Bine Kordež

V predstavitvah stališč političnih strank bomo v naslednjih dveh mesecih tudi pri oceni ekonomskega področja spremljali diametralno nasprotna stališča. Aktualna koalicija bo izpostavljala relativno visoko gospodarsko rast, nizko nezaposlenost ali povečane prejemke prebivalstva, te dosežke pa na primer podkrepila z oceno The Economista, ki nas je v neki analizi uvrstil med najuspešnejše države v EU. Opozicija pa bo poudarjala visoko zadolževanje države in brezglavo trošenje denarja, ocene pa podkrepila s kritičnimi stališči Fiskalnega sveta o dolgoročni nevzdržnosti takega modela.

V vsej množici podatkov s področja ekonomije dejansko ni težko najti argumentov za zagovarjanje tako ene kot druge strani. Vzporedno pa je vsaka ocena o teh gibanjih hitro opredeljena za “desno” ali “levo”, pač odvisno, v katero smer se nagiba. Ob vseh različnih stališčih “strokovnjakov”, so ljudje še toliko bolj zbegani. Na eni strani so sicer potolaženi z visokimi finančnimi ugodnostmi, ki so jih prejemali v teh zaostrenih razmerah, na drugi pa imajo vseeno strah pred posledicami visokega zadolževanja države za plačevanje vseh teh spodbud in priboljškov.

Kakršnakoli ocena o ekonomskih gibanjih je zato že vnaprej obsojena, da bodo bralci pisca “popredalčkali” – a naj vseeno poskusim nekoliko bolj neobremenjeno pogledati, kakšni so naši gospodarski kazalci v primerjavi z drugimi državami v Evropski Uniji. Kot rečeno, brez težav sicer zberemo takšne podatke, ki bodo pritrdili izhodiščni tezi (stališču) avtorja in res je tudi, da imajo vsi kazalci svoje omejitve in slabosti, a vseeno.

“Nobenega dvoma ni, da je za takšno relativno hitro okrevanje po krizi (vsaj zaenkrat) in ohranjanje socialnega položaja ljudi zaslužna predvsem spremenjena ekonomska in monetarna politika na nivoju EU. Brez tega, brez možnosti skoraj neomejenega zadolževanja in to praktično zastonj, takšne spodbude in pomoči prebivalstvu ne bi bile možne. Nihče si niti ne predstavlja, kako bi danes izgledal svet, če do teh sprememb ne bi prišlo. Zaradi tega so lahko vlade tako širokogrudno delile denar za upravičene in neupravičene potrebe, tudi naša in podobno delitev denarja bi izvajala tudi katerakoli druga vlada (nekje sicer več, drugje manj).

A kot rečeno, to je zasluga širših politik in ne dela aktualne izvršne oblast. Zato ni najbolj primerno stalno izpostavljanje in samohvala, koliko več denarja je bilo namenjeno za te ali one potrebe, posebno ker so vsa ta izplačila pravzaprav iz skupnega žepa (odprte kreditne linije) vseh državljanov. Podobna ocena velja tudi za gospodarsko rast. Tudi podjetjem so vse te pomoči omogočile, da so krizo hitro prebrodile, za hitrejši vzpon pa je zaslužna predvsem robustna struktura gospodarstva ter povečano povpraševanje in ne kak odstotek višji ali nižji davki.”

Kot ključni kazalec gospodarske uspešnosti se še vedno kaže gibanje BDP. Ustvarjena dodana vrednost v neki državi vseeno kaže nivo blaginje prebivalstva in njena hitrejša rast se odraža v rasti prejemkov ljudi. Na drugi strani pa je v zadnjih dveh letih izjemno pomemben tudi kazalec proračunskega deficita in javnega dolga. Upad gospodarske aktivnosti zaradi epidemije in s tem upad zaslužkov, so vse države poskušale nadomeščati z raznimi spodbudami, tako podjetniškemu sektorju kot neposredno ljudem. Za te potrebe so se vse države tudi zadolževale in močno spremenjene mednarodne fiskalne in monetarne politike (glede na ukrepanje v prejšnji krizi), so državam to omogočale. Za razliko od razmer po letu 2008 v zadnjih dveh letih praktično nobena država ni imela omejitev pri dostopu do potrebnih posojil in to po izjemno ugodnih obrestnih merah.

