Marko Golob

V devetem krogu, najbližje Satanu, so najhujši grešniki. To so tisti, ki druge vodijo v greh.

(La divina commedia, Inferno (Božanska komedija, Pekel), Dante Alighieri)

Četrtega februarja 2023 je nekdanji izraelski premier Naftali Bennett v intervjuju navedel vrsto šokantnih podrobnosti o mirovnih pogovorih med Rusijo in Ukrajino marca 2022. O teh pogovorih, ki so potekali v Turčiji pod posredovanjem turške diplomacije, vemo sicer kar nekaj. Vemo, da je skoraj prišlo do dogovora in vemo, da je prišlo kasneje v začetku aprila 2022 do posredovanja angleškega premierja Borisa Johnsona v Kijevu, ki je pokopal vsako upanje na uresničitev dogovora. Znana je tudi izjava turškega zunanjega ministra Mevluta Cavusogluja iz aprila 2022, ki je dejal:

“Da nekomu na Zahodu ni do tega, da bi prišlo do premirja”.

Novost Bennettovega intervjuja je v tem, da je priznal, da je tudi Izrael igral izjemno pomembno vlogo v pogajanjih, saj je bil praktično posrednik ključnih držav Zahoda, t.j. ZDA, Nemčije, Velike Britanije in Francije. Ne samo to, koordinacija je tekla ne samo med diplomacijami teh držav, temveč tudi med predsednikom Bidenom, Macronom, Johnsonom in kanclerjem Scholzem.

“Bennett said that he had approached U.S. President Joe Biden, U.S. Secretary of State Antony Blinken, and U.S. National Security Advisor Jake Sullivan before becoming “a pipeline” for negotiations between Putin and Zelensky, and that everything was “fully coordinated” with Biden, President Emmanuel Macron of France, then-Prime Minister Boris Johnson of Britain, and Chancellor Olaf Scholz of Germany — who was said to be “very distressed” by the impact of the war on his country’s supply of Russian gas.”

Bennett poudari, da sta si obe strani, tako Rusija kot Ukrajina želeli sporazuma in da sta bili obe pripravljeni na občutne kompromise.

“Bennett recalled, saying that it was his impression that Putin and Zelensky both “very much much wanted a ceasefire” and made significant concessions.”

Če sta si obe strani želeli premirja in sporazuma, zakaj torej do njega ni prišlo? Tukaj je Bennet povsem direkten. Ker si zahodne sile miru niso želele!

“Boris Johnson adopted the aggressive line, Macron and Scholz were more pragmatic, and Biden was both” …

It was Ukraine’s backers, Bennett suggested, that proved to be the stumbling block, with there being a “decision by the West to keep striking Putin” despite his own belief, at least at the time, that a ceasefire was desirable.

“…anything I did was coordinated down to the last detail, with the U.S., Germany, and France,” he said, with his interviewer breaking in in an effort to cut to the chase.

“So they blocked it?” he asked.

“Basically, yes. They blocked it,

Zahod je torpediral prekinitev ognja in sporazum kljub temu, da je vedel, da bo to povzročilo številne žrtve, uničenje Urajine in ukrajinskega naroda, energetsko krizo in lakoto v svetu. Da bo tvegal zaostritev vse do 3. svetovne vojne. Vse v cilju oslabiti Rusijo (“to weaken Russia”), kot je rekel Biden.

Očitno jih ni zanimalo nesluteno trpljenje ljudi, niso jih zanimala uničena življenja in družine, uničena ekonomska perspektiva lastnih držav Evrope in lakota milijonov v najrevnejših državah sveta.

Bodo pa zato ameriške energetske in orožarske firme povečale dobiček, anglosaksonski finančni skladi bodo poceni pokupili obubožano evropsko industrijo, revne države pa bodo še povečale svoj dožniški jarem.

Vse v imenu demokracije, človekovih pravic in “rules based order” (zanimivo, da se mednarodno pravo v tej zvezi ne omenja).

