Ni res, da sankcije proti Rusiji ne delujejo. Če zanemarimo, da desetim paketom sankcij proti Rusiji (od trgovinske blokade, finančne izolacije, zasega premoženja, do prepovedi uvoza in kapic na cene plina in nafte) sicer ni uspelo zmanjšati sposobnosti Rusije, da financira nadaljevanje vojaških operacij v Ukrajini, sankcije proti Rusiji delujejo. In to odlično.

Zaradi vojne v Ukrajini in navkljub sankcijam je Rusija lani dosegla zgodovinsko rekordne trgovinske rezultate. Rusija je imela lani rekordni izvoz (532 milijard dolarjev) oziroma za 21% več kot leto prej in rekordni presežek v trgovinski bilanci (316 milijard dolarjev). Uvoz je sicer upadel po začetku sankcij (na letni ravni zmanjšanje za 18% glede na 2021), vendar se je proti koncu leta že vrnil na raven iz 2021, ker je Rusija preusmerila uvoz na Kitajsko, Turčijo, Turkmenistan in druge države, prek katerih uvaža tudi zahodne izdelke. Pri najbolj kritičnih inputih, kot so čipi za industrijo, je bil ruski uvoz lani večji kot v 2021 (Effectiveness of U.S. Sanctions Targeting Russian Companies and Individuals, str. 48-50). Pa čeprav se je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen “hecala”, da so v ruski vojski zaradi pomanjkanja čipov že tako obupani, da uporabljajo že čipe iz pomivalnih strojev in hladilnikov.

Nadaljujte z branjem→

Še en dober explainer na Money & Macro glede tega ali lahko oblikovanje nove svetovne rezervne valute dejansko izrine ameriški dolar. Dejstvo je, da se nova svetovna rezervna valuta oblikuje in to okrog kitajskega yuana (to, da izvoznice nafte in plina sprejemajo plačila v kitajski valuti namesto v dolarju, je začetek tega procesa). In dejstvo je, da so Kitajska in druge države v to prisiljene, če se želijo izogniti grožnji ameriških sankcij. ZDA so namreč v nekaj primerih sankcij (proti Venezueli, Iranu in Rusiji) sankcioniranim državam zaplenile njihove devizne (dolarske) rezerve v tujih centralnih bankah, poslovne banke iz sankcioniranih držav pa izključile iz mednarodnega dolarskega plačilnega prometa. Glede na to, da ZDA pripravljajo podobne sankcije proti Kitajski, kot so jih lani proti Rusiji, se seveda Kitajska mora zavarovati pred to grožnjo. In nezahodne države, za katere je Kitajska večinoma že postala najpomembnejši zunanjetrgovinski partner, so pripravljene pri tem sodelovati.

Torej kitajski yuan kot nova svetovna rezervna valuta je realnost. Toda ali yuan lahko izpodrine dolar kot dosedanjo prevladujočo svetovno rezervno valuto? No, glede tega je ta spodnji explainer zelo dober – za to, da neka valuta postane globalna rezervna valuta, je potrebna lastnost možnosti široke uporabe in investiranja. Glede možnosti plačevanja z yuanom bo v prihodnje tem lažje, čim več držav bo v zameno za izvoz nekega izdelka v Kitajsko sprejelo plačilo v yuanih. Bolj kot se bo širil ta krog držav, bolj bo yuan izpodrival dolar. Problem pa bo glede možnosti investiranja yuanov. Dolar je danes tako močno razširjen, ker ZDA omogočajo prost dostop tujim investitorjem do njihovega finančnega oziroma kapitalskega sistema. Kitajska pa je glede tega zelo zaprta, dejansko ima uvedene kapitalske kontrole. Če ni mogoče prosto trgovati na deviznih trgih z yuanom in investirati na kitajskih borzah, je uporabnost yuana zelo zmanjšana. In to je glavni razlog, da bo kitajski yuan težko izrinil ameriški dolar kot dominantne globalne rezervne valute. Kar pa ne pomeni, da se njegova vloga kot globalnega plačilnega sredstva ne bo močno povečala. Predvsem po zaslugi ZDA, ki s svojimi akcijami globalnega policaja silijo države, da imajo backup (zavarovanje) v primeru, ko jih ZDA postavijo na črno listo oziroma jih izsiljujejo.

Spodaj je izjemno dober (in nevtralen) explainer (must watch!), kakšen učinek so imele gospodarske sankcije proti Rusiji in ali so dosegle svoj cilj, kot ga je podala predsednica Evropske komisije. Na koncu je v tem prispevku podan nastavek za dolgoročne učinke sankcij, ki bodo pospešile multipolarizcijo sveta ob oblikovanju novega gospodarsko-političnega bloka okrog dvojca Kitajska – Rusija (ta del je pokrit v posebnem prispevku, stay tuned).

