Glede na zlonamerna namigovanja v Nova24TV želim tukaj podati korektno informacijo o procesu, ki ga je proti meni v zasebni tožbi sprožil Zoran Janković, župan Mestne občine Ljubljana. Zoran Janković me je obtožil, da sem ga kot gost na komercialni televiziji Pop TV konec maja 2017 žaljivo obdolžil. In sicer mi je zasebni tožnik očital, da naj bi dne 24. 5. 2017 v oddaji 24ur zvečer na POP TV na različna vprašanja voditelja Uroša Slaka med drugim Zorana Jankovića označil kot “osebo, ki je znana po svojih neetičnih poslovnih praksah [in] da daje nekako vtis, da se splača nepošteno poslovati”  (podrobneje v nadaljevanju), s čimer naj bi storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 2. odstavku 160. člena KZ-1.

Senat Okrajnega sodišča v Ljubljani me je danes oprostil vseh obtožb:

Za polno informacijo spodaj navajam moj celotni zagovor pred sodiščem, ki ga je Senat Okrožnega sodišča sprejel kot utemeljenega.

1. Uvod

1. Zasebna tožba mi očita, da naj bi dne 24. 5. 2017 v oddaji 24ur zvečer na POP TV »na različna vprašanja voditelja Uroša Slaka Zorana Jankovića (i) označil kot osebo, ki je znana po svojih neetičnih poslovnih praksah [in] da daje nekako vtis, da se splača nepošteno poslovati, (ii) navajal, da nihče ni reagiral na njegove nepoštene poslovne prakse, predvsem z vidika izsiljevanja, da ta problem, ki ga še danes vidimo v Mercatorju, se pravi, da smo Mercator morali prodati Hrvatom, in da zdaj ima Mercator še vedno za več kot dvesto milijonov evrov dolga, je dejansko zapuščina Zorana Jankovića, (iii) če gledate recimo metode poslovanja njegove družine oziroma njegov uspeh na družinskem področju, pa temelji prav tako na nepoštenih poslovnih praksah, (iv) da za sabo pušča ruševine, velike luknje, karkoli ste pogledali, od Mercatorja do Stožic, (v) da če bi vsi poslovali pri enakih metodah, bi mi dobili eno Latinsko Ameriko, en velik kriminal in ljudje tega enostavno ne vidijo in so zaslepljeni s temi kratkoročnimi uspehi ene osebe, ne zanimajo pa jih seveda ruševine, ki ostanejo za tem«, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 2. odstavku 160. člena KZ-1.
2. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. Kaznivo dejanje je mogoče storiti le z brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa na primer z namigovanjem na domnevna žaljiva dejstva.[1] Inkriminacija varuje predvsem dobro ime kot objektivno komponento časti, ki se kaže kot ugled posameznika v družbi.[2] Za izvršitev zadostuje abstraktna ogrozitev kazenskopravno zavarovane dobrine. Če storilec dokaže resničnost svojih trditev, dejanje ni protipravno (dokaz resničnosti). Če pa storilec dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je raznašal, je izključena njegova krivda (dokaz dobre vere). V tem primeru gre za obliko dejanske zmote, ki je relevantna le, če je opravičljiva in nezakrivljena.[3]
3. Pravica do varstva časti in dobrega imena spada med pravice na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen URS in 8. člen EKČP) in je v konkretnem primeru omejena z enakovredno pravico do svobode izražanja (39. člen URS in 10. člen EKČP), saj bi morebitna obsodba zaradi očitanih izjav nedvomno posegla v mojo pravico do svobode izražanja. V primeru kolizije pravic je potrebno vrednostno pretehtati pomen obeh pravic in težo posega, oboje v kontekstu vseh okoliščin konkretnega primera.[4] Pri tem mora sodišče upoštevati ustavnopravno odločilne okoliščine oziroma merila, izoblikovana v praksi Ustavnega sodišča in ESČP, na primer javni interes do seznanjenosti z informacijo, prispevek k razpravi v splošnem interesu, kakšna je družbena vloga osebe, na katero se objava nanaša, kontekst izjave in ali je izjava odziv na predhodno ravnanje naslovnika izjave itd.[5]
4. V televizijski oddaji sem v okviru javne razprave v splošnem interesu opozoril na dejstva, ki so po mojem mnenju sporna in ki lahko kažejo na sporno in neetično poslovanje zasebnega tožilca v funkciji župana Mestne občine Ljubljana in direktorja družbe Mercator d.d. Imel sem utemeljen razlog verjeti v resničnost mojih izjav, ki so tudi sicer resnične.

2. Dejanje ni kaznivo dejanje; dejanje ne posega protipravno v čast in dobro ime zasebnega tožilca

5. Dejanje, ki se mi očita, ni kaznivo dejanje, ker z izjavami v oddaji nisem presegel mej pravice do svobode izražanja in torej nisem posegel oziroma škodoval časti in dobremu imenu zasebnega tožilca.[6] Po presoji Ustavnega sodišča je izključitev protipravnosti za določene primere zatrjevanja oziroma raznašanja žaljivih dejstev in vrednostnih ocen primerno sredstvo za dosego uravnoteženja dveh pravno varovanih vrednot: časti in dobrega imena na eni strani in svobode izražanja na drugi.[7]
6. ESČP je v več svojih odločbah poudarilo, da svoboda izražanja predstavlja enega izmed temeljev demokratične družbe in enega izmed temeljnih pogojev za njen napredek in razvoj vsakega posameznika. V skladu s prakso ESČP svoboda izražanja ne varuje le informacij ali idej, ki so sprejete z odobravanjem ali veljajo za neškodljive oziroma nevtralne, temveč varuje tudi tiste izjave, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo. Takšno stališče je v skladu z načeli pluralizma, strpnosti in odprtosti, brez katerih ne more obstajati svobodna demokratična družba.[8] Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.[9] člen EKČP varuje tako vsebino kot tudi obliko izražanja. Uporaba žaljivega jezika ali vulgarnih besednih zvez sama po sebi ne izključuje varstva, saj gre lahko zgolj za slog izražanja.[10]
7. V primeru, da se izjave nanašajo na zadevo, glede katere poteka široka javna razprava in gre za zadevo v splošnem interesu, je dopustnih le malo omejitev.[11] Obsežno medijsko poročanje o določeni zadevi lahko pomeni, da izjave predstavljajo prispevek k razpravi v javnem interesu.[12] Pri vprašanjih, ki zadevajo etičnost in zakonitost ravnanja zasebnega tožilca pri poslovanju na funkciji župana Mestne občine Ljubljana in predsednika uprave Mercator gre nedvomno za zadeve v javnem interesu. Med zadevami splošnega pomena, ki naj bodo v demokratični družbi deležne odprte in javne razprave, so namreč na prvem mestu tiste, ki so predmet političnega odločanja bodisi v zakonodajni bodisi v izvršilni veji oblasti.[13]
8. Poleg tega so o dejstvih, ki sem jih izpostavil v okviru televizijske oddaje, obširno poročali različni mediji. Vnosi iskalnih nizov »Zoran Janković sporno«, »Zoran Janković kriminal«, »Zoran Janković korupcija« in »Zoran Janković nepoštene poslovne prakse« v iskalnik Google tako na primer ponujajo številne rezultate medijskih objav o delovanju zasebnega tožilca. Tudi iz zapisa o Zoranu Jankoviću na spletni strani Wikipedia, ki vsebuje poglavje »Kritike in kontroverznosti«, v katerem so trditve citirane in se večinoma sklicujejo na različne medijske objave, je razvidno, da so mediji o spornem poslovanju in delovanju zasebnega tožilca obsežno poročali in da je bilo njegovo delovanje predmet široke javne razprave. Predmet spletnega zapisa je poslovanje zasebnega tožilca v zadevah, na katere sem tudi sam opozoril v oddaji. Zapis med drugim vsebuje navedbe o tem, da naj bi zasebni tožilec od svojih strank zahteval prostovoljne prispevke za športne klube oziroma jim zanje pošiljal račune; da je Mercator v času direktorovanja Zorana Jankovića skoraj ekskluzivno posloval z družbo Electa, ki jo je Janković uradno prodal svojima sinovoma, ki nista poravnala kupnine; da je Preiskovalna komisija Državnega zbora ugotovila, da pri sodelovanju MOL s podjetji, povezanimi z družino Janković, obstaja utemeljen sum zlorabe položaja; in da je imela gradnja stadiona v Stožicah za posledico med drugim zadolževanje MOL (leta 2007 je MOL imela 32,5 milijona evrov presežka, leta 2009 pa 26,7 milijona evrov primanjkljaja).