Pokeraši so šli v “Big bet”, na vse ali nič. Toda tokrat inso naleteli na državo 3. sveta, kot je bil Irak ali Sirija ali kakšen afganistanski “shithole”, kot bi rekel Trump, ampak na 1. jedrsko velesilo sveta, na tistega, ki jim je kos. Takole pravi Bennett o Putinu:

He also offered Putin himself some praise, describing him as not only “very smart, very sharp”.

Seveda ne gre samo za Putina, kot bi nas hoteli prepričati zahodni (in naši mediji), gre za celo rusko državno elito, gre za zgodovinski imperij in narod s tisočletno državniško tradicijo, ki je preživel že kaj hujšega. Ki je dovolj močan in si ne dovoli, da bi ga kdorkoli potiskal v podrejen položaj. In ki je še kako sposoben vrniti udarec.

V luči sedanjega razvoja in ruske aneksije ukrajinskega ozemlja se postavlja vprašanje, kakšen je bil motiv Rusije takrat za časa pogajanj. Če pazljivo pogledamo zgodovinski razvoj, vse od 1991 naprej, bomo opazili, da si Rusija pravzaprav ni želela razbitja Ukrajine. Spomnimo se samo sporazumov iz Minska. Ideja le-teh je decentralizacija (federalizacija?) države in ne samostojnost Luganska in Donecka kot tudi ne ostalih rusko govorečih pokrajin. Nekaj podobnega kot je bila pobuda rusko govorečih Oblasti (Novorosije) leta 2010. Leta 2014 in še 8 let potem Rusija ni hotela priznati samostojnosti Luganske in Donecke republike kljub njunim javnim pozivom. Logika je tu jasna. V federalni ureditvi bi imele ruske enote možnost veta na priključevanje Ukrajine Natu in EU. Celotne Ukrajine, da se razumemo, tudi pretežno etnično ukrajinskih zahodnih in severnih predelov. Prav tako bi lahko blokirale razprodajo ukrajinske zemlje, drugih naravnih bogastev in podjetij zahodnemu kapitalu. Če že ne v celi Ukrajini, pa vsaj na svojih področjih (Novorosija), ki so mimogrede, tista, kjer je večina najkvalitetnejše obdelovalne zemlje (černozjoma), rudnih bogastev in industrijskega potenciala.

Tragika ruskega izjemno uspešnega vojaškega natega (glej Vojaška analiza vojne v Ukrajini, Ruski strateški slepilni manever v Ukrajini, Maskirovka ali nateg po rusko) v prvem mesecu vojne je v tem, da je bil preveč uspešen. Da je Zahod res verjel, da je Rusija šibka in da lahko poveča vložek v tej igri pokra. S tem je sam padel v past, ki jo je nastavil Rusiji. Evropa je v 2022 direktno izgubila več kot 1.000 milijard eurov, da posrednega nekajkrat večjega uničujočega vpliva na njeno svetovno konkurenčnost, ki bo trajal dolga leta, niti ne omenjamo. Amerika si sicer mane roke na račun trenutnih rekordnih energetskih dobičkov, ne zaveda se pa, da je s sankcijami usodno prizadela temelj svoje moči, tj. položaj dolarja kot svetovne valute. Da je zaupanje v dolar kot temelja svetovnega finančnega sistema padlo. In zaupanje je v finančnem svetu: VSE! Posledice bodo lahko usodne tako za Ameriko kot Evropo.

Kaj pa Ukrajina?

Spodnja demografska Ukrajine pove tistemu, ki je sposoben razumeti, vse!

Ukrajina je država z najslabšo demografsko sliko v Evropi z naravnim prirastkom komaj 1,17. Spomnimo se, da je za normalno reprodukcijo potreben rezultat 2,1 (glej odličen prikaz ukrajinske demografske slike).

