Kdo naj “nosi bolečino” znižanja inflacije: Zakaj bi centralni bankirji zamrznili plače, ne pa marž?

Kot sem že nekajkrat pisal, je ekonomija polna ideologije. Slednja je vpeta skorajda v vsako fundamentalno enačbo v ekonomiji. Ne da bi se večina ljudi, sploh pa študentov ekonomije, tega zavedala. Pred leti sem dal primer enačbe, ki enači mejni produkt dela s plačami (MPL = w), torej da se plača oblikuje na ravni outputa zadnjega, mejnega delavca. Kar je čisti nonsens, saj denimo s tem ne moreš pojasniti, zakaj je delavec v tehnološko enako opremljeni tovarni na Kitajskem plačan desetkrat manj kot delavec v tehnološko identični tovarni v ZDA. Gre pač za teorijo, ki od Williama Jevonsa iz druge polovice 19. stoletja naprej upravičuje, da so delavci vedno pravično plačani. Enačba že stoletje in pol zelo uspešno služi ideološkim potrebam lastnikov kapitala.

Podobna zgodba se skriva v Blanchardovem WS-PS makro modelu (wage-setting – price-setting), ki služi kot teoretska podlaga Phillipsove krivulje (ki ponazarja inverzno relacijo med brezposelnostjo in inflacijo). V tem modelu so realne plače funkcija (pričakovane) agregatne ravni cen, stopnje brezposlenosti in pogojev na trgu dela, cena proizvodov pa se oblikuje na ravni pribitka (marže) na plače. In v tem modelu je ravnotežje odvisno od tega, ali so pričakovane cene s strani zaposlenih enake sedanji ravni cen. Če so inflacijska pričakovanja višja, bodo zaposleni zahtevali višje plače, kar bo privedlo do višje ravni cen proizvodov (te se v modelu oblikujejo kot pribitek (marža) na plače). Ergo, če delavci zaradi pričakovanih višjih cen v prihodnosti zahtevajo višje plače, bo to privedlo do plačno-inflacijske spirale, saj bodo podjetja zaradi višjih stroškov dela prisiljena zviševati cene.

Ta model, ta logika je temelj makroekonomskega pogleda na inflacijo zadnjega pol stoletja. Toda ste opazili ideološko podstat v tem modelu? Celotna zgodba se nanaša zgolj na plače, kot tisti dejavnik, ki ga je treba držati pod nadzorom, da držimo pod kontrolo inflacijo. Nihče pa se ne ubada z maržami, ki jih zaračunavajo podjetja oziroma dobički, ki jih na tej osnovi dobivajo lastniki kapitala. Te marže so preprosto vzete kot fiksne. Vendar niso, saj če gledate empirične raziskave iz zadnjega desetletja, boste našli konsenzualno ugotovitev, da se je v razvitih državah v zadnjega pol stoletja delež plač v razdelitvi dodane vrednosti zmanjšal za 4 do 8 odstotnih točk, delež dobičkov pa ustrezno povečal.

No, in zdaj pridemo do zgodbe, ki jo želim povedati. Prejšnji teden je guverner britanske centralne banke Andrew Bailey (ki je prvi dvignil obrestne mere, da bi zavrl inflacijo) v skladu z zgornjo logiko pozval zaposlene naj ne zahtevajo višjih plač in s tem ne spodbudijo plačno-inflacijske spirale:

we do need to see a moderation of wage rises, now that’s painful. I don’t want to in any sense sugar that, it is painful. But we need to see that in order to get through this problem more quickly.

Na to se je odzval vedno lucidni in izjemno dobro teoretsko podkovan ekonomski kolumnist Financial Timesa Martin Sandbu s spodnjim tvitom:

Martin Sandbu je kot nekdo, ki dobro pozna ekonomsko teorijo, povprašal britanskega centralnega bankirja, zakaj zahteva samo samoomejevanje plač pri zaposlenih, zakaj ne tudi samoomejevanja marž pri podjetijih. Gre za intelektualno pristranost, ideologijo ali zgolj “verjetje” v to, da je samo s plačami mogoče omejiti inflacijsko spiralo, ne pa z maržami? Pri tem gre za fundamentalno vprašanje, kdo bo “nosil bolečino” zniževanja inflacije – zaposleni ali lastniki kapitala?