DOKAZI:

• Izpisek spletne strani – iskalnika Google za iskalni niz »Zoran Janković sporno«, »Zoran Janković kriminal«, »Zoran Janković korupcija« in »Zoran Janković nepoštene poslovne prakse«, dostop na dan 12. 1. 2018 (v spisu).
• Kopija zapisa o Zoranu Jankoviću na spletni strani Wikipedia: https://sl.wikipedia.org/wiki/Zoran_Janković, dostop na dan 26. 9. 2017 (v spisu).

9. Meje dopustne kritike politikov so širše kot meje dopustne kritike zasebnikov.[14] Politiki se namreč zavestno in neogibno prepustijo strogi presoji njihovih besed in ravnanj s strani javnosti, zato morajo izkazati večjo stopnjo tolerance do kritike. V primeru posegov v čast in dobro ime politikov je potrebno varstvo njihovih pravic presojati v povezavi z interesi odprte javne razprave o političnih zadevah.[15] To načelo se načeloma razteza na vse pripadnike političnega razreda, tudi na župane in vodje političnih strank, pa tudi na člane uprave podjetij v državni lasti in direktorje družb, ki izvajajo javne službe in jih subvencionira država.[16] ESČP je v svoji praksi zavzelo stališče, da so dopustne tudi trditve, ki so do politikov kritične, polemične in sarkastične ter vsebujejo ostre besede. Čeprav so osebe, ki so tarče takšnih izjav, nedvomno užaljene ali celo šokirane, so se politiki namreč z izbiro svojega poklica prepustili ostri kritiki in nadzoru.[17] Z vstopom v politični prostor oseba prevzame tudi tveganje, da bosta tako njeno ravnanje kot drža predmet ostrih, neprizanesljivih in tudi pretiranih mnenj, izraženih v neredko polemičnih razpravah v javnosti.[18]
10. Izjave, ki sem jih podal v televizijski oddaji so do delovanja zasebnega tožilca res kritične, a so se navezovale na predmet splošnega pomena – sporne poslovne prakse zasebnega tožilca v funkciji župana oziroma direktorja, ki so bile, kot je pojasnjeno zgoraj, predmet obsežne javne razprave – ter tako niso predstavljale neupravičenega osebnega napada na zasebnega tožilca.
11. Zasebna tožba mi zmotno očita, da sem se v izjavah, podanih v okviru televizijske oddaje, navezal tudi na zasebno življenje oziroma družino zasebnega tožilca. V svojih izjavah nisem zatrjeval dejstev iz zasebnega življenja zasebnega tožilca ali njegovih družinskih članov oziroma opisoval njihovih življenjskih dogodkov. Povezavo med spornimi poslovnimi praksami zasebnega tožilca in njegovimi družinskimi člani sem moral izpostaviti, saj se je velik del teh nepoštenih poslovnih praks izvajal prek podjetij njegovih družinskih članov. V času, ko je bil zasebni tožilec predsednik uprave Mercator, je Mercator posloval s podjetjem Electa, ki ga je vodil Damijan Janković, in podjetjem Volos, soustanovitelj katerega je bil Jure Janković. Oba sta sinova zasebnega tožilca. Podjetje Electa naj bi v obdobju 2001-2005 v sodelovanju z Mercatorjem ustvarilo okoli tretjino vseh prihodkov, podjetje Volos pa naj bi leta 2005 v sodelovanju z Mercatorjem ustvarilo skoraj vse svoje prihodke. V času, ko je zasebni tožilec opravljal funkcijo župana Mestne občine Ljubljana, pa naj bi se s spremembo namembnosti zemljišč iz nezazidljivih v zazidljive z občinskim prostorskim načrtom, ki ga je sprejel mestni svet, v katerem je imela večino Jankovićeva lista, povečala vrednost zemljišč, ki sta jih imela prek različnih podjetij v lasti omenjena Jankovićeva sinova, zaradi česar je Preiskovalna komisija Državnega zbora tudi ugotovila, da obstaja utemeljen sum zlorabe javnega položaja. Tudi v tem delu je šlo torej za kritiko poslovanja zasebnega tožilca v funkciji župana oziroma direktorja, ki pa je nujno obsegala tudi kritiko ravnanja njegovih družinskih članov v zvezi s tem.

 DOKAZI:

• Članek z naslovom: Zgodba o najbogatejšem slovenskem politiku, objavljen na spletni strani: https://www.rtvslo.si/slovenija/zgodba-o-najbogatejsem-slovenskem-politiku/268900 (v spisu).
• Članek z naslovom: Debeljak ne komentira poročila, objavljen na spletni strani: http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/debeljak-ne-komentira-porocila/62975 (v spisu).
• Posebno revizorjevo poročilo po 318. členu Zakona o gospodarskih družbah Poslovni sistem Mercator, d.d., Deloitte revizija d.o.o., 30. 10. 2006 (v spisu).
• Poročilo Preiskovalne komisije št. 900-05/11-15/2 z dne 18. 10. 2011 (v spisu).

12. Trditve zasebnega tožilca, ki jih navaja v tožbi, da naj bi na vprašanja voditelja odgovarjal s poniževanjem, omalovaževanjem in zaničevanjem Zorana Jankovića, so neutemeljene. Šlo je za resno kritiko, usmerjeno zoper ravnanje zasebnega tožilca, ne pa za izrekanje trditev z namenom zaničevanja. Tudi resna kritika pa lahko vsebuje provokativni način izražanja.[19] Izjave so bile usmerjene v kritiko ravnanja zasebnega tožilca v funkciji župana in direktorja podjetja (ad rem) in njihov namen ni bil v osebnem ponižanju ali osramotitvi zasebnega tožilca (ad personam). Kritične in sicer ostre izjave so bile usmerjene v vprašanja, ki so bila predmet javne razprave. Za sklep, da je izjava podana z namenom zaničevanja, pa bi bila ključna ugotovitev, da se izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe.[20]
13. Izpostaviti želim tudi, da sem kot redni profesor zaposlen na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in dodatno zaposlen kot gostujoči profesor na University of Leuven, Belgija. Bil sem predstojnik Katedre za mednarodno ekonomijo in mednarodno poslovanje in poleg drugih predmetov že vrsto let predavam tudi predmet Corruption and development (korupcija in razvoj) na podiplomskem študijskem programu. Poleg tega sem sodeloval še v številnih projektih in programih, povezanih z vprašanji korporativne integritete, in objavil številne strokovne in znanstvene članke s področij etike v poslovanju, korupcije in korporativnega upravljanja. V televizijskem programu sem torej podal svoje mnenje glede tem, s katerimi se profesionalno in znanstveno ukvarjam.
14. Očitane izjave sem torej izrekel v okviru moje profesionalne dejavnosti, v kontekstu javne razprave o temi družbenega pomena in kot kritiko delovanja politika oziroma javno izpostavljene osebe. Glede na vse navedeno izjave ne predstavljajo nedopustnega posega v čast in dobro ime zasebnega tožilca, pač pa ostajajo v mejah dopustnega ravnanja v okviru svobode izražanja.

