Bine Kordež

V medijih pa tudi v strokovni literaturi skoraj dnevno prebiramo prispevke o skorajšnjem razpadu našega pokojninskega sistema, o tem, da bomo morali delati do smrti, da pokojnin zanamci ne bodo dobivali, o prazni pokojninski blagajni in podobno. Seveda ni dvoma, da se delež starejše populacije povečuje in da bomo morali v bodoče več namenjati za izplačevanje pokojnin, a to še ne pomeni, da pokojnin ne bo ali da bi morali delati deset let in več dlje kot danes.

Podatki  pokažejo, da nimamo problema z vzdržnostjo pokojninskega sistema, temveč z višino prejemkov zaposlenih. Če skupaj kar 134 tisoč zaposlenih prejema manj kot 850 eur neto, iz teh vplačil pač ne morejo pričakovati 620 eur pokojnine in razliko mora zagotavljati država iz drugih virov. Primanjkljaj danes torej izhaja iz nizkih plač in nizke ustvarjene dodane vrednosti in ne iz pokojninskega sistema.

Tipična je navedba, da imamo prazno pokojninsko blagajno, kar se razume, da je bila nekdaj polna. Pri teh komentarjih se pozablja na osnovni princip delovanja veljavnega pokojninskega sistema. Po njem se za pokojnine vsak mesec s prispevki aktualnih zavarovancev in po potrebi iz drugih davkov zbere na Zavodu za pokojninsko zavarovanje (ZPIZ) toliko sredstev, kot jih Zavod potrebuje za izplačilo pokojnin tistega meseca. Pri obveznem pokojninskem zavarovanju, ki je po Evropi v veljavi že vse od konca 19. stoletja, torej nikoli ni, niti nikoli ni bilo nekih zbranih sredstev na kupu, temveč zaposlena populacija sproti zbira (prispeva) denar za starejše. Gre za sistem, ki je v veljavi že pravzaprav tisočletja, ko so aktivni skrbeli za onemogle starše, le da gre sedaj to kot obvezno plačilo in izplačilo preko državne blagajne.

Nadaljujte z branjem→

Glede na zlonamerna namigovanja v Nova24TV želim tukaj podati korektno informacijo o procesu, ki ga je proti meni v zasebni tožbi sprožil Zoran Janković, župan Mestne občine Ljubljana. Zoran Janković me je obtožil, da sem ga kot gost na komercialni televiziji Pop TV konec maja 2017 žaljivo obdolžil. In sicer mi je zasebni tožnik očital, da naj bi dne 24. 5. 2017 v oddaji 24ur zvečer na POP TV na različna vprašanja voditelja Uroša Slaka med drugim Zorana Jankovića označil kot “osebo, ki je znana po svojih neetičnih poslovnih praksah [in] da daje nekako vtis, da se splača nepošteno poslovati”  (podrobneje v nadaljevanju), s čimer naj bi storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 2. odstavku 160. člena KZ-1.

Senat Okrajnega sodišča v Ljubljani me je danes oprostil vseh obtožb:

Nadaljujte z branjem→

Slovenija je zelo lepa država, kvaliteta bivanja je med najvišjimi. Ni pa slovenska država prav zelo administrativno prijazna do ljudi. Ni prav prijazna, če hočete opraviti kakšne administrativne postopke. Ni prijazna do investitorjev, ki želijo kaj izgraditi. Ni prijazna, ko se morate kot podjetje ukvarjati z administriranjem glede plačevanja davkov in prispevkov ali pridobivanjem različnih soglasij in dovoljenj. Jo lahko, prosim, naredimo bolj prijazno?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V predstavitvah stališč političnih strank bomo v naslednjih dveh mesecih tudi pri oceni ekonomskega področja spremljali diametralno nasprotna stališča. Aktualna koalicija bo izpostavljala relativno visoko gospodarsko rast, nizko nezaposlenost ali povečane prejemke prebivalstva, te dosežke pa na primer podkrepila z oceno The Economista, ki nas je v neki analizi uvrstil med najuspešnejše države v EU. Opozicija pa bo poudarjala visoko zadolževanje države in brezglavo trošenje denarja, ocene pa podkrepila s kritičnimi stališči Fiskalnega sveta o dolgoročni nevzdržnosti takega modela.

V vsej množici podatkov s področja ekonomije dejansko ni težko najti argumentov za zagovarjanje tako ene kot druge strani. Vzporedno pa je vsaka ocena o teh gibanjih hitro opredeljena za “desno” ali “levo”, pač odvisno, v katero smer se nagiba. Ob vseh različnih stališčih “strokovnjakov”, so ljudje še toliko bolj zbegani. Na eni strani so sicer potolaženi z visokimi finančnimi ugodnostmi, ki so jih prejemali v teh zaostrenih razmerah, na drugi pa imajo vseeno strah pred posledicami visokega zadolževanja države za plačevanje vseh teh spodbud in priboljškov.

Kakršnakoli ocena o ekonomskih gibanjih je zato že vnaprej obsojena, da bodo bralci pisca “popredalčkali” – a naj vseeno poskusim nekoliko bolj neobremenjeno pogledati, kakšni so naši gospodarski kazalci v primerjavi z drugimi državami v Evropski Uniji. Kot rečeno, brez težav sicer zberemo takšne podatke, ki bodo pritrdili izhodiščni tezi (stališču) avtorja in res je tudi, da imajo vsi kazalci svoje omejitve in slabosti, a vseeno.

Nadaljujte z branjem→

Ne vem, medtem ko nekateri moji (in starejši!) letniki gledajo EMO, sem jaz očitno (za)ostal v preteklosti. Tale pesem je res fenomenalna (zadnja pesem na A strani prvenca, imenovanega Lynyrd Skynyrd, 1973).

