Marko Golob

Sun Tsu: V vojni je glavna tarča  nasprotnikova strategija

Pred dnevi je kar nekako mimo šla novica, da je bil 10.1.2023 general polkovnik Aleksandr Pavlovič Lapin imenovan za poveljnika štaba ruskih kopenskih enot. Ne samo to. Mimogrede je pricurljala tudi informacija, da general Lapin to dolžnost opravlja že mesec in pol.

Verjetno večini ta podatek nič ne pomeni. Morda pa vendarle ta podatek o sedanji ukrajinsko-ruski vojni pove več kot si večina sploh lahko predstavlja.

Kdo je general polkovnik Lapin? Gre za generala, ki je učinkovito vodil ruske kopenske sile za časa ruskega posredovanja v Siriji (2018, 2019) in bil predtem in potem poveljnik Centralnega ruskega vojaškega območja. Poveljnik tistega vojaškega območja, ki naj bi bil odgovoren za, po mnenju zahodnih vojaških ekspertov, katastrofalen poseg ruskih sil proti Kijevu, Černigovu, Sumiju in Harkovu v marcu 2022, za uspešno rusko ofenzivo pri Izjumu in Severodonecku in kasneje za menda hud ruski poraz v oktobrski ukrajinski ofenzivi v Harkovski oblasti, ko je Rusija izgubila približno 9.000 km že osvojenega ozemlja vključujoč mesta kot Izjum in Seversk za katera so se predtem vodili hudi boji.

Po “uspešni” ukrajinski ofenzivi je bil general polkovnik Lapin odstavljen. Seveda, saj je izgubil skoraj 10% osvojenega ozemlja, pretežno rusko prebivalstvo se je moralo umakniti iz svojih zgodovinskih stoletnih ognjišč skupaj z ruskimi silami ali pa se prepustiti na milost in nemilost ukrajinski vojski in ukrajinskim nacionalističnim formacijam (ki ne slovijo ravno po svoji nežnosti). V Rusiji se je usula kritika na generala v medijih, ruski blogosferi, vedno glasni čečenski voditelj Kadirov bi Lapina poslal “bosega s kalašnikovim” v prve bojne vrste, da bi opral svojo čast. Tako je, če ruski vojaški poveljnik izgubi bitko! Še poceni jo je odnesel, za časa Stalina bi izgubil glavo! Ob strani, bolj potihem je bilo slišati za peticijo ruskih oficirjev, ki so služili pod Lapinom, s katero so se zavzeli za svojega bivšega poveljnika, ki so ga opisovali v superlativih. Da bi bila stvar še bolj čudna, je general Lapin predtem 4.7.2022 dobil naziv heroja Ruske federacije, največje priznanje, ki ga svojemu državljanu lahko da ruska država.

Ops, nekaj ne štima!

Lapin menda katastrofalno vodi ruski napad na Kijev, potem pa nekaj mesecev kasneje dobi naziv heroja Rusije. Oktobra izgubi desetino osvojenega ozemlja, potem pa takoj zatem napreduje na eno izmed najpomembnejših in najuglednejših poveljniških mest ruskih oboroženih sil. Kako to? Se je Rusom zmešalo (menda od korupcije) ali pa je zadaj zgodba, ki je na Zahodu nismo sposobni videti?

Nekateri od bralcev se bodo mogoče spomnili moje Ukrajinske vojaške analize. Takrat (in še vedno) sem trdil, da je bil ruski napad na sever Ukrajine, na Kijev, Sumi, Černigov in Harkov verjetno ena izmed najbolj uspešno izvedenih slepilnih manevrov v zgodovini. Jože Damijan se je pridružil mnenju v prispevku, ki je podal komentar iz internega ameriškega glasila marincev Marine Corps Gazette, ki se skoraj v celoti strinja s predhodno ugotovitvijo. Bistvo tega mnenja je, da je ruski “Rajd” na severu pomagal preprečiti ukrajinsko ofenzivo v Donbasu (predvideno za 8.3.2022), potegnil ukrajinske sile iz juga na sever in s tem omogočil bliskovito rusko zasedbo ukrajinskega juga, kjer pretežno živi ruska manjšina in rusko govoreči Ukrajinci. Torej ozemlja, ki za Ruse v resnici štejejo.