3. Imel sem utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev; ravnanje zasebnega tožilca je bilo po mojem mnenju v resnici sporno in sem imel pravico na to v okviru javne razprave opozoriti

15. Ustavno sodišče je poudarilo, da zakonodajalec zagotavlja širše varstvo časti in dobrega imena pred neresničnimi žaljivimi dejstvi kot pred resničnimi, saj je ravno posredovanje slednjih bistveno za obveščenost javnosti in izvajanje nadzora nad ravnanjem nosilcev političnega odločanja. V skladu s to predpostavko je v zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve predvidena tudi možnost izključitve krivde, če je imel storilec utemeljen razlog verjeti v resničnosti sicer neresničnih dejstev. V odsotnosti možnosti dokaza dobre vere bi težko izpolnjive zahteve glede resničnosti zatrjevanih dejstev namreč lahko omejile odprto javno razpravo, saj bi strah pred tem, da ne bi bilo mogoče dokazati resničnosti trditev, pomenil tudi zadržanost pri razširjanju resničnih, a težko dokazljivih dejstev.[21]
16. Tudi ESČP je v svoji praksi zavzelo stališče, da mora pravni red osebi, ki se ji omeji svoboda izražanja, predhodno zagotoviti dejansko možnost dokazovanja resničnosti svojih trditev in dokazovanja svoje dobre vere.[22] Možnost sklicevanja na dokaz dobre vere mora biti dana tudi osebam, ki nimajo statusa novinarja.[23] Resničnost podanih trditev je mogoče dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi – izjema je dokazovanje trditve, da je določena oseba izvršila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, saj se sme to dejstvo praviloma dokazovati zgolj s pravnomočno sodbo (peti odstavek 160. člena KZ-1). V primeru, da se storilec sklicuje na obstoj utemeljenih razlogov, zaradi katerih je verjel v resničnost svojih trditev, je relevantno predvsem to, v kolikšni meri je lahko razumno menil, da je vir informacij glede zadevnih trditev zanesljiv.[24]
17. Podlaga za trditve o spornem delovanju Zorana Jankovića so bili številni medijski zapisi v času, ko naj bi bilo izvršeno kaznivo dejanje, revizorska poročila, preiskovalno poročilo komisije Državnega zbora, finančna poročila in izkazi Mestne občine Ljubljana in družbe Mercator d.d. ter poročilo Komisije za preprečevanje korupcije. Za vse navedene vire informacij je mogoče razumno meniti, da so glede zatrjevanih trditev zanesljivi.
18. Ustavno sodišče je v svoji praksi že potrdilo, da je primeren način za dokazovanje dejanske podlage za izrekanje trditev tudi sklicevanje na časopisne članke.[25] Ker so novinarji zavezani k skrbnemu preverjanju informacij in navajanju točnih in zanesljivih dejstev, članki, objavljeni v različnih medijih, lahko predstavljajo prepričljive razloge za prepričanje o resničnosti trditev. Novinarji morajo pri posredovanju informacij v skladu s prakso ESČP ravnati v dobri veri in na točni dejanski podlagi ter zagotavljati zanesljive in natančne informacije v skladu z novinarsko etiko.[26] Etične standarde za delo novinarjev v slovenskem medijskem prostoru vsebuje Novinarski kodeks Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije, v katerem je poudarjena dolžnost preverjanja informacij. Tudi Zakon o medijih pozna mehanizme, s katerimi se lahko v primeru objave napačnih ali neresničnih navedb doseže objava nasprotnih dejstev, kot je na primer pravica do popravka. Številne objave v različnih priznanih medijih tako nedvomno predstavljajo vir informacij, na katerega se sme javnost zanesti, in ustrezno podlago za utemeljeno prepričanje, da so zatrjevana dejstva resnična. Večina medijskih zapisov, ki so poročali o delovanju zasebnega tožilca, poleg tega temelji na opravljenih uradnih preiskavah v zvezi s poslovanjem zasebnega tožilca. Informacij iz uradnih dokumentov oziroma od uradnega vira načeloma ni potrebno dodatno preverjati in se je na njihovo resničnost mogoče zanesti.[27]
19. Zasebna tožba mi napačno očita, da naj bi bilo iz mojih izjav mogoče zaznati insinuacije storitve kaznivih dejanj s strani zasebnega tožilca. To naj bi bilo razvidno iz izrazov, kot so izsiljevanje, nepoštene poslovne prakse, puščanje ruševin in lukenj za sabo, luknje v bilanci in 900 milijonov evrov dolga. Najprej je treba izpostaviti, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti le z brezpogojnimi trditvami, ki izražajo prepričanje tistega, ki jih izreka, v njihovo pravilnost, ne pa na primer z namigovanjem, kot to zatrjuje zasebni tožilec.[28] Poleg tega zasebnemu tožilcu nisem očital izvršitve kaznivega dejanja, ampak nepoštene in neetične poslovne prakse. Iz opisa zatrjevanih ravnanj bi bilo morda sicer mogoče razbrati, da bi ta lahko v določenih okoliščinah pomenila ravnanje v nasprotju s pravnimi normami, nikakor pa iz izjav ni mogoče razbrati opisa vseh znakov določenega kaznivega dejanja.[29] Pri presoji izjav je potrebno upoštevati njihov celoten kontekst, v katerem so bile podane, ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera.[30] Iz celotnega konteksta pa očitno izhaja, da zasebnemu tožilcu nisem očital izvršitve kaznivega dejanja, ampak le dejstva, ki po mojem mnenju kažejo na sporno poslovanje zasebnega tožilca v funkciji župana oziroma direktorja. Upoštevati je tudi treba, da gre pri nekaterih izrazih, iz katerih naj bi izhajale insinuacije storitve kaznivih dejanj, za t. i. value-laden izjave oziroma za vrednostno obremenjene trditve o dejstvih. V zvezi s takšnimi trditvami o dejstvih je treba do izjavitelja in njegove svobode izražanja zavzeti prizanesljivejši pristop kot v primeru, ko gre za čisto trditev o dejstvih.[31]
20. Izjava, da je Zoran Janković oseba, ki je »znana po svojih neetičnih poslovnih praksah«, temelji na resničnih dejstvih. Osnova zanjo so številčni javni medijski zapisi o zasebnem tožilcu in njegovih spornih in neetičnih poslovnih praksah v času, ko je bil direktor v družbi Mercator in v času, ko je postal župan Mestne občine Ljubljana. Da je Zoran Janković prek medijskih zapisov v javnosti znan po svojih neetičnih poslovnih praksah, izhaja že iz vnosov iskalnih nizov »Zoran Janković sporno«, »Zoran Janković kriminal«, »Zoran Janković korupcija« in »Zoran Janković nepoštene poslovne prakse« v spletni iskalnik Google, na podlagi katerih je mogoče najti številne medijske objave o spornem delovanju zasebnega tožilca. Enako je mogoče razbrati iz zapisa o Zoranu Jankoviću na spletni strani Wikipedia, kjer so sporne prakse zasebnega tožilca opisane v poglavju »Kritike in kontroverznosti« in pospremljene s citati različnih medijskih objav.