Države (vlade) v EU so torej ukrepale na dokaj podoben način in seveda tudi Slovenija ni bila nobena izjema. Vseeno pa so se te politike odrazile v različnih rezultatih. Države so z zadolževanjem uspele doseči rast ali pa vsaj preprečiti še večji upad gospodarske aktivnosti in dohodkov ljudi. Za skupno oceno rezultatov takšne politike je še najbolj zanimivo pogledati, v kolikšni meri je posamezna država uspela z zadolžitvijo nadomestiti upad BDP. Torej, kakšna je razlika med povečano zadolžitvijo države in rastjo BDP. Koliko se je posamezna država zadolžila več, kot pa je bila na koncu sprememba BDP. Ali v številkah – za koliko milijard (% BDP) smo se zadolžili več, kot pa smo iz tega zadolževanja uspeli dvigniti BDP.

Pogledal smo, za koliko je bil konec tretjega kvartala lani javni dolg iz naslova proračunskega deficita višji kot konec leta 2019 pred epidemijo. Nato pa sem od tega zneska odštel povečanje BDP (upoštevan je odstotek rasti nominalnega BDP drugega in tretjega kvartala lani glede na primerljivo obdobje 2019 – torej kje smo glede na izhodiščno stanje). S tem dobimo podatek, koliko so v posamezni državi iz zadolžitve porabili več kot pa ustvarili in to primerjam z BDP v “normalnem” letu 2019. V takšnem kazalcu sta torej povezana oba ključna podatka makroekonomskih gibanj – javni dolg ter rast BDP. Nekateri se radi pohvalijo z gospodarsko rastjo, a zanemarijo, v kolikšni meri ta temelji na zadolžitvi, drugi pa opozarjajo samo na dolg, nič pa, kaj smo uspeli s tem dolgom narediti.

V spodnji sliki so torej rezultati teh preračunov. Seveda bi lahko imeli veliko metodoloških pripomb na izbiro obdobij, izbiro nominalnega ali realnega gibanja BDP, izraznosti BDP v takem izračunu in podobno, a po vseh variantah ugotavljamo, da se Slovenija uvršča približno na sredino držav EU. Zaradi specifičnosti v tabeli ni Irske, Luxembourga in Malte, tako da smo na sredini, na 12. mestu med 24 državami EU brez omenjenih treh. Prikazana številka pomeni, da smo se zaradi zaostrenih razmer dodatno zadolžili še za 4,4 % BDP, da smo lahko dosegli isti nivo BDP kot v letu 2019 pred nastopom krize. To pomeni, da je vsa rast temeljila na dolgu, dodatni odstotek pa pomeni še dodatno zadolžitev za doseganje istega nivoja BDP.

Med državami smo torej nekje na sredini, a nekoliko boljši od povprečja EU (kot celota se je EU zadolžila celo za 7,6 % BDP več). Na desni vidimo najslabše države, ki so morale za doseganje istega nivoja BDP  kot pred krizo najeti še za 15 % BDP dodatnih posojil. Med temi izstopajočimi mediteranskimi državami je seveda Italija, ki so jo denimo v nekem članku The Economista v decembru uvrstili med zmagovalce epidemije. Mi se gibljemo nekje med Nemčijo in Avstrijo, na levi strani pa imamo nekaj držav z najboljšimi dosežki. Njihova gospodarska rast je višja, kot pa povečanje dolga in za te države res lahko ocenimo, da so uspešno obvladale zahtevne razmere.