* (mimogrede, vedno znova sem navdušen nad teoretskim znanjem in intelektualno širino FT komentatorjev; pri nas si enostavno ne predstavljam, da kateri novinar ta WS-PS koncept sploh pozna oziroma da razume, za kaj pri njem gre; da gre za fundamentalno vprašanje razdelitve dodane vrednosti in kdo (delo in ne kapital) nosi stroške prilagajanja)

Zdaj pa mislim, da sem vas dovolj opremil z uvodom, da bo razumevanje Sandbujevega teksta v FT lažje razumljivo. Gre za fundamentalno vprašanje, ali naj stroške zniževanja sedanje (začasno) povišane inflacije nosijo zgolj zaposleni (naj nekaj let trpijo zmanjšanje realnih plač) ali naj se tudi podjetja odrečejo delu dobička na način, da ne bodo poviševala cen in s tem zajedla v svoje marže.

Pri tem odpade namreč (še en) standardni in v svojem bistvu globoko ideološki ekonomski koncept, in sicer, da podjetja ne bi smela zajedati v svoje marže, saj bi s tem ogrozila svoj potencial za investiranje. Slednji koncept je namreč popolni nateg, višina marž (dobičkov) namreč sploh ni povezana s stopnjo investicij podjetij. Podatki namreč enoznačno kažejo, da sta se nasploh, po finančni krizi iz 2008 pa sploh, tako absolutni obseg kot delež profitov v zadnjih desetletjih povečala stopnja investicij pa upada. (Povsem enako velja za Slovenijo, kot sledi iz obsežne študije, ki smo jo s kolegi lani naredili za Evropsko komisijo in ki bo kmalu javno dostopna). Ergo, če bi se podjetja v času tega povišanja inflacije (predvsem zaradi povišanih cen energentov, povečanega postcovidnega povpraševanja po izdelkih in zamaškov v dobavnih verigah) odrekla delcu svoje marže, s tem ne bi ogrozila svoje investicijske sposobnosti. Bi pa seveda nekoliko izgubili “greedy” lastniki kapitala.

In pravzaprav samo za to gre v tej makroekonomski zgodbi. Lastniki kapitala pač ne želijo ničesar izgubiti, naj drugi trpijo. Celoten sistem je nastavljen v to smer.

The BoE is duty-bound to fight inflation, and I would say Bailey’s view on how inflation could take off is standard among economists. While he declined to identify a “wage-price spiral”, the worry he expressed was that when the price of imported energy and goods goes up — a terms-of-trade shock in the technical jargon — that will reduce average living standards. If workers then try to make up for the imported inflation that eats into their wages with higher wage settlements, and businesses pass on their higher wage costs in the form of higher prices, inflation can become entrenched in the domestic economy even after the terms-of-trade shock wanes.

But there is something incomplete in this analysis, which is what my tweet was getting at. The wage-price spiral depends on not one but two mechanisms: wage demands trying to catch up with price rises and price increases to pass on rising wage costs. Calling for wage moderation can only be read as an attempt — or perhaps a wish — to weaken the first mechanism. But what about the second?

Theoretically, you can prevent a wage-price spiral by disabling either of its two links: workers’ attempt to protect (or increase) their real wage, or businesses attempt to protect (or increase) their profit margin or real return. In other words, you could prevent a terms-of-trade shock from creating domestic inflation by forcing business owners to take the hit from higher imported input prices (and wage rises enough to cover the related consumer inflation) in a compressed profit margin. And in fact yesterday the BoE’s chief economist Huw Pill made sure to mention real profit margins alongside real wages.

An instinctive focus on wage demands and neglect of profit margins echoes the eurozone’s obsession with “unit labour costs” (the wage costs per unit of output produced) a decade ago. Then, the perceived imperative was to boost “competitiveness”, but nobody ever looked at whether “unit capital costs” (which can be defined in an equivalent way) should or could be squeezed instead.