DOKAZI:

• Izpisek spletne strani – iskalnika Google za iskalni niz »Zoran Janković sporno«, »Zoran Janković kriminal«, »Zoran Janković korupcija« in »Zoran Janković nepoštene poslovne prakse«, dostop na dan 12. 1. 2018 (v spisu).
• Kopija zapisa o Zoranu Jankoviću na spletni strani Wikipedia: https://sl.wikipedia.org/wiki/Zoran_Janković, dostop na dan 26. 9. 2017 (v spisu).

21. V nadaljevanju bom predstavil ugotovitve štirih ključnih preiskav v zvezi s poslovanjem zasebnega tožilca, ki vse nakazujejo na uporabo spornih in neetičnih poslovnih praks zasebnega tožilca in ki so bile vse množično povzete in komentirane s strani različnih medijev, kar prav tako potrjuje, da je zasebni tožilec oseba, ki je v javnosti znana po svojih neetičnih poslovnih praksah. Iz dokazov, opisanih v nadaljevanju, izhaja tudi dejstvena podlaga za trditev, da »če gledate recimo metode poslovanja njegove družine oziroma njegov uspeh na zasebnem področju, pa temelji prav tako na nepoštenih poslovnih praksah«.
22. Prva preiskava, ki jo bom opisal, je »Posebno revizorjevo poročilo za izbrane posle«, ki jo je na podlagi sklepa 12. redne skupščine delničarjev Mercatorja z dne 17. 5. 2006 izvedla družba Deloitte revizija d.o.o. Namen revizije je bil predvsem pregledati vse posle med družbo Mercator, ki jo je vodil zasebni tožilec Zoran Janković, in gospodarskimi družbami v lasti s tožilcem povezanih oseb (družinskih članov), in sicer:

• vse posle, sklenjene med družbo Mercator d.d., in od nje odvisnih družb ter družbo Electa d.o.o. iz Ljubljane na področju investicijskih gradenj, pri katerih je nastopala Electa d.o.o. kot izvajalec in podizvajalec;
• vse posle, sklenjene med družbo Mercator d.d. in družbo Volos d.o.o. iz Ljubljane, ki nastopa kot dobavitelj Mercatorja;
• pregled vseh poslov, ki se nanašajo na porabo reprezentance družbe Mercator d.d. s strani članov uprave;
• vse posle družbe Mercator d.d., ki se nanašajo na nakupe nepremičnin izven Slovenije, in sicer na območju države Srbije in Črne gore.

23. Iz revizije izhajajo številne sporne prakse pri teh poslih. V nadaljevanju bom navedel nekaj ključnih ugotovitev revizije glede spornih poslovnih praks v prvi točki revizije, in sicer glede poslov med Mercatorjem kot naročnikom in Electo kot izvajalcem investicijskih del, do katerih je sistematično prihajalo, ko je zasebni tožilec vodil družbo Mercator.
24. Družba Electa d.o.o. je bila ustanovljena 10. 5. 1990, ustanovitelj je bil Zoran Janković z 99,89-odstotnim deležem, ki je leta 2004 družbo Electa prodal družbi Electa Holding d.d., katere lastnika sta sinova zasebnega tožilca (Jure Janković in Damijan Janković). Zasebni tožilec Zoran Janković kupnine za prodajo družbe Electa nikoli ni prejel, iz česar na podlagi ZOR sledi, da je Zoran Janković kljub prodaji ostal efektivni lastnik Electe. Hkrati pa je družba Mercator sklepala posle z družbo Electa tudi že v času, ko je bil Zoran Janković še uradni lastnik družbe Electa. Javno objavljeni računovodski izkazi družbe Electa prikazujejo porast prihodkov v obdobju med 2001 in 2005. Približno tretjina skupnih prihodkov družbe Electa v tem obdobju naj bi bila po ugotovitvah revizorja posledica poslov, ki jih je Electa izvedla za Mercator.
25. Mercator je bil pri vodenju in izvedbi investicijskih projektov zavezan k spoštovanju internega pravilnika (ki je med drugim določal pravila glede izbire najprimernejšega izvajalca v primeru izgradnje nakupovalnih središč), vendar le v kolikor je zemljišče, na katerem se gradnja izvaja, v lasti družbe Mercator. Revizija ugotavlja sistematični vzorec, da so se v pregledanih primerih vse investicije izvajale na zemljiščih, ki niso bile v lasti družbe Mercator. V nekaj primerih je družba Mecator zemljišče, na katerem se je gradnja izvajala, najprej prodala družbi Electa (pri čemer je bila v enem primeru (primer Vrhnika Hrib) pogodba o prodaji zemljišča med družbama Mercator in Electa sklenjena na isti dan kot predpogodba o izvajanju investicijskih del med obema družbama). V ostalih primerih je bilo zemljišče že prej v lasti družbe Electa. To je omogočalo, da pri izvedbi investicije ni bilo potrebno spoštovati pravil internega pravilnika družbe Mercator glede vodenja in izvedbe investicijskih projektov.
26. V večini pregledanih primerov je revizor odkril, da za izvedbo del niso bili zbrane konkurenčne ponudbe, pač pa je bila kot najugodnejši ponudnik neposredno izbrana družba Electa. V enem primeru je bila v procesu neposrednih pogajanj kot najugodnejši ponudnik izbrana družba Electa, pri čemer je samo ona imela možnost dvakrat popraviti ponujeno ceno. V primeru izgradnje Modiane in Intersporta v TC Grosuplje, kjer je bila družba Electa edina, ki je lahko dvakrat dopolnila svojo ponudbo, so se dela s strani Electe začela že mesec dni pred podpisom pogodbe in celo pred datumom zadnje dopolnitve ponudbe. V večini primerov je izvedba in izročitev objekta zamujala za nekaj mesecev do več kot eno leto. Ne glede na to pa so bila plačila izvajalcu kljub zamudi vedno izvedena v skladu s finančnim načrtom. Pri tem pa Mercator kot naročnik ni bil upravičen do nikakršnih pogodbenih kazni, povezanih z zamudo pri izročitvi. V dveh primerih (Grosuplje št. 1 in Grosuplje št. 2) revizor ugotavlja, da je investicijo odobrila zgolj uprava družbe Mercator in da niso bile zbrane konkurenčne ponudbe.