Poleg tega je v obdobju od 2014 do 2022 iz Ukrajine že emigriralo v tujino skoraj 10 milijonov ljudi, v letu 2022 pa še neto 8 milijonov. 5 milijonov jih je notranje razseljenih. Večina tistih, ki so emigrirali, je žensk in otrok. Pojdimo zdaj nazaj na sliko prebivalstvene piramide. Prvo, kar opazimo, je nenormalna oblika. Naslednje, relativno izjemno majhne kohorte (letniki) med 15 in 35 letniki. Slednje je rezultat izjemno majhne rodnosti v zadnjih letih Sovjetske zveze in predvsem v prvih dveh desetletjih po osamosvojitvi. Verjetno je to rezultat hude gospodarske krize, ki je takrat zajela Ukrajino. Drug upad rojstev je po letu 2014, ko se je začela državljanska vojska.

Gornja slika je katastrofalna sama po sebi, če pa upoštevamo žrtve v tej vojni in emigracijo, je še bistveno huje. Glavnina najsposobnejših nabornikov je med 20 in 35 letom. Takrat so moški fizično najmočnejši, najbolj sposobni prenašati hude napore in stres vojne. Zato so najbolj zaželena starostna skupina za nabor vojakov. Žalostna stran te resnice je, da je hkrati to tudi skupina, ki v normalni družbi ustvarja družine, ustvarja otroke in dom. Ki ne samo, da s tem zagotavlja preživetje naroda, ampak ima s svojo strukturo trošenja relativno največji narodnogospodarski multiplikator.

Ukrajinskih žrtev je, če upoštevamo ocene izraelske tajne službe Mosad (običajno dobro obveščene, glej tukaj in tukaj) iz konca 2022 približno 157 tisoč.

Tabela: Število žrtev v Ukrajini

Vir: Mossad figures, according to Hürseda Haber.

Dodajmo še 35 tisoč pogrešanih (ki so verjetno vsi mrtvi) in dejstvo, da to pišemo 2 meseca kasneje in lahko zaključimo, da je mrtvih več kot 200 tisoč. Dodajmo minimalno 2-kratnik ranjenih in pridemo na minimalno 600 do 700 tisoč ukrajinskih izgub. Če upoštevamo oceno (250 tisoč mrtvih) bivšega pomočnika ameriškega sekretarja za obrambo Douglas Mcgregorja za časa Trumpa, ki se sklicuje na informacije načelnika štaba ukrajinske vojske Zalužnega iz njegovega obiska v ZDA decembra 2022, in dodamo 2 meseca, potem je ta številka verjetno bližje 300 tisoč kot 250 tisoč mrtvih. Kar spet pomeni skupno število izgub verjetno nekje med 800 tisoč in milijon. Primerjajte zdaj to z moškimi kohortami med 20 in 30 letom. Pomeni, da je velik del te, že tako ali tako izjemno zmanjšane populacije, bodisi pobite ali invalidne ali psihično prizadete zaradi postravmatskega šoka. Kdo bo potem delal otroke?

In s kom? Velik del žensk v rodni dobi (med 18 in 40 letom) je emigriral in vprašanje je, koliko se jih sploh namerava vrniti? Še večji problem je, da so s sabo vzele otroke, ki hodijo v šole v državah, kamor so emigrirale. Dlje ko bo trajal ta konflik, večja bo asimilacija, težje se bo vrniti. Toliko bolj, ker je ukrajinsko gospodarstvo povsem sesuto, da tudi tisti, ki bi radi delali, ne morejo, ker je dodobra uničen elektrosistem, preskrba z energenti (nafta,plin), z repromaterialom in komunikacije. In tudi, če kje, npr. v zahodni Ukrajini, še imajo vse to, ni delavcev, ker so bili mobilizirani. Trajalo bo leta, v najbolj ugodnih okoliščinah, da se vzpostavi normalno stanje.