Seveda ta kazalec ne pove vsega, odvisen je tudi od drugih elementov (npr. izhodiščnega stanja pri Bolgariji ali baltskih državah) in tudi po vsebini bi lahko upoštevali tudi druge podatke (npr. po deležu BDP za zaposlene je slika za Slovenijo nekoliko boljša). Vseeno pa kaže, da smo bili pri obvladovanju razmer nekje na sredini držav EU. Nismo ravno med najboljšimi, še več držav pa prihaja iz krize s precej slabšimi rezultati.

Za ponazoritev zgornjih rezultatov še tri slike, ki kažejo osnovna gibanja. Značilno za Slovenijo je, da se je dodatno zadolžila bolj, kot to velja za večino ostalih držav. Po povečanju zadolžitve samo iz deficita smo na 19. mestu. Omenjam zadolžitev iz deficita, kar se razume kot javni dolg, ki je nastal zaradi proračunskega primanjkljaja v zadnjih dveh letih (do septembra 2021, ko imamo zadnje podatke). Ob tem pa so vse države najele nekaj več dolga (za rezervo), najbrž zaradi ugodnih obrestnih mer. Zato je bila rast javnega dolga povsod višja (z drugim stolpcem je ta dodatni dolg in oba skupaj predstavljata povečanje javnega dolga).

V spodnji sliki je še prikaz skupne višine slovenskega javnega dolga po tem povečanju v času krize. Z javnim dolgom v višini 79,3% BDP smo bili na 15. mestu, pri čemer je znašalo povprečje celotne EU 90 %. Nemčija je npr. 10 odstotnih točk pod nami, Italijani pa se približujejo že 160 %.

Na drugi strani pa se lahko pohvalimo z eno višjih gospodarskih rasti. Po stalnih cenah (realno) se je BDP v zadnji dveh kvartalih, za katere imamo na voljo podatke, povečal za 3,5 % glede na enako obdobje leta 2019. Ker primerjamo zadnjo višino javnega dolga so v izračunu upoštevani tudi zadnji dosežki glede rasti BDP, čeprav tudi trije kvartali ne bi kazali kakih večjih razlik.

Primerjalno z drugimi državami so torej naši rezultati solidni, ne izstopamo navzgor, pa tudi ne navzdol. Zadolžili smo se več (čeprav drži, da je ta dolg še nekoliko pod povprečjem EU), a tudi dosegli nekaj višjo rast (iz te povečane zadolžitve). Drugo pa je seveda vprašanje, koliko je za takšna gibanja zaslužna vlada (v pozitivnem in negativnem smislu). Nobenega dvoma ni, da je za takšno relativno hitro okrevanje po krizi (vsaj zaenkrat) in ohranjanje socialnega položaja ljudi zaslužna predvsem spremenjena ekonomska in monetarna politika na nivoju EU. Brez tega, brez možnosti skoraj neomejenega zadolževanja in to praktično zastonj, takšne spodbude in pomoči prebivalstvu ne bi bile možne. Nihče si niti ne predstavlja, kako bi danes izgledal svet, če do teh sprememb ne bi prišlo. Zaradi tega so lahko vlade tako širokogrudno delile denar za upravičene in neupravičene potrebe, tudi naša in podobno delitev denarja bi izvajala tudi katerakoli druga vlada (nekje sicer več, drugje manj).

A kot rečeno, to je zasluga širših politik in ne dela aktualne izvršne oblast. Zato ni najbolj primerno stalno izpostavljanje in samohvala, koliko več denarja je bilo namenjeno za te ali one potrebe, posebno ker so vsa ta izplačila pravzaprav iz skupnega žepa (odprte kreditne linije) vseh državljanov. Podobna ocena velja tudi za gospodarsko rast. Tudi podjetjem so vse te pomoči omogočile, da so krizo hitro prebrodile, za hitrejši vzpon pa je zaslužna predvsem robustna struktura gospodarstva ter povečano povpraševanje in ne kak odstotek višji ali nižji davki.