DOKAZI:

• Posebno revizorjevo poročilo po 318. členu Zakona o gospodarskih družbah Poslovni sistem Mercator, d.d., Deloitte revizija d.o.o., 30. 10. 2006 (v spisu).
• Članek z naslovom: Zgodba o najbogatejšem slovenskem politiku, objavljen na spletni strani: https://www.rtvslo.si/slovenija/zgodba-o-najbogatejsem-slovenskem-politiku/268900 (v spisu).
• Članek z naslovom: Debeljak ne komentira poročila, objavljen na spletni strani: http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/debeljak-ne-komentira-porocila/62975 (v spisu).
• Članek z naslovom: Posebna revizija za Jankovića menda tik pred eksplozijo, objavljen na spletni strani: https://www.finance.si/164633/Posebna-revizija-za-Jankovica-menda-tik-pred-eksplozijo (v spisu).
• Članek z naslovom: Mercatorjevi nadzorniki o »Jankovićevi reviziji«, objavljen na spletni strani: https://www.dnevnik.si/212117/lokalno/212117 (v spisu).
• Članek z naslovom: Zdolšek: za sporne prakse nisem vedel, objavljen na spletni strani: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/zdolsek-za-sporne-posle-nisem-vedel/61682 (v spisu).
• Članek z naslovom: Laško: revizija dokaz nujnosti Jankovićeve menjave, objavljenem na spletni strani: https://www.dnevnik.si/212378 (v spisu).

27. Druga preiskava se nanaša na »Zaključno poročilo nadzora nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank«, z dne 7. 1. 2013, v katerem je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) ugotovila nepravilnosti pri premoženjskem stanju Zorana Jankovića.
28. Komisija je pri zavezancu Zoranu Jankoviću (tedaj predsedniku Pozitivne Slovenije) ugotovila sistematično in večkratno kršitev zakonske obveznosti poročanja o premoženjskem stanju glede razpolaganja z gotovino, vrednostnimi papirji in o spremembah/povečanju finančnih sredstev na bančnih računih (v vrednosti prek 2,4 mio. EUR). Komisija je tudi ugotovila, da je del finančnih prilivov (208.000 EUR) v obdobju štirih mesecev leta 2011 prispel na osebni bančni račun zavezanca iz naslova verižnih transakcij, ki imajo svoj začetek v podjetju, ki posluje z Mestno občino Ljubljana; ta sredstva niso samo neprijavljena komisiji, ampak so tudi izrazito obremenjena s korupcijskimi  tveganji, tveganji za nedovoljeno lobiranje, nasprotje interesov v najširšem smislu in sumi zlorabe položaja.
29. Ker je Vrhovno sodišče zaradi procesnih napak leta 2015 odpravilo prvo poročilo o premoženju Zorana Jankovića, je Komisija za preprečevanje korupcije nadaljevala postopek nadzora nad premoženjem Zorana Jankovića in dne 7. 11. 2015 objavila novo poročilo, ki v celoti potrjuje ugotovitve iz prvega poročila. Obe poročili KPK sta bili zelo odmevni v slovenskem medijskem prostoru. Večina medijev je o obeh poročilih zelo izčrpno poročala.

DOKAZI:

• Zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank Komisije za preprečevanje korupcije št. 06259-1/2013/1 z dne 7. 1. 2013 (v spisu).
• Članek z naslovom: KPK: Janša in Janković sta edina hudo kršila zakonodajo, objavljen na spletni strani: http://www.delo.si/novice/politika/kpk-jansa-in-jankovic-sta-edina-hudo-krsila-zakonodajo.html (v spisu).
• Članek z naslovom: Novo poročilo KPK razkriva, koliko denarja je skril Zoran Janković, objavljen na spletni strani: http://siol.net/novice/slovenija/novo-porocilo-kpk-razkriva-koliko-denarja-je-skril-zoran-jankovic-video-389387 (v spisu).

30. Tretja preiskava se nanaša na sodelovanje med Mestno občino Ljubljana (MOL) in podjetji, povezanimi z družino Janković, ki je bilo tudi predmet preiskave »Preiskovalne komisije za ugotovitev politične odgovornosti pri pripravi in izvedbi nekaterih projektov Mestne občine Ljubljana, Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, Univerze na Primorskem in javnih zdravstvenih objektov, financiranih iz državnega oziroma proračuna Mestne občine Ljubljana«. Komisija je 18. oktobra 2011 podala končno poročilo, v katerim so zapisali, da obstaja utemeljen sum zlorabe javnega položaja – da so župan Zoran Janković in člani njegove družine vpleteni v spremembe namembnosti zemljišč, nakupov in vsega drugega, pri čemer so bili uspešni izključno zato, ker se je uporabilo javna pooblastila župana Zorana Jankovića.

DOKAZI:

• Poročilo Preiskovalne komisije št. 900-05/11-15/2 z dne 18. 10. 2011 (v spisu).
• Članek z naslovom: Zgodba o najbogatejšem slovenskem politiku, objavljen na spletni strani: https://www.rtvslo.si/slovenija/zgodba-o-najbogatejsem-slovenskem-politiku/268900 (v spisu).

31. Četrta preiskava se nanaša na davčni nadzor družinskih članov zasebnega tožilca ter z Mestno občino Ljubljana povezanih oseb, na podlagi katerih naj bi prišlo do kazenske ovadbe Zorana Jankovića zaradi suma storitve treh kaznivih dejanj – zlorabe položaja, ponareditve poslovne listine in oškodovanja upnikov.

DOKAZI:

• Članek z naslovom: Durs Jankovića sumi treh kaznivih dejanj, objavljen na spletni strani: http://siol.net/novice/slovenija/durs-zorana-jankovica-sumi-treh-kaznivih-dejanj-201039?image=2 (v spisu).

32. Da se zasebni tožilec poslužuje nepoštenih poslovnih praks, bi bilo mogoče razbrati tudi iz vpogleda v vse K zadeve pri Okrožnem sodišču v Ljubljani in vse Kpr zadeve na preiskovalnem oddelku Okrožnega sodišče v Ljubljani, v katerih zasebni tožilec nastopa kot obdolženec. Tudi na ta način bi bilo mogoče ugotoviti, da sem imel utemeljene razloge za prepričanje v resničnost trditve, da je zasebni tožilec oseba, znana po svojih neetičnih poslovnih praksah.

DOKAZI:

• Vpogled v vse K zadeve pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, v katerih zasebni tožilec nastopa kot obdolženec.
• Vpogled v vse Kpr zadeve na preiskovalnem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani, v katerih zasebni tožilec nastopa kot obdolženec.

33. Izjava, da zasebni tožilec »daje nekako vtis, da se splača nepošteno poslovati«, temelji na resničnih dejstvih. Trditev izhaja iz splošno znanih dejstev, da je kljub številnim spornim in neetičnim poslovnim praksam, kljub štirim obsežnim preiskavam proti zasebnemu tožilcu ali njegovih družinskih članih, omenjenih v prejšnji točki, in kljub vsem postopkom, ki so tekli ali še tečejo proti zasebnemu tožilcu, zgolj v enem primeru prišlo do sodnega epiloga.
34. Denimo v prvi preiskavi, omenjeni v prejšnji točki (»Posebno revizorjevo poročilo za izbrane posle«), ki jo kot največja lastnica Mercatorja na 12. redni skupščini delničarjev Mercatorja naročila Pivovarna Laško, izvedla pa družba Deloitte revizija d.o.o., je prišlo do sodnega epiloga zgolj v eni izmed petih točk, na katere se je nanašala. Gre za primer fiktivnega posla glede pridobitve gradbenega dovoljenja za gradnjo trgovskega objekta v Nišu, kjer pa sta bila člana uprave Mercatorja (Zoran Janković in Stanislav Brodnjak) oproščena, pravnomočno obsojena pa je bila oseba iz Srbije, ki je bila srbski partner pri tem fiktivnem poslu. V ostalih štirih točkah, na katere se je nanašala posebna revizija, ni prišlo do preganjanja oziroma sodnega epiloga.