Jasmina Držanič

Pred branjem teksta se naj vsak spomni kakšnega dogodka, ko je bil tako osramočen, da bi se najraje skril v najbolj skrito luknjo in svojo sramoto nekam potlačil in čakal, da vse skupaj mine. Ste imeli v takih obdobjih hudo željo, da bi komu povedali, kaj vam je? No, a sedaj razumete, zakaj so trpinčene ženske po navadi tiho in celo predolgo tiho?

Naša javnost se je vznemirila ob brutalnem umoru v Sevnici, kjer se je storilec po umoru partnerke in mame šestih otrok zglasil na policijski postaji. Prav tako smo se vznemirili ob novici, da je v Grosupljem umrla ženska, ki jo je partner polil z bencinom in nato zažgal. In vemo, da bo treba nekaj storiti. Ker preden se krutost stopnjuje do te mere, potekajo leta trpljenja.

Nadaljujte z branjem→

Muzika za moja ušesa. Muzika na način, ki mi je všeč.

Hornbyjeva ljubezen do muzike (ki se vleče že od prvenca High Fidelity sem) in Ethan Hawke v njemu standardni vlogi (od prvega filma iz trilogije Before Richarda Linklaterja sem). Sicer pa zelo gledljiv film. Ne vem, kako sem ga uspel zamuditi leta 2018.

Kot sem že nekajkrat pisal, je ekonomija polna ideologije. Slednja je vpeta skorajda v vsako fundamentalno enačbo v ekonomiji. Ne da bi se večina ljudi, sploh pa študentov ekonomije, tega zavedala. Pred leti sem dal primer enačbe, ki enači mejni produkt dela s plačami (MPL = w), torej da se plača oblikuje na ravni outputa zadnjega, mejnega delavca. Kar je čisti nonsens, saj denimo s tem ne moreš pojasniti, zakaj je delavec v tehnološko enako opremljeni tovarni na Kitajskem plačan desetkrat manj kot delavec v tehnološko identični tovarni v ZDA. Gre pač za teorijo, ki od Williama Jevonsa iz druge polovice 19. stoletja naprej upravičuje, da so delavci vedno pravično plačani. Enačba že stoletje in pol zelo uspešno služi ideološkim potrebam lastnikov kapitala.

Podobna zgodba se skriva v Blanchardovem WS-PS makro modelu (wage-setting – price-setting), ki služi kot teoretska podlaga Phillipsove krivulje (ki ponazarja inverzno relacijo med brezposelnostjo in inflacijo). V tem modelu so realne plače funkcija (pričakovane) agregatne ravni cen, stopnje brezposlenosti in pogojev na trgu dela, cena proizvodov pa se oblikuje na ravni pribitka (marže) na plače. In v tem modelu je ravnotežje odvisno od tega, ali so pričakovane cene s strani zaposlenih enake sedanji ravni cen. Če so inflacijska pričakovanja višja, bodo zaposleni zahtevali višje plače, kar bo privedlo do višje ravni cen proizvodov (te se v modelu oblikujejo kot pribitek (marža) na plače). Ergo, če delavci zaradi pričakovanih višjih cen v prihodnosti zahtevajo višje plače, bo to privedlo do plačno-inflacijske spirale, saj bodo podjetja zaradi višjih stroškov dela prisiljena zviševati cene.

Ta model, ta logika je temelj makroekonomskega pogleda na inflacijo zadnjega pol stoletja. Toda ste opazili ideološko podstat v tem modelu? Celotna zgodba se nanaša zgolj na plače, kot tisti dejavnik, ki ga je treba držati pod nadzorom, da držimo pod kontrolo inflacijo. Nihče pa se ne ubada z maržami, ki jih zaračunavajo podjetja oziroma dobički, ki jih na tej osnovi dobivajo lastniki kapitala. Te marže so preprosto vzete kot fiksne. Vendar niso, saj če gledate empirične raziskave iz zadnjega desetletja, boste našli konsenzualno ugotovitev, da se je v razvitih državah v zadnjega pol stoletja delež plač v razdelitvi dodane vrednosti zmanjšal za 4 do 8 odstotnih točk, delež dobičkov pa ustrezno povečal.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V mesecu februarju je bila morebitna prodaja Save Turizem Madžarom ena glavnih medijskih tem. Glede tega naj takoj na začetku napišem, da tudi sam ne podpiram prodaje enega ključnih delov hotelske turistične ponudbe in infrastrukture v Sloveniji nekemu neznanemu kupcu iz sosednje države. Vseeno pa je ob tem, danes večinsko dokaj poenotenem mnenju, potrebno dodati, da gre najprej za prodajo s strani enega tujca (Američanov) drugemu tujcu. To nedvomno odpira vprašanje (in terja tudi kak odgovor) kje je bila vsa javnost in politika takrat, ko smo pravzaprav prvič prodali ta pomembni del našega turizma tujim lastnikom. Ko smo prodali delež, ki ga bomo morali danes mogoče celo preplačati, da ga država dobi nazaj.

Pomembno pa je tudi dejstvo, da bi v primeru prodaje tujemu lastniku država še vedno obdržala vse ključne vzvode vodenja in razvoja družbe. Država ima v lasti preko 50 % lastništva (skupaj z Zavarovalnico Triglav v pretežno državni lasti) in bodoče dogajanje bo najprej odvisno od potez in odločitev državnih skladov in ne manjšinskega lastnika. Tu pa se potem odpira bolj pomembno vprašanje, kakšni bi bili (bodo) načrti države s to družbo v bodoče.

Nadaljujte z branjem→