Se ne strinjate? To bi bilo v skladu z mnenjem ukrajinskih in zahodnih vojaških analitikov, ki so predpostavljali, da poskušajo Rusi zasesti prestolnico in večja ukrajinska mesta na vzhodu. Če to mislite, potem mi povejte, kako naj bi Rusi s približno 20 tisoč vojaki pred Kijevim  zasedli tri in pol milijonsko mesto, ki se aktivno brani? Samo za okupacijo bi, po uspešnem zavzetju, potrebovali po okvirnem zgodovinskem vojaškem standardu enega vojaka na 40 prebivalcev tj, vsaj 80 tisoč vojakov. Toliko jih je Ruska federacija poslala v boj od Kijeva do Hersona, 20 tisoč ruskih vojakov, kot jih je bilo v okolici Kijeva marca 2022, bi komaj zadostovalo za urejanje prometa v velemestu takega obsega, kaj šele za zavzetje mesta. Mogoče pa Rusi res niso nameravali zasesti Kijeva? Podobno je bilo z ostalimi mesti (Černigov, Sumi) vključno s 1,5 milijonskim Harkovim, ki je 90% rusko mesto in kjer tudi manjšina Ukrajincev govori rusko.

Ruski rajd (izvira iz ameriškega “raid” z istim pomenom) je samo po sebi izjemno tvegana operacija. Hiter prodor globoko v nasprotnikovo zaledje, brez zaščitenih bokov in zaledja ob nujno omejeni logistiki. Rajd zahteva vrhunsko izvežbano (profesionalno) vojsko in vojsko, ki je brez omahovanja pripravljena umreti ob izvajanju svoje (zelo tvegane) naloge. Rajd se ne izvaja z namenom zasedbe ozemlja, temveč z namenom uničenja pomebnih nasprotnikovih sil ali objektov oz. z namenom napada na nasprotnikovo strategijo. Kako je že rekel Sun Tsu : pomembno je napasti nasprotnikovo strategijo, ne nujno nasprotnika.

Če predpostavljate, da je bil cilj ruskih sil zavzetje prestolnice Kijeva (kar so predpostavljali  Američani in Ukrajinci) in sosednjega ozemlja, potem so bili Rusi neuspešni. Nenazadnje utrpeli so hude izgube (približno 3 tisoč vojakov, vrsto visokih vojaških poveljnikov z generali vred, več kot sto oklepnih vozil, nekaj letal vključno s transportnim letalom il-76 s padalci vred in vrsto helikopterjev). Poraz? Res?

Če predpostavljate, da je bil ruski cilj preprečiti že pripravljeno ukrajinsko ofenzivo na Donbas (z več kot 100.000 vojaki) in čim ceneje zasesti ozemlje (120.000 km2 – za pol bivše Jugoslavije), kjer prebiva več kot 10 milijonov pripadnikov ruske manjšine, potem so bili izjemno uspešni. Za več kot sprejemljivo ceno skupnih žrtev ruskih sil, ki se je gibalo v prvih mesecih okoli 6 do 7 tisoč. Seveda je številka za neprofesionalno uho velika. Še posebej na Zahodu, kjer smo vajeni vojaških operacij, kjer premočna zahodna vojaška sila sila nastopa proti tehnološko in po obsegu inferiornemu nasprotniku. Ampak glede na obseg operacij – borilo se je več kot pol milijona vojakov od tega manj kot 150 tisoč skupnih ruskih sil – ta številka nikakor ni velika. Še posebej, če vzamo v obzir razmerje sil, ki je okoli 3:1 v korist branilca, velikost zasedenega ozemlja, bliskovito hitrost ruskega napredovanja, geografske ovire in ameriško podporo v obliki izvidovanja iz vesolja in radarsko izvidovanje letal Nata ob mejah Ukrajine.

Napad v februarju in marcu je popolnoma sesul ukrajinsko strategijo – ponovno osvojitev izgubljenih ozemelj – vsaj Donbasa, če ne že Krima. Si predstavljate zdaj, zakaj je dobil general Lapin julija lansko leto naziv heroja Rusije?

Podobno je bilo z “uspešno” ukrajinsko ofenzivo v Harkovski oblasti lanskega oktobra. Ukrajinci so res zavzeli približno 9.000 km2 ozemlja, vendar za kakšno ceno?

Rusi so se začeli umikati že par dni prej. Ko so Ukrajinci krenili v napad, iz dobro utrjenih obrambnih linij na čistino, jih je pričakalo rusko topništvo in letalstvo. Za relativno nestrateško ozemlje so izgubili od 3 do 4 brigade. Predvsem pa so z premestitvijo enot iz drugih delov fronte oslabili le-te. Posredno so s tem omogočili polom 2. ukrajinske ofenzive v Hersonski oblasti in nemoten ruski umik iz desnega brega Dnjepra. Rusi so skrajšali fronto na vzhodu za polovico, omogočili konsolidacijo svojih sil in okrepili obrambo na dobro utrjeni liniji, na kateri si Ukrajinci ob strahotnih žrtvah lomijo zobe še 3 mesece po “uspešni” ofenzivi.

Kot sem omenil že večkrat v svojih prispevkih in kot ugotavljajo Vershinski, Mcgregor, Ritter, Baud itd., je primarni ruski vojaški cilj uničenje ukrajinskega vojaškega potenciala. Kot je rekel von Clausewitz: najhitrejša pot za pokoritev sovražne države, je uničenje njene vojske. Ozemlje pride po tem. Trade-off med ohranitvijo vojske ali ozemlja, je tu jasen.

Nenazadnje na tak način se je vojna vsaj zadnja tri tisočletja vodila na teh neskončnih ravnicah. Pa lahko vzamemo primer perzijsko-skitske vojne v 6 st. p.n.š., ki je bila največja antična vojaška operacija v zgodovini, kjer so Skiti s podobno taktiko nadigrali perzijskega  Dareja, kralja  največjega imperija v zgodovini starega sveta, do Mongolov, kjer je bil namišljeni umik vojske njihov trade mark, Napoleona in Hitlerja, ki sta v Rusiji do smrti izčrpala svoje vojske. Čaka ista usoda Ukrajino?

So Ukrajinci nadvladali Ruse, ali so jim Rusi (Lapin?) nastavili še eno past? Je Lapin zato napredoval? Ali ni zanimivo, da so Rusi Lapinovo imenovanje naznanili šele sedaj, po mesecu in pol. So hoteli namerno vzdrževati vtis taktičnega ruskega poraza oz. ukrajinske zmage? Da bi Ukrajinci in njihovi zahodni zavezniki verjeli, da zmagujejo? Da bi še naprej “trošili” svoje sile in rezerve na strateško manj pomembnem delu fronte? Da bi se izčrpali v nesmiselnih ofenzivnih akcijah. Pa ne samo Ukrajina, tudi NATO.

Že, že, kaj pa Herson? Se še spomnite, kako sem v prispevku govoril o strateškem pomenu Hersona? Res je. In nisem se zmotil. Rusi so zelo uspešno branili svoje mostove (fiksne in pontonske), kar nenazadnje kaže kasnejši uspešen umik prek le-teh. Tako masivne objekte, kot je Antoninski most pri Hersonu ali Kakhovski jez, je zelo težko uničiti samo z artilerijo (ukrajinsko letalstvo pa ob dominantnih ruskih letalskih silah in protiletalski obrambi nima možnosti). Tudi jih niso pregnali Ukrajinci. Še dan pred umikom so bili Rusi v uspešnem protinapadu, brez kakih hudih problemov so držali obrambne linije in uničevali ukrajinske sile (in naše slovenske modernizirane tanke T55S). Tudi umik prebivalstva, približno 110 tisoč oseb je bistveno zmanjšal pritisk na logistiko 30 tisoč glave ruske vojske preko Dnjepra. Zakaj so so torej Rusi umaknili, če pa je Herson tako strateško pomemben in so ga uspešno branili?

