Marko Golob

V devetem krogu, najbližje Satanu, so najhujši grešniki. To so tisti, ki druge vodijo v greh.

(La divina commedia, Inferno (Božanska komedija, Pekel), Dante Alighieri)

Četrtega februarja 2023 je nekdanji izraelski premier Naftali Bennett v intervjuju navedel vrsto šokantnih podrobnosti o mirovnih pogovorih med Rusijo in Ukrajino marca 2022. O teh pogovorih, ki so potekali v Turčiji pod posredovanjem turške diplomacije, vemo sicer kar nekaj. Vemo, da je skoraj prišlo do dogovora in vemo, da je prišlo kasneje v začetku aprila 2022 do posredovanja angleškega premierja Borisa Johnsona v Kijevu, ki je pokopal vsako upanje na uresničitev dogovora. Znana je tudi izjava turškega zunanjega ministra Mevluta Cavusogluja iz aprila 2022, ki je dejal:

“Da nekomu na Zahodu ni do tega, da bi prišlo do premirja”.

Nadaljujte z branjem→

Tim Harford komentira novo knjigo “Foolproof: Why We Fall for Misinformation and How to Build Immunity” Sanderja van der Lindena, profesorja iz Cambridga, in se sprašuje, ali se lahko “cepimo proti dezinformacijam”. Obstajajo sicer metode, kot je opozorilo pred člankom ali youtube videom, ki vsebuje teorije zarote. Je pa problem, kdo ima avtoriteto, da presodi ali gre res za dezinformacijo? Znanost, varnostne službe, mediji? Denimo tri leta je veljalo, da gre v primeru teorije o laboratorijskem izvoru Covid virusa za dezinformacijo in te “dezinformacije” so bile sfiltrirane (niso prišle v masovne medije, čeprav je že skupina Jeffreya Sachsa, ki je po naročilu revije Lancet, pregledovala dokumentacijo, ugotovila enako), zdaj pa je na osnovi vseh zbranih obveščevalnih podatkov ameriško ministrstvo za energijo, ki je pristojno tudi za biolaboratorije, v posebnem dokumentu mnenja, da je virus laboratorijskega izvora (ne pa rezultat mutacije virusa iz živali na človeka).

Še večji problem pa je “učinek iluzorne resnice”, da denimo bolj verjamemo v trditve glede nečesa, kar nam je poznano ali če to slišimo od kroga ljudi, ki so nam blizu. In na slednjem bazirajo socialni mediji. Pri čemer se sploh ne zavedamo, kako nam algoritmi ustvarjajo mnenje in pogled na dogajanja, saj se gibljemo v krogu ljudi, ki so bili “okuženi” z enakimi (dez)informacijami kot mi. Živimo v balončkih vrtualne resničnosti enakomislečih. In žalostna novica je, da tudi Sander van der Linden ni prepričan, da obstaja učinkovito proticepivo, pač pa zgolj “koristna”.

Nadaljujte z branjem→

China’s Position on the Political Settlement of the Ukraine Crisis

Nadaljujte z branjem→

Tako vojno v Ukrajini in dogajanje pred njo, ki sta pripeljali na rob tretje svetovne vojne, vidijo v nezahodnih državah. Spodaj je kratek zapis Mahathirja Mohamada, nekdanjega dolgoletnega predsednika vlade Malezije. Razumejo jo kot nerazumno željo Zahoda po dominaciji in hegemoniji. Ko to preberete, vidite to ameriško prerivanje (preoblečeno v Nato) okrog Sovjetske zveze in po njenem razpadu okrog Rusije ter zdaj še okrog Kitajske v povsem novi perspektivi. In bistveno lažje razumete, zakaj praktično nobena država izven ameriškega zahodnega vplivnega območja ne želi sodelovati v sankcijah proti Rusiji. Toliko smo osredotočeni nase, da sploh več ne vidimo bistva.

I hesitate to write this article. I may be accused of apologising for the Russians. I am not. I think the present war between Ukraine and Russia is caused by the Europeans’ love of War, of hegemony, of dominance.

Russia was the partner of the Western Europeans (including U.S. and Canada) in the war against Germany. The moment Germany was defeated, the west declared that Russia, their partner was their new enemy.

So they must prepare for war against Russia. And NATO was set up to form a military alliance against Russia. Russia then set up the Warsaw Pact. And a Cold war ensued. And the world had to choose between the west and the east.

Nadaljujte z branjem→

Doslej je bila nova hladna vojna (hladna vojna 2) enostranska akcija ZDA proti Kitajski. Začelo se je s Pacifiškim trgovinsko-investicijskim sporazumom, ki ga je predsednik Barack Obama ponudil pacifiškim državam in ki je bil izrecno usmerjen kot oblikovanje gospodarskega bloka proti Kitajski. Nadaljevalo se je s trgovinskimi vojnami proti Kitajski in prepovedjo nastopanja nekaj kitajskih tehnoloških podjetij na ameriškem trgu v času predsednika Donalda Trumpa. Danes pa eskalira s polno tehnološko blokado proti Kitajski (prepoved izvoza čipov in tehnologije za izdelavo čipov, dolg seznam prek 1,000 kitajskih tehnoloških podjetij, ki ne smejo nastopati na ameriškem trgu ali s katerimi je prepovedano sodelovati) in podpornimi ukrepi za izzivanje Kitajske (obisk Pelosijeve na Tajvanu, ameriško urjenje tajvanske vojske, ustanavljanje vojaških baz okrog Kitajske ter histerično sestreljevanje nedolžnih kitajskih meteoroloških balonov).