Lani sem večkrat pisal o tem, da ko pride do porasta inflacije, centralni bančniki takoj zaženejo paniko pred potencialno plačno-inflacijsko spiralo. Češ, rast plač kot najpomembnejšega inputa bi lahko povišala proizvodne stroške, kar bi nato “prisililo” podjetja, da “morajo” dvigovati cene proizvodov in storitev, kar pa bi povzročalo perpetualni pritisk na dvig plač zaradi dviga življenjskih stroškov. V tem komentarju sem opisal mehanizem te logike prek Blanchardovega WS-PS modela. Napisal sem tudi, da gre pri tej narativi centralnih bančnikov za ekskluzivno ideološkost: centralni bančniki se namreč v tem WS-PS modelu fokusirajo zgolj na WS (wage setting) stran, medtem kot na PS (price-setting) strani ignorirajo tržno in pogajalsko moč podjetij in predpostavljajo konstantne marže (stopnje dobička) podjetij. Drugače rečeno, centralni bančniki zamolčijo, da lahko podjetja z izkoriščanjem pogajalske moči dvigujejo svoje marže in s tem poganjajo cene proizvodov in storitev navzgor. Še več, zamolčijo, da podjetja to dejansko počnejo, kot kažejo študije za ZDA in Evropo. Namesto tega centralni bančniki žugajo sindikatom naj ob višji inflaciji ne zahtevajo dviga plač. Torej namesto, da bi opozorili korporacije, da se omejijo glede marž, vztrajno zahtevajo, naj zaposleni nosijo stroške povišane inflacije prek znižanja realnih plač.

No, prejšnji teden so se člani izvršilnega odbora ECB umaknili v oddaljeno arktično vasico v Finski, kjer so diskutirali o ekonomski situaciji v evrskem območju in med drugim tudi pogledali prezentacijo glede “distribucijskih učinkov” inflacije. Sama prezentacija je sicer nedostopna, toda med drugim naj bi bil v njej podoben graf, kot tale spodaj, ki ga je povzel Reuters. Spodnji graf kaže dekompozicijo deflatorja BDP (t.j. inflacije BDP, kar je različen indeks od običajnega CPI) na rast cen treh faktorjev BDP po dohodkovni metodi: dobičkov, plač in davkov. In kot lahko vidite, naj bi v evrskem območju v obdobju Q1 2021 – Q3 2022  rast dobičkov imela dvakrat večji prispevek k porastu BDP deflatorja kot rast plač (1.33% vs. 0.67%), rast davkov pa 0.92%. Drugače rečeno, porast dobičkov in davkov je prispevala k inflaciji BDP več kot tri četrtine (77%), rast plač pa manj kot četrtino (23%).

.

Zakaj torej centralni bančniki žugajo sindikatom, naj se držijo nazaj, namesto da bi žugali korporacijam in državi naj omilijo svoje apetite? Pri čemer pa so delavci tisti, ki so utrpeli upad kupne moči njihovih plač (za približno 5% v 2022).

Nadaljujte z branjem→

V zadnjem mesecu sem prebral dve dobri (zahodni) analizi delovanja sankcij proti Rusiji v lanskem letu. Za razliko od ostalih analiz ti dve temeljita na ruskih carinskih podatkih, ki so “pricurljali” do raziskovalcev in think-tankov ruskega porekla, ki živijo in delujejo v ZDA. Iz tega vidika sta obe analizi načeloma manj oporečni za zahodni svet, saj sta očitno pristranski v eno smer (protirusko). Obe analizi sicer prideta do istega rezultata (sankcije proti Rusiji lani niso bile uspešne) in obe navajata enak sklep (s sankcijami je zato treba nadaljevati in jih še bolj zaostriti). Najprej bom predstavil analizo Babina et al, 2023, ki se nanaša samo na učinek sankcij na izvoz ruske nafte in naftnih derivatov, v naslednjem postu pa še širšo analizo think-tanka Free Russia Foundation, januar 2023, ki vključuje tudi učinek sankcij na ruski izvoz in uvoz ostalih skupin izdelkov.

Študijo “Assessing the Impact of International Sanctions on Russian Oil Exports” so ob enem ameriškem napisali štirje ruski raziskovalci/raziskovalke, ki delajo na raziskovalnih inštitucijah v ZDA (Tania Babina, Benjamin Hilgenstock, Oleg Itskhoki,
Maxim Mironov, and Elina Ribakova). Spodaj je dober povzetek študije v obliki twitter niti, ki jo je pripravil soavtor študije Maxim Mironov. Jaz bom pa samo kratko povzel osnovne ugotovitve.