Zaradi več stvari. Eno je tisto, kar je večina registrirala, tj. konsolidacija obrambe v Hersonski oblasti in Zaporožju. Drži. Je pa še en razlog, verjetno najpomembnejši, ki ga mediji ne omenjajo (čeprav so ga Rusi javno omenili). To je morebitna razstrelitev jezu pri Kakhovki. Ukrajinci za to ne rabijo artilerije, Uporabijo lahko mornariške drone kot pri napadu na vojaške ladje v Sevastopolu ali celo klasične torpede. Ob tem je učinkovitost eksploziva v vodi 10x večja kot v zraku. Jez zadržuje 19 kubičnih kilometrov vode v umetnem jezeru, ki je široko približno 20 in dolgo 120 km. Desna obala Dnjepra pod jezom je dvignjena tako, da udarni val ne bi prizadel Hersona, leva pa je odprta poplavna ravnica kjer bi udarni val pometel vse (naselja in komunikacije) v širini kakih 10 km. To je vsa ruska mostišča na levem bregu. Zemlja bi se spremenila v zdrizasto blato, močvirje, ki bi onemogočilo vsakršno logistiko. Pozabite na zračni most. Globina hersonskega žepa je bila premajhna, da ukrajinska artilerija ne bi dosegla vzletišč ruskih letal ali helikopterjev. Lahko postaviš en kilometer dolg pontonski most, ampak večkilometrski?

Bi Ukrajinci to naredili? Uničili enega najpomembnejših energetskih objektov v državi, ki ga je bivša Sovjetska zveza zgradila z velikimi napori celotnega imperija? Povzročili nepopravljivo naravno katastrofo? You bet!

Marca so Ukrajinci razstrelili več kot 300 mostov v okolici Kijeva in jezove na reki Irpin in s tem poplavili več kvadratnih kilometrov ozemlja in namerno potopili več naselij. S tem so prisili ruske mehanizirane sile, da so ostale na cestah, kjer so bili precej lažji cilj ukrajinske artilerije. Toliko bolj ker so bili zaradi same narave operacije protiletalska zaščita, artilerijska podpora(kontrabatiranje) in elektronska zaščita manjši kot normalno. So Rusi pričakovali tak radikalen odziv Ukrajine? Čisto možno, da ne. So pa verjetno na tej osnovi postali bolj previdni. Če temu dodamo še povsem iracionalno ukrajinsko bombardiranje Zaporoške jedrske elektrarne (ZAES) s potencialom neslutenega in trajnega nuklearnega disastra ob katerem bi bil Černobil mala šala, potem ni čudno, da so se Rusi raje odločili za manj tvegano varianto. No roko na srce, tudi Rusi niso ravno nedolžni. 14. septembra so z letalskimi manevrirnimi raketami razstrelili jez na reki Ingulets pri Krivem rogu in s tem povzročili, da je udarni val odplavil ukrajinske pontonske mostove na severozahodu hersonskega bojišča. Podobno so Ukrajinci jeseni razstrelili mostove na meji z Belorusijo, ko so začeli Rusi kopičiti sile v Belorusiji.

Kaj nam še pove zgornja zgodba z generalom Lapinom in ruskimi manevri okoli Harkova in Hersona? Pove nam, da v Rusiji politika postavlja politične cilje, vojaška izvedba pa je prepuščena vojaški stroki. Tudi za ceno politično tako bolečih ukrepov, kot je umik vojske in prebivalstva iz desnega brega Hersona ali iz Harkovske oblasti, ki pa so iz vojaškega vidika popolnoma smiselni. Pomeni, da vojaške operacije vodijo profesionalci, ne politiki. S tem je verjetnost njihovega uspeha toliko večja.

Pove nam tudi, da je kohezija celotne ruske politične elite in podpora državljanov tako močna, da si to lahko privošči. Ne samo taktične umike ruske vojske, padec standarda, ampak tudi žrtve, ki dosegajo (samo Ruske federacije brez lokalnih sil Donbasa – DPR in LPR) med 15 in 20 tisoč vojakov. Ruska populacija razume to vojno ne kot osvajalno vojno, temveč kot osvoboditev zatiranega ruskega naroda v Ukrajini. (Glej: Kaj vam mediji niso povedali o Ukrajini).

Seveda je v Rusiji tudi nasprotovanje tej vojni, ki dosega maksimalno četrtino populacije. Ampak ta četrtina nima političnega reprezentanta v Dumi, zato je njen vpliv na odločitve političnega vodstva izjemno majhen. Ta podpora odpira ruskemu vodstvu širok prostor za vojaški in politični manever, fleksibilnost, vztrajnost in vzdržljivost, ki je na Zahodu praktično nezamisljiva.

Tudi zato Rusije Zahod ne razume. Katastrofalne strateške napake Zahoda, kot so samouničujoče sankcije proti Rusiji, so samo posledica tega.