So why does Bailey, and many with him, only focus on the wage-setting side of the vicious circle, and not on the price-setting side? He could, in principle, have said something like: “I know this will be painful for businesses, especially after the pandemic, but we do need to see a moderation in their price rises. I don’t want to in any sense sugar that, it is painful. But we need to see that in order to get through this problem more quickly.

In terms of the theoretical model, assumptions about how wages are determined have no lesser status than assumptions about how prices are set. That is to say, there is no theoretical reason to “take as given” how companies set their prices (to maintain their prices, say) but think how wage negotiations play out is amenable to a central bank’s attempt to influence expectations, which is presumably what Bailey was trying to do. This is true even if that management of expectations amounts to a threat: moderate your wage demands or we’ll raise rates even more! In theory, after all, he could have threatened businesses instead: let your profits be squeezed rather than raise prices, or we’ll increase your borrowing costs!

A better answer would be empirical: that a central bank’s words are more likely to influence wage-setting than price-setting. But this is surely not demonstrably true. Indeed, it may not be true at all: it is a particularly odd belief in an economy such as the UK’s, which has little co-ordinated wage bargaining compared with the rest of Europe.

So could it be that trying to browbeat workers rather than managers into moderation is not necessarily thought to be easier, but less harmful if it succeeds? A lower profit margin could, in theory, discourage investment, and a person could logically believe that less investment is worse than lower real wages. And this puts the question in the correct light: the crux of the matter is really distributional. Who bears the cost, in terms of their real income, of a negative terms-of-trade shock — wage earners or business owners?

I find the investment worry hard to credit. Over the past four decades, the labour share of national income has gone down in most rich economies, and the capital share has gone up (they have been fairly constant in the UK, however) — but investment rates have largely fallen rather than risen. So would investment really fall if labour manages to boost its share somewhat? In any case, a central bank that is really worried about investment can counter squeezed profit margins by lowering borrowing costs — in other words, the opposite of what the BoE now aims to do.

My best guess is simply that there is a blind spot in most economic policymakers’ mental model of the economy. It is so ingrained to ask how wage demands affect inflation that it is easy to miss the equivalent question about margin and profit protection. This is, I suppose, ideological in the sense that it unwittingly frames the problem so that the plausible answer favours the interests of one economic class. But economic class is a concept that has been largely exiled from mainstream economic debate for a long time. As I wrote last year, that is changing. The reactions to Bailey’s remarks — which would have been unexceptional not long ago — show that economic policymakers can no longer ignore once-outmoded questions of class conflict.

Vir: Martin Sandbu, Financial Times

8 responses

  1. A tudi Sandbu postaja marksist? Izgleda da. Če tudi mi priznamo tak razredni pogled, ostaja še vedno odprto vprašanje, kako znižati inflacijo. Z razlastitvijo kapitalistov, bi bil marksistični odgovor. Ali imajo sodobni ekonomisti kakšen bolj praktičen odgovor?

    • Inflacija, če je prehodne narave, bo sama upadla.

      Če je inflacija trajnejše narave, ima ECB vsa orodja, da jo zmanjša. Najprej odvzame stimulus (odkupovanje državnih obveznic v PEPP in APP programih). Če to nima učinka, začne postopno dvigati posojilno obrestno mero. S slednjim seveda lahko ogrozi okrevanje gospodarstev po pandemiji. In prav zato ECB čaka z odločitvijo, da se pokaže ali je inflacija prehodne ali trajnejše narave.

      • G. Damijan, kaj pa mislite o tem, da bi bila raje kot monetarna fiskalna politika glavno orodje proti-inflacijskih ukrepov?

        Obrestna mera (in preostali nabor monetarne politike) se je izkazala za precej neučinkovito orodje spreminjanja “ponudbe denarja v obtoku”, saj tudi obrestna mera ne more rešiti nedostopnost kreditov za nekatere in dostopnost za druge, poslovne klime in podobnih bolj relevantnih faktorjev, kot je meni znano pa je tudi empirično potrjeno, da obrestna mera ne vpliva resno na investicijsko dejavnost v primarne sektorje, temveč da vzpodbuja predvsem špekulacijo (stock buybacks, nesrečni kripto in NFT, igrice z izvedenimi inštrumenti, nepremičnine in luskuzne dobrine ipd.).