DOKAZI:

• Članek z naslovom: Janković pravnomočno oproščen v zadevi Niš. Milevoj obsojen na zaporno kazen, objavljen na spletni strani: https://www.rtvslo.si/crna-kronika/jankovic-pravnomocno-oproscen-v-zadevi-nis-milevoj-obsojen-na-zaporno-kazen/419171 (v spisu).
• Članek z naslovom: Zdolšek: za sporne prakse nisem vedel, objavljen na spletni strani: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/zdolsek-za-sporne-posle-nisem-vedel/61682 (v spisu).

35. Drugi primer se nanaša na »Zaključno poročilo nadzora nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank«, z dne 7. 1. 2013, v katerem je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) ugotovila nepravilnosti pri premoženjskem stanju Zorana Jankovića in Janeza Janše. Medtem ko so posledice zaradi tega poročila za Janeza Janšo nastopile takoj (razpad koalicije in posledično padec vlade, ki jo je vodil Janez Janša), pa v primeru Zorana Jankovića ni prišlo do nobenih posledic. Zasebni tožilec se je na »Zaključno poročilo« pritožil, pri čemer je Vrhovno sodišče zaradi procesnih napak leta 2015 odpravilo prvo poročilo o premoženju Zorana Jankovića. Kasneje je Komisija za preprečevanje korupcije nadaljevala postopek nadzora nad premoženjem Zorana Jankovića in dne 7. 11. 2015 objavila novo poročilo, ki v celoti potrjuje ugotovitve iz prvega poročila, vendar pa zasebni tožilec iz tega naslova ni utrpel nobenih pravnih ali drugačnih posledic.
36. Tretji primer se nanaša na davčni nadzor družinskih članov zasebnega tožilca ter z Mestno občino Ljubljana povezanih oseb iz leta 2012, na podlagi katerega naj bi prišlo do kazenske ovadbe Zorana Jankovića zaradi suma storitve treh kaznivih dejanj – zlorabe položaja, ponareditve poslovne listine in oškodovanja upnikov. Kljub temu, da je od tega davčnega nadzora v času, ko naj bi storil očitano kaznivo dejanje, minilo že 5 let, ni znano, da bi prišlo do kazenske ovadbe zasebnega tožilca.
37. Dejstvena podlaga za izjavo, da »nihče ni reagiral na njegove nepoštene prakse, predvsem z vidika izsiljevanja …« so medijska poročanja o izsiljenih donacijah s strani zasebnega tožilca. Prvi primer so izsiljene donacije za rokometni klub Krim Electa. Podizvajalci družbe Electa naj bi namreč hkrati z naročilom prejeli tudi račun od rokometnega kluba Krim Electa, plačilo katerega naj bi bil predpogoj za pridobitev posla. Drug primer pa predstavljajo zahteve donacij direktorjev ljubljanskih podjetij Mestni občini Ljubljana.

DOKAZI:

• Članek z naslovom: Zgodba o najbogatejšem slovenskem politiku, objavljen na spletni strani: https://www.rtvslo.si/slovenija/zgodba-o-najbogatejsem-slovenskem-politiku/268900 (v spisu).
• Članek z naslovom: A če je danes za tajkunstvo kdo kriv, so to politiki, ki so že 15 let isti, objavljen na spletni strani: http://www.mladina.si/93455/a-ce-je-danes-za-tajkunstvo-kdo-kriv-so-to-politiki-ki-so-ze-15-let-isti-danes-so-tako-kot-so/ (v spisu).

38. Tudi trditev, da zasebni tožilec »za sabo pušča ruševine, velike luknje«, ima podlago v dejstvih. Zelo dobro je javno dokumentirano, kako je ključni projekt Zorana Jankovića v prvem županskem mandatu (športni in nakupovalni center Stožice) za seboj pustil veliko finančno in gradbeno luknjo. Za propadlim podjetjem Grep, ki je v javno-zasebnem partnerstvu z Mestno občino Ljubljana gradilo športni center in nakupovalno središče v Stožicah, je ostalo za več kot pol milijarde evrov dolga, od tega je Mestna občina Ljubljana prijavila za 40,9 milijona evrov terjatev.

DOKAZI:

• Članek z naslovom: Upniki graditelja so v stečajnem postopku prijavili za kar pol milijarde terjatev, objavljen na spletni strani: https://www.dnevnik.si/1042761180/lokalno/ljubljana/upniki-graditelja-stozic-so-v-stecajnem-postopku-prijavili-za-kar-pol-milijarde-terjatev (v spisu).

39. Drug primer lukenj, ki jih je za seboj pustil Zoran Janković, je dolg Mestne občine Ljubljana po njegovem prevzemu županovanja. Ko je Zoran Janković postal župan (konec leta 2006), je dolg MOL znašal 57 mio evrov, dve leti kasneje pa se že skorajda podvojil na skoraj 108 mio evrov in se nato do leta 2011 povečal na 134.4 mio evrov, kar je za 250% več kot je znašal ob začetku prvega županskega mandata Zorana Jankovića.
40. V kasnejših letih se je dolg MOL sicer začel postopno zmanjševati (na 115.2 mio evrov leta 2016), vendar so v istem času drastično padli tudi prihodki MOL, s čimer se je sposobnost odplačevanja dolga poslabšala. Kot kaže priložena slika, je konec leta 2006, ko je Zoran Janković postal župan MOL, dolg MOL znašal le četrtino skupnih prihodkov MOL (25.4%). Nato pa se je do leta 2009 to razmerje podvojilo na 50.6% oziroma se je dolg MOL povečal na polovico njegovih skupnih prihodkov. V kasnejših letih se to razmerje dolga glede na prihodke MOL giblje na ravni med 40% in 50% in je odvisno predvsem od enkratnih prihodkov proračuna v posameznih letih (enkratne odprodaje osnovnih sredstev in enkratne odprodaje zemljišč in neopredmetenih sredstev). Ti enkratni prihodki lahko dosežejo do 100 mio evrov letno (denimo v letu 2010), vendar pa gre pri tem za enkratne prihodke, ki niso strukturne narave (niso stabilni oziroma ne izvirajo iz rednih prihodkov MOL). Glede na to, da se je dolg MOL v času županovanja Zorana Jankovića med letoma 2006 in 2010 podvojil (iz 57 na 115 mio evrov), prihodki pa so se povečali le za 20% (iz 224 na 272 mio evrov), to pomeni, da se je v času županovanja Zorana Jankovića v proračunu MOL nabrala velika finančna luknja, ki jo bo treba v prihodnjih letih sanirati, saj redni prihodki ne zagotavljajo finančne vzdržnosti poslovanja MOL.