Bidenov zakon za podporo ameriški tehnološki industriji (Inflation Reduction Act, IRA) je simbolično enak Kennedyjevemu Trade Expansion Act iz leta 1962. Slednji je zakoličil hladno vojno s tedanjo Sovjetsko zvezo in tehnološko vojno (v vesolju in jedrskem orožju). Vendar s to razliko, da je Kennedyjev zakon spodbujal sodelovanje z evropskimi zaveznicami (iz njega se je razvila t.i. “Kennedyjeva trgovinska runda” pogajanj v okviru GATT o zniževanju medsebojnih carin), medtem ko je Bidenov zakon izrecno protekcionističen, usmerjen proti Kitajski in vsem drugim, predvsem evropskim državam. Gre za izrecno soliranje ZDA, za tehnološko tekmo proti preostalemu svetu.

Kitajska  je doslej te ameriške enostranske ukrepe – v duhu svoje pragmatičnosti – dokaj stoično in potrpežljivo prenašala. Po münchenski varnostni konferenci prejšnji vikend pa je na ameriške desetletje in pol dolge enostranske aktivnosti tudi uradno odgovorila. In sicer s predlogom mirovnega sporazuma za Ukrajino, ki ga je predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Vang Ji skomuniciral z Nemčijo in Francijo, nato pa še v Moskvi. V Moskvi je predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva tudi napovedal, da bo Kitajska “združila sile” z Rusijo (z odprtim pomenom tega izraza).

Nato je Kitajska snela rokavice. Včeraj pa je tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Wengbin predstavil ključne poudarke iz notranje analize kitajskega zunanjega ministrstva glede oblik ameriškega posredovanja v drugih državah po drugi svetovni vojni in posledicah ameriške politične, vojaške, kulturne in tehnološke hegemonije za mir in stabilnost v svetu. Ta predstavitev je bila neobičajno nediplomatska in brutalno neposredna – z izjavami, da so ZDA v svoji 240-letni zgodovini le 16 let uspele zdržati brez vojne, da so po 2 SV poskušale zamenjati 50 vlad v drugih državah, da so se vmešavale v volitve v najmanj 30 državah in poskušale ubiti več kot 50 tujih voditeljev držav.

https://twitter.com/AZgeopolitics/status/1628799595714076679

Nadaljujte z branjem→

There’s a lot of ridiculous commentary these days on China’s relationship with Russia. When you do not even attempt to understand China’s context, you obviously won’t understand its position. Small 🧵 to put things back into context.

First of all, geographic context. Not only is Russia China’s biggest neighbor in terms of land, they share one of the longest (4133km!) and therefore the most difficulty protectable land border on the planet.

Second, historical context. In most of its millennia old history, China has had difficulties with its neighbors to the North. They didn’t build the great wall for no reason!

Heck as recently as the cold war China and the Soviet Union were often on the hedge of (nuclear) war.

All this to say that for China’s standpoint, peaceful relations with Russia is a very precious and historically rare blessing.

Nadaljujte z branjem→

Leta 2008 sta ekonomista Carmen Reinhart in Kenneth Rogoff napisala zelo citirano raziskavo o 800 let zgodovine ekonomskih kriz z namerno ciničnim naslovom “This time is different“. Bila sta cinična glede tega, da je bila večina ekonomistov in politikov presenečena nad tem, da se je zgodila tako uničujoča finančna kriza, če pa imamo za seboj 800 let zgodovine teh kriz in če na podlagi tega, kako so se krize razvile, poznamo indikatorje (early warnings) prihajajoče krize.

Danes imamo opravka z državniki, kot je ameriški predsednik Joseph Biden, ki je (iz moralnega vidika povsem upravičeno) obsodil rusko obstreljevanje civilne infrastrukture v Ukrajini in to proglasil celo za vojni zločin. Toda isti Biden, takrat še senator, je leta 1999 predlagal (glejte spodnji video), da Nato bombardira mesto Beograd in civilno infrastrukturo v Beogradu in na Drini (op.p. najbrž je mislil Savo), da ciljajo srbske naftne rezervoarje itd. Isti Biden je leta 2003 močno podpiral ameriško agresijo na Irak, kjer so (predvsem) ameriške sile prav tako ciljale civilno infrastrukturo in kjer je neizvana ameriška agresija neposredno ali posredno povzročila smrt 460,000 do 650,000 predvsem civilistov (v skladu z neodvisnimi akademskimi ocenami Lancet in PLOS).

Ampak tokrat je drugače. Danes ko Rusija “igra ameriško igro” (kar je seveda absolutno zavržno), je za Bidena to seveda to povsem drugače. Za ZDA ne veljajo isti standardi kot za druge države.

https://twitter.com/AZgeopolitics/status/1628281442844266496