno pripomore k ohlajanju ekonomije, k recesiji, kar bo perspektivno znižalo rast cen.

Posledice takšnega načina zniževanja cen bodo seveda za prebivalstvo zelo boleče, v obliki nižjih zaslužkov in še bolj v izgubah delovnih mest. A zanimivo, da se s tem vidikom centralni bankirji ne ukvarjajo preveč, svoje poslanstvo vidijo samo v stabilnosti cen (če bi parafrazirali “whatever it takes”). Kot lahko beremo v intervjujih, je zagovornik politike dvigovanja obrestnih mer tudi guverner naše centralne banke, ki izpostavlja, da je ECB z dvigovanjem obrestnih mer celo zamudila.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj odlomkov iz oktobrskega članka v Politico o ameriškem stilu vodenja Evropske komisije (EK) s strani Ursule von der Leyen (UvdL), o njeni izraziti proameriški usmeritvi, o neupoštevanju interesov članic EU, o pripravljanju ukrepov EK mimo komisarjev in brez konzultiranja članic EU itd. Po mojem skromnem mnenju lahko UvdL ravna tako, kot ravna, ker ima na drugi strani zelo šibke voditelje držav. Čeprav je UvdL zrasla čez glavo tudi že Angeli Merkel, ki jo je predlagala na to funkcijo, pa ob Merklovi na čelu Nemčije UvdL ne bi mogla razviti takšnega načina delovanja predsednice EK in ravnati mimo interesov članic EU oziroma brez konzultiranja članic EU.

Nekaj je hudo narobe z voditeljem / voditeljico EK, kadar jo močno hvalijo voditelji in visoki uradniki konkurenčne države, kritizirajo pa voditelji držav, ki jih fomalno zastopa. Tukaj ne gre več za vprašanje “demokratičnega deficita” (kot je že v osnovi vgrajen v institucionalno ureditev in delovanje ECB in kjer ECB še vedno deluje v interesu celotne Evropske monetarne unije, čeprav nikomu ne odgovarja), pač pa za vprašanje, ali je delovanje predsednice EK sploh v skladu z interesi tako posamičnih članic kot celotne EU. In zastavlja se vprašanje, koliko časa lahko samoglavi voditeljici EK države članice še dovolijo, da dela mimo interesov in brez konzultiranja članic EU.

“I think the saying is right,” she continued. “When you face a crisis, you know who your true friends are.” 

Von der Leyen’s words were more than just the diplomatic niceties expected of top officials in moments like these. According to multiple officials in Brussels and Washington, they reflect how the Commission president has emerged as the person to call when U.S. officials want to call Europe — in particular when it comes to the war in Ukraine. 

They also speak to growing murmurs of discontent at home — grumblings from officials in her own institution and among representatives of EU countries about her top-down approach. Von der Leyen’s penchant for secrecy and her dependence on a small coterie of advisers, her detractors complain, runs counter to the EU’s culture of consensus-driven decision-making.

Nadaljujte z branjem→

Izvrstna diskusija. Se pa vidi ogromna razlika v znanju zgodovine in politološke podkovanosti med profesorjem Mearsheimerjem in politikom Bildtom. Razlika med zgodovinskimi dejstvi in realnopolitičnimi vidiki na eni ter selektivno veljavnim idealizmom načel mednarodnih odnosov (ki velja za vse, razen za ZDA) na drugi strani. Poslušajte izjemni zgodovinski uvod profesorja Mearsheimerja (po 32. minuti) in njegovo razčlenitev, zakaj je sedanja hladna vojna v multipolarnem svetu bistveno nevarnejša od prejšnje v bipolarnem in zakaj je jedrska vojna danes verjetna ter nato to primerjajte s predhodnim Bildtovim naivnim teoretičnim idealizmom v vakuumu brez realno prisotne geopolitike. Kot da bi primerjal z znanjem in izkušnjami podprto modrost starega profesorja in naivni idealizem mladinca iz osmega razreda osnovne šole, ki je prebral pol poglavja knjige iz politologije.

Ampak dobro je, da se vsaj odvija javna diskusija o tej temi in to na (čeprav ne izenačeni) intelektualni ravni.

Ko pride december, pride ta “sehnsucht” po morju. In tale pesem iz nekih drugih časov v lepi avstrijski štajerščini to najlepše ilustrira. Resda zveni malce kot limonada, ampak koda je skrita v tekstu:

In uns’rer Hektometik-Welt
Dreht si’ alles nur um Macht und Geld
Finanzamt und Banken steig’n mir drauf
Die Rechnung, die geht sowieso nie auf
Und irgendwann fragst di’ wieso
Quael I mich da so schrecklich o
Und bin net laengst schon was Gott wo

Aber noch is’ net so weit
Noch was zu tun befiehlt die Eitelkeit
Doch bevor der Herzinfarkt
Mich mit vierzig in die Windeln prackt
Lieg I schon irgendwo am Strand
A Bottle Rotwein in der Hand
Und steck die Fuess in’ weissen Sand

Und irgendwann bleib I dann durt
Lass’ alles lieg’n und steh’n
Geh’ von daheim fuer immer fort
Darauf gib’ I dir mei Wort
Wieviel Jahr’ a noch vergeh’n
Irgendwann bleib I dann durt

Nadaljujte z branjem→

Tole zveni precej poznano – naj se Ukrajina odloči, kdaj in po katerih pogojih bo kapitulirala

The Economist prinaša trezen pogled na napovedano cenovno kapico na rusko nafto, ki naj bi začela veljati 5. decembra letos. Naj osvežim spomin: dizajn cenovne kapice predvideva, da zahodna podjetja ne bi smela zavarovati, prevažati ali trgovati z rusko nafto, katere cena bi bila višja od postavljene cenovne kapice. S tem naj bi te sankcije dosegle dvojni učinek: prvič, zmanjšale ruske fiskalne prihodke (ki delujejo v obliki izvozne carine na izvoz nafte in plina) in s tem možnost financiranja ruske agresije v Ukrajini; in drugič, znižale cene nafte za zahodne države.

No, kot običajno dobre namene in politike prizemlji realna ekonomika. Problem cenovne kapice na rusko nafto je v tem, da ukrep, kot se trenutno kuha, ne more biti učinkovit. Iz večih razlogov. Prvič, ker naj bi bila cenovna kapica uveljavljena na ravni med 60 in 70 $/sodček, kar je bistveno višje od mejnih proizvodnih stroškov ruske nafte (v razponu med 20 in 40 $/sodček), in ki je višja od povprečne cene, ki jo je ruska nafta (Ural) dosegala v obdobju 2014-2020 ter približno na ravni letošnjih cen ruske nafte (glejte sliko spodaj).

Vir: Bloomberg

Nadaljujte z branjem→