Tretje, česar vam ne bo povedal noben main-stream medij, v Evropi ni nobenega interesa po vrnitvi Ukrajincev. Evropa je v težki demografski krizi in nujno potrebuje imigracijo. Uvoz ljudi iz druge civlizacijske osnove (arabske države, Afganistan, Afrika) je z vidika integracije teh ljudi v zahodne družbe in njihove sposobnosti za delo katastrofalen. Ukrajinska bela krščanska populacija, ki je solidno izobražena od doma ali pa se bo izobrazila v zahodnih šolah, je iz tega vidika idealna.

Spomnim se razgovorov s kolegi direktorji slovenskih firm pred letom. Njihova tipična prva reakcija po valu ukrajinskih beguncev, je bila: “Bo vsaj kriza s pomanjkanjem delavcev malo manjša”. Ne morem trditi, da je ta odziv reprezentativen, vendar lepo kaže na bistvo problema.

Razumete zdaj, zakaj je tudi ukrajinska stran bila marca v Istanbulu pripravljena na boleč kompromis? Ker vsakršna vojna pomeni smrt ukrajinskega naroda, ki je že tako ali tako na robu demografskega prepada. V Ukrajini bo po koncu spopadov od nekdanjih 43 milijonov ljudi (52 milijonov v 1991) verjetno ostalo manj kot 20 milijonov s starostno strukturo, ki zagotavlja njegov nadaljnji hitri in radikalni upad. Če ne bo služb, bo proces zaradi migracij še hitrejši. Od 12 do 13 milijonov oseb, ki so bili prebivalci anektiranih Oblasti (pa potencialno še ne anektirane Harkovske in Odeške oblasti, niti ne štejem) bo večina povsem rusificirana, kot je ukrajinska manjšina v Rusiji (npr. okoli Rostova ob Donu). Ali pa ker etnični Rusi o kaki Ukrajini ali ukrajinščini ne bodo hoteli po tej vojni več niti slišati. Spomnite se samo Hrvatov in Srbov v Krajini.

Kaj je nauk te zgodbe?

Prvič, da v etnično mešani družbi lahko zagotovite mir predvsem s spoštovanjem etničnih pravic (zaželeno, prav in “evropsko”) ali pa z izgonom cele etnije, kot je primer izgona Turkov in Grkov po grško-turški vojni po 1. svetovni vojni, primer izgona Nemcev po 2. svetovni vojni iz Prusije, baltskih držav, Poljske, Češke ali izgona Srbov po hrvaško-jugoslovanski vojni v 1990-tih. Izgon nacionalne manšine je, če je ta manjšina del veliko večjega naroda, na primer Rusov, in je hkrati sosednja država še največja jedrska sila na svetu, iluzija brez primere.

Drugič, upanje ukrajinskih nacionalistov, da lahko zmagajo s podporo Zahoda proti Rusiji, je norost in državna neodgovornost brez meja. V trenutku (in ta “trenutek” se že dogaja), ko bo Zahod uvidel, da je zmaga proti Rusiji nemogoča, bo Zahod Ukrajino zavrgel brez sentimentalnosti. Kot jo je brez sentimentalnosti do ukrajinskega naroda in države tudi porinil v to vojno.

Naša predsednica Pirc Musar-jeva je pred kratkim dejala:

»To je vojna, ki so si jo želeli posamezniki pod vodstvom ruskega predsednika Vladimirja Putina in njegovega režima, prepričani, da s tem branijo interese svoje države,«

Ste še prepričani, da so si to vojno želeli predvsem Rusi?

_______

P.S: Zakaj pišem ta, že 11., članek na temo Ukrajine in to na Damijan blogu?

Zato ker Damijan blog bere del intelektualne elite slovenskega naroda. Ker ni namen se postavljati na eno ali drugo stran. Ves namen mojega pisanja je, tej slovenski eliti na primeru Ukrajine pokazati, kam lahko pripelje narod njegova elita, če izda njegove vitalne interese. Če se postavi v kompradorski položaj. To je položaj, ko se nacionalna elita proda tuji sili.

Na koncu koncev, če pade narod, bo prej ali slej padla tudi njegova elita.