DOKAZI:

• Izpis podatkov o zadolženosti občine, objavljenih na spletni strani mol (https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/zadolzenost-mol/, dostop na dan 27. 9. 2017) (v spisu)
• Odlok o proračunu Mestne občine Ljubljana za leto 2006 (v spisu).
• Odlok o zaključnem računu proračuna Mestne občine Ljubljana za leto 2006 (v spisu).
• Odlok o proračunu Mestne občine Ljubljana za leto 2007 (v spisu).
• Odlok o zaključnem računu proračuna Mestne občine Ljubljana za leto 2007 (v spisu).
• Odlok o proračunu Mestne občine Ljubljana za leto 2008 (v spisu).
• Odlok o zaključnem računu proračuna Mestne občine Ljubljana za leto 2008 (v spisu).
• Odlok o proračunu Mestne občine Ljubljana za leto 2009 (v spisu).
• Odlok o zaključnem računu proračuna Mestne občine Ljubljana za leto 2009 (v spisu).
• Odlok o proračunu Mestne občine Ljubljana za leto 2010 (v spisu).
• Odlok o zaključnem računu proračuna Mestne občine Ljubljana za leto 2010 (v spisu).
• Odlok o proračunu Mestne občine Ljubljana za leto 2011 (v spisu).
• Odlok o zaključnem računu proračuna Mestne občine Ljubljana za leto 2011 (v spisu).
• Odlok o proračunu Mestne občine Ljubljana za leto 2012 (v spisu).
• Odlok o zaključnem računu proračuna Mestne občine Ljubljana za leto 2012 (v spisu).
• Odlok o proračunu Mestne občine Ljubljana za leto 2013 (v spisu).
• Odlok o zaključnem računu proračuna Mestne občine Ljubljana za leto 2013 (v spisu).
• Odlok o proračunu Mestne občine Ljubljana za leto 2014 (v spisu).
• Odlok o zaključnem računu proračuna Mestne občine Ljubljana za leto 2014 (v spisu).
• Odlok o proračunu Mestne občine Ljubljana za leto 2015 (v spisu).
• Odlok o zaključnem računu proračuna Mestne občine Ljubljana za leto 2015 (v spisu).
• Odlok o proračunu Mestne občine Ljubljana za leto 2016 (v spisu).
• Odlok o zaključnem računu proračuna Mestne občine Ljubljana za leto 2016 (v spisu).

41. Izjavo, da je zasebni tožilec »samo nabral veliko luknjo v bilancah … in dejansko ta problem, ki ga vidimo v Mercatorju, se pravi, da smo Mercator morali prodati Hrvatom, in da ima zdaj Mercator še vedno za več kot devetsto milijonov evrov dolga, je dejansko zapuščina Zorana Jankovića«, je treba razumeti v kontekstu modela poslovanja družbe Mercator v času, ko jo je vodil Zoran Janković (1998-2005). Ta model poslovanja je bil zasnovan na ekspanziji družbe, ki je temeljila na eni strani na prevzemih manjših družb v panogi in konsolidaciji skupine Mercator, na drugi pa na gradnji velikih trgovskih centrov v Sloveniji in regiji Jugovzhodne Evrope. Kot kaže spodnja tabela, je Mercator v 5-letnem obdobju (2001-2005) opravil za 803 mio evrov investicij oziroma povprečno za 160.6 mio evrov letno. Prevzeme in nove investicije v trgovske centre je Mercator financiral pretežno iz najetih finančnih virov, saj je čisti dobiček v obdobju 2001-2005 znašal v povprečju le 14 mio evrov letno, kosmati denarni tok iz poslovanja (pred najemninami) pa 117 mio evrov letno.
42. 
43. Kot prikazuje spodnja slika, je Zoran Janković v 7-letnem obdobju vodenja Mercatorja njegov finančni dolg povečal za 5.6-krat oziroma absolutno za 512 mio evrov (iz 111.6 mio v letu 1998 na 623.6 mio evrov v letu 2005). V istem času je poslovne obveznosti (predvsem do dobaviteljev) povečal za 242.7 mio evrov (iz 92 mio v letu 1998 na 334.6 mio evrov v letu 2005). Ko je Zoran Janković konec leta 2005 zapustil Mercator je bila Skupina Mercator močno zadolžena gospodarska družba s finančnim vzvodom 5.90 (razmerje med neto finančnim dolgom in kosmatim denarnim tokom iz poslovanja). V finančnem svetu namreč velja pravilo, da je kritična meja vzdržnosti finančnega dolga pri finančnem vzvodu v višini 4, kar pa je Mercator konec leta 2005 presegal za polovico.
44. 
45. Ko je konec leta 2005 Zorana Jankovića na mestu predsednika uprave Mercatorja zamenjal Žiga Debeljak, je slednji zgolj nadaljeval s poslovnim modelom, ki ga je zasnoval njegov predhodnik. Strategija rasti Mercatorja je bila tudi v času vodenja Žige Debeljaka utemeljena na ekspanziji, ki je temeljila na prevzemih in gradnji novih trgovskih centrov. Medtem ko je Mercator v času vodenja Zorana Jankovića v 5-letnem obdobju 2001-2005 izvedel za 803 mio evrov investicij oziroma povprečno za 160.6 mio evrov letno, pa je v naslednjih petih letih v času vodenja Žige Debeljaka (2006-2010) izvedel za 1,070 mio evrov investicij oziroma povprečno za 214 mio evrov letno. Tudi te investicije so bile pretežno financirane iz najetih finančnih virov.
46. Ta kontinuiteta v trendu zadolževanja med upravo, ki jo je vodil Zoran Janković, in upravo, ki jo je vodil Žiga Debeljak, je razvidna iz zgornje slike, ki kaže enakomeren trend naraščanja finančnega dolga tako pred kot po letu 2005, ko so lastniki Zorana Jankovića zamenjali na mestu predsednika uprave Mercatorja. V 5-letnem obdobju (2000-2005) je Zoran Jankovič povečal finančni dolg Mercatorja za 323.4 mio evrov (iz 300.2 mio v letu 2000 na 623.6 mio evrov v letu 2005), v naslednjem 5-letnem obdobju (2005-2010) pa je Žiga Debeljak le nekoliko bolj povečal finančni dolg Mercatorja, in sicer za 446.7 mio evrov (iz 623.6 mio v letu 2005 na 1,070.2 mio evrov v letu 2010). Dejansko je Žiga Debeljak v prvih treh letih na čelu Mercatorja (2006-2008) celo nekoliko izboljšal finančno vzdržnost Mercatorjevih finančnih obveznosti – zaradi izboljšane donosnosti (višji denarni tok iz poslovanja) je kazalec finančnega vzvoda iz 5.90 (2005) zmanjšal celo na 4.62 (2007), nakar se je ta kazalec spet poslabševal in se leta 2009 vrnil nazaj na raven iz zadnjega leta, ko je Mercator še vodil Zoran Janković (vzvod v višini 5.90). Iz navedenega sledi, da je Zoran Janković v času vodenja Mercatorja dejansko »nabral veliko luknjo v bilancah« in da je velik dolg Mercatorja, zaradi katerega ga je zaradi finančne nevzdržnosti dolga bilo potrebno prodati Hrvatom, »dejansko zapuščina Zorana Jankovića«, saj je več kot polovico tega dolga (623.6 mio evrov v letu 2005) ustvaril že Zoran Janković, Žiga Debeljak pa je nato zgolj nadaljeval poslovni model ekspanzije Mercatorja prek zadolževanja, ki ga je zastavil njegov nekdanji nadrejeni Zoran Janković.