        Namesto tega bi fleksibilna davčna politika lahko neposredno uravnavala kupno moč različnih segmentov populacije in omejevala inflacijo tam, kjer se pojavlja (npr., če je inflacija problem na napremičninskem trgu, povišaj davke na tem področju in segmentu populacije, ki kupuje nepremičnine).

  2. G. Damijan, tole je čudovit primer in odličen praktični vpogled v teoretsko-ideološko podlago ekonomske politike, ki se vleče od poznih 70ih naprej. Debatni material za naše študente!

    g. Babič, kateri del Sandbujeve analize je “marksistični”? Bailey zanemari vrednostno pogojenost njegovega priporočila, ki ga zapakira v kvazi-objektivizem teoretskega modela. Mislite, da je razlastitev v nižanju stopnje dobičkov? Kar se pa tiče inflacije, se je pa na tem blogu že pisalo o MMT-ju, ki mislim, da je kar zanimiva zadeva.

    Tej Gonza

  3. Tej,

    To je pa res enostaven odgovor. V razrednem pristopu, ko govori o tem, kateri razred bo nosil breme inflacije – mezdni delavci ali lastniki kapitala. Delavci preko zadrževanja plač, lastniki preko inflacije ali povišanja davkov, ki bo sledilo povečanju plač v javnem sektorju.
    Upajmo, da bodo upravljalci centralnih bank (ECB) prepoznali občutljivost situacije in zmogli ” fine tuning”, kot ga prikazuje Damijan.
    Če ne, bomo imeli še kakšno zavzetje kongresa po ameriškem (Trumpovem) vzorcu.

  4. No, tukaj se ne bi strinjal. Ne bi rekel, da je distribucija bremena inflacije preko makroekonomske politike marksistična, če teži v smer dobrobiti delavcev. Morda progresivna, morda leva, morda celo demokratična, če pomislimo, da poskušamo ohraniti standard večine; marksistična pa bi bila, če bi se lotila lastništva produkcijskih sredstev, kjer leži, po Marxu, vzrok eksploatacije.

    • Miha,

      Jaz pojem “marksističen” uporabljam predvsem pri analizi in razlagi pojavov, ukrepi so druga domena. Sploh je bil Marx z recepti za ukrepe bolj skromen, v interpretaciji Lenina pa je res bilo to predvsem razlaščevanje lastnikov produkcijskih sredstev, vendar tako spremenjeno lastništvo produkcijskih sredstev ni prešlo na delavce (razen za kratek čas v NEPu), ampak na partijsko birokracijo. Torej, delavci so zopet ostali na suhem, samo razred lastnikov kapitala se je menjal.
      Če nismo tako deterministični, kot je bil Marx in njegovi nasledniki, lahko rečemo, da je vsak premik v razpolaganju z rezultati dela v smeri delavcev, ne pa kapitala, za levičarje pozitiven, tudi, če je storjen z makroekonomskimi ukrepi.

      • S tem se pa vsekakor strinjam – prav zato me je zmotilo, da ste ukrep poimenovali kot marksističen, ne npr. kot bolj splošno “levičarski”. Marxova analiza izkoriščanja je sicer problematična predvsem iz analitičnega vidika, ker sloni na ti. “fundamentalnem mitu”, da privatnemu lastništvu kapitala sledi tudi lastništvo produkta dela. Iz te napačne trditve (lastništvo produkta sledi pogodbi najema produkcijskih faktorjev, ne lastništvu produkcijskih faktorjev) je potem sledil celoten teoretski ustroj, ki je dokazoval eksploatacijo preko delovne teorije vrednosti (in odtujitvijo presežne vrednosti), namesto da bi se osredotočil na vprašanje lastniške apropriacije produkta dela. No, to je seveda popolnoma nova debata, pa čeprav precej relevantna, saj je levica zaradi te analize za 200 let za odrešenika delavskega razreda postavila državo (de facto pa, kot ugotavljate, socialistično buržuazijo), namesto da bi se ukvarjala z demokratično emancipacijo delavstva znotraj tržnega gospodarstva.

%d bloggers like this: