Brilijantna kolumna Tima Harforda, ki temelji na zadnjih zelo grenkih izkušnjah z GPT tehnologijo. Večina znanstvenikov, uprabnikov softverja, ki temelji na umetni inteligenci, je bila močno razočarana, ko je spoznala, da si s tem softverjem ne more pomagati niti pri najbolj preprostem delu pisanja znanstvene razprave – pri pripravi pregleda dosedanje literature na relevantnem področju (tudi moja izkušnja je podobna). ChatGPT in ostale podobne aplikacije namreč tendirajo k temu, da si izmišljujejo vire oziroma navajajo reference na akademske članke, ki sploh ne obstajajo. Problem je v tem, da tehnologija GPT ne temelji na tem, kar je bilo dejansko narejeno (kot denimo iskalnik Google Scholar), ampak na tem, kar se zdi plavzibilno – kar je verjetno, da bi lahko bilo narejeno. Iz tega vidika so izkušnje z GPT podobne kot s “fake news”. Tudi tam gre namreč za zbirko različnih resničnih oseb, dogodkov in krajev, vendar zamešanih v povsem izmišljeno kombinacijo (zgodbo). Gre za bullshit zgodbo.

Pomembna je tale paradoksalna ugotovitev: medtem ko imajo lažnivci resen odnos z resnico (poskušajo jo sprevreči), pa so bullshitterji ambivalentni oziroma indiferentni do nje. Vseeno jim je, ali je nekaj res ali ne, zanima jih le pozornost, ki jo z bullshitom ustvarijo. Pri GPT softverju pa še tega ni – njihovi produkti ne iščejo pozornosti, ampak zgolj producirajo bullshit z rekombiniranjem informacij.

Much has changed since 1986, when the Princeton philosopher Harry Frankfurt published an essay in an obscure journal, Raritan, titled “On Bullshit”. Yet the essay, later republished as a slim bestseller, remains unnervingly relevant. Frankfurt’s brilliant insight was that bullshit lies outside the realm of truth and lies. A liar cares about the truth and wishes to obscure it. A bullshitter is indifferent to whether his statements are true: “He just picks them out, or makes them up, to suit his purpose.”

Nadaljujte z branjem→

The German defence minister said something revealing, warning of the kind of debate we are going to get as the investigation into the Nord Stream explosion reveals more details.

Boris Pistorius said yesterday that we don’t yet know whether this was a Ukrainian commando that acted with the knowledge of the Ukrainian government, a pro-Ukrainian group that acted without their knowledge, or whether it might have been a false flag operation. Until we know, we can’t speculate on the consequences.

What we find interesting in this comment is that he includes the notion of official Ukrainian involvement in the list of possibilities. From the information that has now been uncovered by the German public prosecutor, leaked to German media, is that this is was without a doubt a professional job. When people use professionally forged passports, and use 500 pounds of C4 explosives, you can pretty much rule out climate change protesters, who normally rely on super-glue as their weapon of choice, or hobby terrorists who watched too many James Bond or Die Hard films. What still baffles us about the information is that prosecutors were able to trace the rented yacht to Ukrainian owners. There are no shortages of yachts to rent in the German and Polish waters of the Baltic Sea. Why leave such an obvious clue?

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Zahod se je v pijanem zmagoslavju po 1991 prepustil nebrzdani orgiji finančnih trgov, ob tem pa v veliki meri pozabil na temeljna področja, ki določajo vzpon družb: superstruktura, infrastruktura, kultura in demografija.

Superstruktura: V superstrukturi najbolj očiten “failure” predstavlja bolonjska reforma. Če ste spremljali zadnji Putinov govor, je eden ključnih ruskih ukrepov uknitev bolonjske refrome in povečanje rigoroznosti študija (diploma po 4 do 6 letih študija). Kitajci nikoli niso padli na finto bolonjske reforme. Očiten padec kvalitete diplomantov, na žalost, opažamo tudi v industriji. Danes diplomant npr. strojne fakultete ni ekvivalenten diplomantu izpred 1991. Zaskrbljujoče pada splošen nivo IQ naših šolarjev. Ta izjemno zaskrbljujoč trend je še posebej opazen v Ameriki.

Nadaljujte z branjem→

Dva karakteristična članka v zadnjih dveh dneh v dveh največjih ameriških finančnih časopisih, ki imata težave z razumevanjem ameriške uradne politike “zadrževanja” (containment) Kitajske. Članek v Wall Street Journalu ugotavlja, da je ameriška uradna politika naredila vse, da bi omejila (trgovinska vojna, tehnološka vojna s prepovedjo izvoza mikročipov in črnimi listami kitajskih tehnoloških podjetij, s katerimi se ne sme sodelovati) in izzvala Kitajsko (uradni obiski v Tajvanu, ustanavljanje novih vojaških baz okrog Kitajske, pošiljanje orožja na Tajvan in ameriških vojaških flot v južno kitajsko morje itd.), vendar hkrati trdi, da v njenem pristopu ni ničesar, kar bi lahko koga napeljevalo k temu, da si želi konflikt s Kitajsko.

Nadaljujte z branjem→

Janez Novak

Navkljub navidezno logični razlagi Seymourja Hersha, da so plinovode Severni tok 1 in 2 minirale ameriške enote v sodelovanju z norveškimi v času manevrov sil Nata ter navkljub najnovejšim razkritjem ameriških obveščevalnih služb, da je za sabotažo plinovodov Severni tok 1 in 2 najbrž odgovorna proukrajinska skupina, za katero pa še ne vedo, ali je povezana z ukrajinskim predsednikom, je resnica povsem drugačna.

Resnica je naslednja: za sabotažo Severnega toka 1 in 2 je odgovorna mednarodna skupina ljubiteljskih potapljačev skandinavskega porekla.

Takole je bilo: Štirje prijatelji, Sven, Ari, Thorbjørn in Lars (Šved, Finec, Danec in Norvežan), so pred dvema desetletjema skupaj študirali na univerzi v Kopenhagnu. Po študiju so ostali v tesnih stikih in vsako leto štiri družine v drugi polovici julija tradicionalno preživljajo skupaj dva tedna počitnic na danskem otočku Bornholm. Tako je bilo tudi julija 2022. Sven, Ari, Thorbjørn in Lars so ljubitelji potapljanja, vsi snorklerji. In vsi adrenalinski džankiji. In tako so se tistega zgodnjega sončnega sobotnega jutra, 23. julija 2022, že ob šestih zjutraj, ko je bilo morje še mirno in gladko kot olje, in ko so žene in otroci še spali, z dvema gumenjakoma izpluli iz Sandviga v smer severovzhoda. Po desetih miljah plovbe so se ustavili. Sven, Ari in Thorbjørn so nadeli neopren, plavutke in maske in se potopili. 105 metrov globoko. Lars pa je za njimi spustil dva paketa, v vsakem je bilo za eno tono razstreliva. Sven, Ari in Thorbjørn so počasi namestili oba paketa izpod obeh cevi plinovoda Severni tok 1, ju pričvrstili ob cevi in namestili sprožilca z daljinskim upravljanjem. Potem so se počasi dvignili nazaj na površje, kjer jih je čakal Lars s steklenico vodke Absolut, da se malce ogrejejo. Preoblekli so se in se odpeljali nazaj proti Sandvigu. Bar v pristanišču je bil že odprt, zaustavili so se na kavi in spili vsak še tri vodke. Nato so se odpravili proti počitniški hišici in vmes kupili še sveže žemljice in forelle za zajtrk. Otroci so se pravkar zbudili in se razveselili svežih žemljic.

Naslednjega jutra, v nedeljo 24. julija 2022, pa so se Sven, Ari, Thorbjørn in Lars odpeljali proti jugovzhodu, se potopili in nastavili razstrelivo še pod cevi Severni tok 2. Ker so ga prejšnji večer malce preveč in predolgo pili, je bil Ari malce neroden pri postavitvi enega sprožilca in je voda vdrla v baterijo sprožilca. Ampak Ari je bil preveč mačkast, da bi to opazil. Potem so se vrnili nazaj v Sandvig in se malce dlje zadržali v baru v pristanišču. Klin se s klinom izbija, so si rekli. Zadržali so se malce dlje, pri desetih vodkah so nehali šteti. Nakar so se odpravili proti hiški. Ampak tistega dopoldneva so bile žene nekam sitne. Najbrž zato, ker so fantje pozabili kupiti sveže žemljice in forelle. Kdo bi vedel pri ženskah.

Tisti zadnji vikend v septembru so si Sven, Ari, Thorbjørn in Lars privoščili moški vikend v Sandvigu. Malce so jedli in zmerno pili, ne več kot običajno. In v nedeljo zvečer, ko so se odpravili na zadnji trajekt na kopno, so se na palubi postavili eden poleg drugega. Vsak je vzel svoj daljinec, spogledali so se brez besed in nato je vsak pritisnil na svoj gumb. Šele dva dni kasneje so videli na televiziji, da je eden izmed daljincev očitno zatajil. Sven, Ari in Thorbjørn so vsak pri sebi na sumu imeli Arija, ampak po telefonu niso hoteli o tem preveč razpredati. Če Rusi prisluškujejo Trussovi, njim še lažje. Z Rusi se pa ni za igrati. Itak pa bo naslednje poletje v hiški v Sandvigu dovolj časa za to.

Ostalo je zgodovina. In nebuloze, ki jih pišejo razni raziskovalni novinarji in tabloidi in si jih izmišljujejo agenti v obveščevalnih službah, da upravičijo svoje plače. 

________

Janez Novak, ljubiteljski pričevalec sabotaž plinovodov

Stanko Štrajn

Potem, ko je MAGNA objavila, da odstopa od kupčije sklenjene s Slovenijo, je minister za gospodarstvo Matjaž Han javno oznanil, da bo Slovenija dogovorila vračilo 18 milijonov evrov državnih subvencij skupaj s obrestmi. In če bo po sreči, še 5 milijonov pogodbene kazni zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Tako lahko pozabimo na 400, oziroma 1,000 oziroma 3,000 prvotno napovedanih delovnih mest. Ob odločnem nastopu našega ministra za gospodarstvo si je slovenska javnost oddahnila, saj je prepričana, da Slovenija iz tega posla ni utrpela nikakršne škode.

Kot vidimo, Matjaž Han in naši vrli novinarji neodvisnih medijev, ki oznanjajo to nebulozo pozabljajo, da je Slovenija omogočila MAGNI nakup 100 ha najboljše kmetijske zemlje na najatraktivnejši lokaciji v neposredni bližini avtoceste in letališča. Ne vem natančno, koliko je MAGNA plačala za m2 te mnogokrat večje parcele, kot je potrebna za zgraditev lakirnice. Vsekakor je kupila in dobila mnogo več zemljišča, kot ga je potrebovala tudi če bi res nekoč tam zgradila tovarno za 3,000 zaposlenih. Primerljiva podjetja v Sloveniji, ki dajejo kruh več tisoč delavcev imajo komplekse na nekaj hektarjih, nemara največ na kakšnih 20 hektarjih zemljišč. Gotovo kmetje, ki so bili v Hočah prvotni lastniki vzorno obdelanih njiv niso dobili več kot kakšnih 10 evrov za m2, kar je celo dobra cena, saj sicer v Sloveniji stane m2 kmetijske zemlje od nekaj centov do kakšnih 5 evrov za m2.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Zaradi vojne z Ukrajino so Zahodne države za Rusijo uvedle ekonomske sankcije in visoki predstavniki Evropske Unije nas prepričujejo, da so sankcije učinkovite in da bodo Rusiji v kratkem onemogočile nadaljevanje vojnih operacij. A kot beremo na teh spletnih straneh, dejanski podatki o ekonomskem položaju Rusije (vsaj do sedaj) teh napovedi ne potrjujejo. Rusija je lani ustvarila rekordni trgovinski presežek, rubelj se je okrepil, zabeležili so minimalni upad gospodarstva in tudi porast inflacije je bil manjši kot v EU. Ti podatki so odraz relativno hitre prilagoditve ruske ekonomije na spremenjene razmere ter seveda predvsem tega, da so sankcije uvedle samo zahodne države, ves ostali svet pa nemoteno z Rusijo trguje naprej. Manjkajoče blago Rusi večinoma lahko kupijo v drugih državah, prav tako drugim prodajajo presežke energentov, Zahod pa si je prav tako zagotovil oskrbo iz drugih virov. Podatki o blagovni menjavi držav kažejo, da gre precejšen del nekdanje neposrednega trgovanja Rusija – Zahod, danes preko drugih držav. Ob tem, da Evropa seveda ta obvod precej dražje plačuje. Drugače rečeno, iste proizvode iz Rusije zaradi sankcij plačujemo dvakrat (ali celo do 10-krat) dražje.

Vendar ni namen tega teksta, da bi ocenjevali navedene trgovinske tokove in še manj posegali v različne interpretacije te tragične vojne, v kateri je Rusija nesporno agresor. Zanima nas samo, kakšni so trgovinski tokovi Slovenije z Rusijo od uvedbe sankcij, katerim smo se pridružili tudi v Sloveniji. Pogledali smo uradne statistične podatke SURS-a o blagovni menjavi Slovenije z Rusijo, ki kljub sankcijam kažejo precej presenetljivo sliko o rekordni ravni medsebojne trgovine in najbrž ni dilem, da tem podatkom ne bi zaupali. Pri tem je sicer potrebno navesti, da podatki o uvozu iz posamezne države (ali v izvozu) upoštevajo državo dobavitelja, čeprav je vir dobave lahko tudi kaka druga država in je dobavitelj samo posrednik, a le-ta se pač v statistikah vodi kot država, iz katere smo dobili blago ali ga prodali. To pomeni, da ob upoštevanju posredne trgovine prek tretjih držav, ti uradni podatki podcenjujejo dejanski obseg trgovine z Rusijo v lanskem letu.

Nadaljujte z branjem→

Vsem navdušencem nad investicijami v sončne panele, ki naj bi zamenjali premog kot vir energije ter da bi na ta način zmanjšali CO2 emisije, bi morala spodnja slika prižagati vse rdeče alarmne luči. Nemška proizvodnja električne energije je bila lani v prav vsaki uri dneva bistveno bolj umazana (iz vidika izpustov CO2) kot francoska proizvodnja eletrične energije, v povprečju pa kar za 8-krat bolj umazana (411 proti 47 gCO2/kWh)! In to kljub 500 milijardam evrov, ki jih je Nemčija v preteklih dveh desetletjih vložila v sončne panele in vetrnice ter subvencije zanju, in kljub temu, da je Francija vložila v jedrsko energijo samo 200 milijard, pa še to 30 do 50 let nazaj (v 1970-ih in 1980-h). In kljub temu, da je bilo leto 2022 najboljše v zgodovini za nemško proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov ter daleč najmanj ugodno za proizvodnjo francoskih nukleark (polovica jih je bila na remontu).

Nemčija lahko vloži še 2,000 milijard evrov  v sončne panele in vetrnice, pa vendar ne bo mogla drastično zmanjšati CO2 izpustov v proizvodnji električne energije. Ker pač potrebuje termoelektrarne na plin in premog, da proizvaja elektriko, ko je oblačno, ponoči, ko ni vetra ter ves čas med oktobrom in marcem. Jedrske elektrarne pa proizvajajo električno energijo konstantno ves čas in njihova emisija CO2 je v življenjski dobi bistveno (za 3.5-krat!) nižja od emisij zaradi sončnih panelov (slika spodaj).

Nadaljujte z branjem→

Takole se je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen lani septembra “hecala”, da so v ruski vojski zaradi pomanjkanja čipov že tako obupani, da uporabljajo čipe iz pomivalnih strojev in hladilnikov.

No, od te gospe smo podobnih propagandnih puhlic v lanskem letu slišali zelo veliko. Nerodno je, da jo dejstva tako pogosto postavijo na laž. Analiza zelo rusofobnega think-tanka Free Russia Foundation iz ZDA na podlagi ruskih carinskih podatkov, ki so “pricurljali” do njih ter skupine prav tako rusofobnih ekonomistov, ki živijo in delajo v ZDA (Tania Babina, Benjamin Hilgenstock, Oleg Itskhoki, Maxim Mironov, and Elina Ribakova), in katerih konsistentnost so preverili s primerjavo drugih mednarodnih statistik, je pokazala ravno nasprotno. Ruski uvoz mikročipov in integriranih vezij se je v obdobju januar-september 2022 glede na isto obdobje 2021 povečal iz 1.8 na 2.45 milijarde dolarjev (za dobro tretjino oziroma 650 mio dolarjev).

Vir: Free Russia Foundation, Effectiveness of U.S. Sanctions Targeting Russian Companies and Individuals, str. 49

Nadaljujte z branjem→