Vendar preden preden se lotimo te študije, naj navedem tvit enega izmed soavtorjev te študije, Olega Itskhoka, sicer izvrstnega mladega ekonomista z objavami v resnično top ekonomskih akademskih revijah (Itskhoki ima dve vrhunski objavi tudi z mojim najboljšim prijateljem). Itskhoki je lani konec marca objavil spodnje tvite, v katerih je sankcije na rusko nafto označil kot najboljši način, da se Rusiji zapre finančna pipa za financiranje vojne v Ukrajini, s čimer bi se ta vojna hitro končala. Hkrati pa je izrazil še prepričanje, da Rusija ne bo mogla preusmeriti svoje trgovine h Kitajski ter da bo ta znak enotnosti Zahoda pripomogel k temu, da se bo sankcijam pridružila tudi Kitajska. Članek s temi predvidevanji sta lani marca skupaj s Sergejem Gurievim (nekdanjim glavnim ekonomistom EBRD) objavila v nemškem Der Spieglu.

Nadaljujte z branjem→

Ukraine on Fire is a documentary film directed by Igor Lopatonok and premiered at the 2016 Taormina Film Fest. It features Oliver Stone, the executive producer, interviewing figures surrounding the 2014 Ukrainian revolution such as Viktor Yanukovich and Vladimir Putin. The central thesis of the film is that the events that led to the flight of Yanukovych in February 2014 were a coup d’état led by the USA with the help of far-right Ukrainian factions.

Tako v ZDA, Evropski komisiji in NATO na eni strani ter Rusiji na drugi strani so zavrnili kitajski predlog načel za pogovore o miru v Ukrajini. Na zahodu zato, ker je prišel iz “nekredibilne” Kitajske, čeprav predlog predvideva teritorialno celovitost Ukrajine. V Rusiji pa, kljub zahvali Kitajski, ker predlog ne upošteva nove realnosti, to je ruskega nadzora nad štirimi ukrajinskimi regijami.

Iz tega sledi, da čas za mirovne pogovore še ni prišel, ker vsaka stran predvideva, da ima bodisi boljše karte (Rusija) ali da lahko izboljša svoj položaj v prihodnje na bojišču (ZDA v imenu Ukrajine). Lahko napišemo še tisoče mirovnih pobud ali organiziramo na tisoče javnih demonstracij za mir. Vse to je jalovo, dokler obe strani mislita, da lahko zmagata. Če se ne zgodi kaj nepredvidenega, to pomeni, da nas čaka še dolga vojna s pat pozicijo.

Vojna se bo končala šele, ko bodo ZDA obupale nad financiranjem te vojne in ko bo Ukrajini zmanjkalo mož in fantov. Vmes pa bo Ukrajina povsem porušena, depopularizirana in brez perspektive, EU države pa bodo deindustrializirane in gospodarsko bankrotirale.

Katastrofa.

Konec januarja je Yanis Varoufakis, nekdanji grški minister za finance, ki je postal pop ikona, v Havani (kako simbolno!) lansiral pobudo za oživitev gibanja Neuvrščenih držav. Nekakšne naslednice širokega gibanja, ki smo ga pri nas poznali zaradi aktivne vloge nekdanjega predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita, in ki je vključevalo vse “voljne tretje države”. Torej države, ki niso bile del obeh velikih blokov: zahodne zveze ali del sovjetskega bloka. Zgodovinsko gledano so bili Neuvrščeni simpatično gibanje, vendar brez neke pomembne vloge v svetu. Gospodarska in politična moč je bila skoncentrirana v obeh blokih, gospodarska pa v OPEC kartelu. Neuvrščeni so bili zgolj simpatična folklora. Brez kakršnekoli realne moči.

In tako nekako si “Nove Neuvrščene” predstavlja tudi Varoufakis. Kot interesno zvezo držav, ki niso uvrščene v noben blok, ki zagovarjajo dvojno demokracijo (politično in ekonomsko), zeleno agendo, socializem in ki se zavzemajo za “novo globalno gospodarsko ureditev”. V njej naj ne bi bilo mesta za države, ki ne spoštujejo uveljavljenih demokratičnih pravic (do volitev, enakopravnost žensk itd.), torej tudi ne Irana ali Kitajske. Če bi dosledno uveljavili te standarde demokracije, bi bilo to gibanje “Novih Neuvrščenih” precej prazna množica. Lupina z imenom.

Nadaljujte z branjem→

Naftali Bennett, nekdanji izraelski predsednik vlade, je bil mediator v pogajanjih med Ukrajino in Rusijo marca lani v Istanbulu. V intervjuju, objavljenem v začetku februarja letos, je spregovoril o procesu pogajanj, o doseženih dogovorih ter o tem, da so dogovor zavrgle zahodne države po interevenciji Borisa Johnsona (glejte predvsem po 2:31:22 naprej).