DOKAZI:

• Letno poročilo družbe Mercator d.d. za leto 1998 (v spisu).
• Letno poročilo družbe Mercator d.d. za leto 2000 (v spisu).
• Letno poročilo družbe Mercator d.d. za leto 2001 (v spisu).
• Letno poročilo družbe Mercator d.d. za leto 2003 (v spisu).
• Letno poročilo družbe Mercator d.d. za leto 2007 (v spisu).
• Letno poročilo družbe Mercator d.d. za leto 2009 (v spisu).
• Letno poročilo družbe Mercator d.d. za leto 2011 (v spisu).
• Predstavitev: Poslovanje Skupine Mercator v letu 2010 ter načrti do leta 2015 z dne 4. 3. 2011 (v spisu).

45. Pri izjavi, da »…če bi vsi poslovali po enakih metodah, bi mi dobili eno Latinsko Ameriko, en velik kriminal in tega ljudje enostavno ne vidijo in so zaslepljeni s temi kratkoročnimi uspehi ene osebe, ne zanima jih pa seveda ruševine, ki ostanejo za tem« sem izhajal tako iz zgoraj opisanih spornih poslovnih praks zasebnega tožilca kot iz dejstva, da Latinska Amerika spada med regije, kjer je korupcija najbolj razširjena. Ker opisani primeri ravnanj spadajo na področje korupcije, iz tega izhaja sklep, da bi v primeru, če bi vsi uporabljali podobne nepoštene poslovne prakse, pri nas dobili podobno koruptivno okolje, kot se je razvilo v Latinski Ameriki.

DOKAZI:

• Izpis iz spletne strani Transperency International, dostopen na spletni strani: https://www.transparency.org/news/feature/corruption_perceptions_index_2016 (v spisu).

46. Iz predloženih dokazov jasno izhaja, da sem imel utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev, ki so mi očitane v zasebni tožbi, zato nisem ravnal protipravno in je očitno, da kaznivo dejanje ni podano.

_______________

[1] VSRS sodba I Ips 29383/2012 z dne 22. 6. 2017.

[2] VSC sodba II Kp 37724/2017 z dne 2. 4. 2019.

[3] VSRS sodba I Ips 151/2008 z dne 15. 1. 2009.

[4] Odločba US RS Up-381/14 z dne 15. 2. 2018, tč. 28, VSRS sodba I Ips 45741/2012-82 z dne 15. 9. 2016.

[5] Odločba US RS Up-515/14 z dne 12. 10. 2017, tč. 16.

[6] VSM sodba II Kp 3835/2017 z dne 22. 8. 2018.

[7] Odločba US RS U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, tč. 8.

[8] Handyside v. the United Kingdom, No. 5493/72 z dne 7. 12. 1976, para. 49.

[9] Odločba US RS Up-381/14 z dne 15. 2. 2018, tč. 26.

[10] Tuşalp v. Turkey, No. 32131/08 z dne 21. 2. 2012, para. 48.

[11] Thoma v. Luxembourg, No. 38432707 z dne 29. 3. 2001, para. 58.

[12] Bédat v. Switzerland, No. 56925/08 z dne 29. 3. 2016, para. 64.

[13] Odločba US RS U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, tč. 12.

[14] To izhaja tudi iz 2. odstavka 168. člena KZ-1, ki razlikuje med posameznimi skupinami funkcionarjev – funkcije predstavnikov vlade, parlamenta in funkcionarjev samoupravnih lokalnih skupnosti so strogo politične in kot takšne lahko podrejene strožjim kritikam, zato se pregon začne na zasebno tožbo.

[15] Lingens v. Austria, No. 9815/82 z dne 8. 7. 1986, para. 42.

[16] Brasilier v. France, No. 71343/01 z dne 11. 4. 2006, para. 41 in Oberschlick v. Austria, No. 20834/92 z dne 1. 7. 1997, para. 29, Busuioc v. Moldova, No. 61513/00 z dne 21. 12. 2004, para. 64, Mamère v. France, No. 12697/03 z dne 7. 11. 2006, para. 27-30.

[17] Ukrainian Media Group v. Ukraine, No. 72713/01 z dne 29. 3. 2005, para. 67.

[18] Odločba US RS U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, tč. 12.

[19] Odločba US RS Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015, tč. 25.

[20] Odločba US RS Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015, tč. 19.

[21] Odločba US RS U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, tč. 14.

[22] Morice v. France, No. 29369/10 z dne 23. 4. 2015, para. 155, Castells v. Spain, No. 11798/85 z dne 23. 4. 1992, para. 48.

[23] Braun v. Poland, No. 30162/10 z dne 4. 11. 2014, para. 48-50. ESČP je v primeru odločanja o kršitvi 10. člena EKČP, v katerem pritožnik, ki je bil sicer aktiven javni komentator aktualnega dogajanja, a ni bil novinar, pač pa je sodeloval v javni razpravi glede pomembne teme z njegovega strokovnega področja, presodilo, da od pritožnika ni bilo upravičeno zahtevati, da glede resničnosti svojih trditev izpolni strožji standard od standarda potrebne skrbnosti zgolj zaradi tega, ker v skladu z nacionalno zakonodajo ni imel statusa novinarja.

[24] Bladet Tromsø and Stensaas v. Norway, No. 21980/93 z dne 20. 5. 1999, para. 66. Glej tudi: Šorli M., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), prva knjiga, str. 878.

[25] Odločba US RS Up-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015, tč. 18.

[26] Axel Springer AG v. Germany, No. 39954/08 z dne 7. 2. 2012, para. 93.

[27] Bladet Tromsø and Stensaas v. Norway, No. 21980/93 z dne 20. 5. 1999, para. 68. ESČP je v zadevi presodilo, da se je novinar smel zanesti na poročilo, ki ga je oseba pripravila v uradni funkciji inšpektorja, ki ga je imenovalo Ministrstvo za ribištvo. Glej tudi: odločba US RS Up-2940/07-19 z dne 5. 2. 2009, tč. 13. Ustavno sodišče je odločilo, da se je novinar smel zanesti na informacije, pridobljene od Policijske uprave Murska Sobota.

[28] VSRS sodba I Ips 29383/2012 z dne 22. 6. 2017.

[29] VSL sklep II Cp 384/2000 z dne 15. 3. 2000.

[30] VSRS sodba I Ips 29383/2012 z dne 22. 6. 2017.

[31] Odločba US RS Up-515/14 z dne 12. 10. 2017, tč. 27. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je treba izraz »okradel« razumeti simbolno, kot prikrajšanje upnikov, ki je pač po logiki stvari nepošteno (ljudsko: kraja). Glej tudi: Karsai v. Hungary, No. 5380/07 z dne 1. 12. 2009, para. 33-34. V zadevi je pritožnik zatrjeval, da gre pri postavitvi spomenika nekdanjemu madžarskemu premierju za t. i. »jew-bashing«. Sodišče je ugotovilo, je šlo za izjavo o dejstvih, ki pa je vrednostno obremenjena, zato trditve ni mogoče šteti za pretirano oziroma brez dejanske podlage. Podobno je ESČP odločilo tudi v zadevi Tavares de Almeida Fernandes and Almeida Fernandes v. Portugal, No. 31566/13 z dne 17. 1. 2017, para. 68.

_____________

V procesu me je zastopal g. Stojan Zdolšek, Odvetniška pisarna Zdolšek