Ne vem, če ste opazili, ker je tako zelo očitno. Zagovorniki militantne opcije v Ukrajini so izjemno agresivni do vseh mirovnih pobud. Na vse mirovne pobude in na pobudnike teh pobud reagirajo izjemno agresivno, z žalitvami in diskvalifikacijami. Torej na vse mirovne pobude, ki nikogar ne žalijo ali diskvalificirajo, pač pa zgolj predlagajo začetek pogovorov glede mirne rešitve vojne v Ukrajini, zagovorniki militantne opcije v medijih naredijo totalni pogrom s serijo žaljivih člankov, javnih pisem in intervjujev.

Koga ogrožajo mirovniki? Od kdaj je poziv k mirnemu reševanju sporov grožnja stabilnosti in miru, zagovarjanje vojaške eskalacije pa pot k miru?

In kaj nam ta javno izkazana agresivnost zagovornikov militantne opcije pove o teh posameznikih?

Several high-profile opinion writers have recently taken issue with Washington’s increasingly adversarial stance toward China.  It’s about time. As I noted a couple of weeks ago, the accelerating escalation of a long simmering Sino-American conflict is especially worrisome. Starting with the balloon fiasco of early February, followed by the Blinken-Wang confrontation in Munich, the blatant war mongering threats at the first hearing of the US House Select Committee on China, and continuing with Xi Jinping’s uncharacteristically blunt assessment of the US threat at this week’s National People’s Congress, the Sino-American conflict is now in the danger zone.

Enough says, Ed Luce of the Financial Times. In two recent columns he stresses America’s growing tendency not only to demonize China but to finally come clean on an explicit China containment policy that Washington has long denied as being the operative stance of the US government. Similarly, both Max Boot and Fareed Zakaria have warned in the Washington Post of the bipartisan fear-mongering and saber-rattling expressed at the first hearing of the new House Select Committee, echoing a similar point I made last week. Boot’s salient warnings of the historical perils of Washington groupthink — namely the Gulf of Tonkin Resolution as a trigger to the Vietnam War and blunders over weapons of mass destruction in Iraq — should not be lost on today’s bipartisan frenzy over China.

Nadaljujte z branjem→

Polona Frelih, nekdanja dopisnica Dela iz Rusije in Ukrajine, v analizi marca 2014:

> Kako spremljate dogajanje na Krimu?

“Tokrat ga ne spremljam kot poročevalka, pač pa predvsem kot bralka tega, kar o Ukrajini pišejo ruski, ukrajinski in drugi mediji. Na svojem blogu Polonafrelih.com dodajam tiste kamenčke k zapletenemu mozaiku ukrajinske krize, ki jih v slovenskih časopisih in na televizijskih postajah praviloma ni, ali pa so premalo izpostavljeni. Poročanje se mi zdi izrazito enostransko, seveda v prid zahodni agendi, precej odsotni pa so ruski argumenti, pogledi … Drži, da je v ruskih državnih medijih v tem trenutku ogromno propagande – nenazadnje gre za državo v ‘vojni’. Hkrati je napačna predpostavka, da je vse, kar pride iz Rusije, umazana propaganda, vse, kar pride z zahoda, pa čista resnica. Po šestih letih Rusije in številnih poteh po Ukrajini, virih na ukrajinski in ruski strani mislim, da znam vsaj približno ločiti zrno od plev. Teza o zlobni Rusiji in dobrem Zahodu je že zdavnaj preživeta, kar se je dokončno izkazalo prav v Ukrajini. V mednarodni politiki ni več ‘good in bad guys’, so samo še slabi fantje – vsi kršijo pravila. Igra velikih v Ukrajini je izjemno umazana. Najvišjo ceno bodo seveda plačali navadni Ukrajinci. Geopolitično preigravanje je skorajda tako umazano kot v Siriji, ki je tudi zaradi tega postala daleč najhujša človeška tragedija v 21. stoletju. Po drugi strani pa – če bi prej poslušali ruska opozorila o grožnji islamistov, stvari verjetno ne bi prišle tako daleč.”

Nadaljujte z branjem→

Tistim, ki se profesionalno ukvarjamo s področjem mednarodne trgovine in ki smo tudi neštetokrat opozarjali na negativne posledice nekontrolirane globalizacije ameriškega tipa (popolna preselitev proizvodnje v tujino z namenom maksimiranja dobičkov), je odgovor na naslovno vprašanje jasen že zelo dolgo. Za ameriško socialno mizerijo ter industrijsko in tehnološko zaostajanje sta kriva nebrzdan pohlep lastnikov korporacij in uradna politika v Washingtonu od Ronalda Reagana naprej, ki je spodbujala povsem nekontrolirano globalizacijo, ker je bilo to v interesu lastnikov kapitala. Toda danes, ko je globalizacija udarila nazaj prek zatona domače industrije in izgube industrijskih delovnih mest in ko se je v Washingtonu politični sentiment zaradi zaostajanja za Kitajsko obrnil za 180 stopinj, mora priti nekdo, kot je kontroverzni polkovnik Douglas MacGregor, da pove neolepšano resnico: “Mi smo avtorji lastne zmešnjave in ti avtorji so predvsem v Washingtonu in v korporativnem sektorju. … To je problem – ni v Pekingu, ni v Moskvi, tukaj je.“

“China did not rob us of our manufacturing base, we robbed ourselves of it. Greedy people in Washington and the corporate sector shipped those things out. This is what people need to get in their heads: stop looking overseas for someone to blame for the misery that we confront today at home.

We are the authors of our own mess, and those authors are principally in Washington and in the corporate sector. Americans need to wake up. That’s the problem – it’s not in Beijing, it’s not in Moscow, it’s here.”

Vir: Twitter

V zadnjih tednih sem citiral izjave predstavnikov ameriške administracije, da (navkljub mnoštvu konkretnih nasprotnih dejstev) nikakor ne zaostrujejo odnosov s Kitajsko. Medtem ko je bila Obamova politika še dokaj prefinjena (oblikovanje gospodarskega bloka v Pacifiku prek lansiranja Trans Pacific Partnership proti Kitajski), Trumpova politika groba (trgovinske vojne proti Kitajski), pa je Bidenova politika izrazito agresivna (prepovedi izvoza tehnologij, prepovedi sodelovanja s kitajskimi podjetji, spodbujanje konflikta okrog Tajvana, kopičenje novih vojaških baz na Filipinih itd.). Toda medtem ko te ameriške politike očitno zaostrujejo odnose s Kitajsko, pa je bilo z ameriške strani težko dobiti uradno stališče, kaj ameriške administracije tako zelo moti pri Kitajski. Do lanskega maja, ko je ameriški državni sekretar (zunanji minister) Anthony Blinken na predavanju na George Washington University prvič tako jasno izpostavil, da ameriške oblasti moti to, da so imele tako “malo uspeha, da bi prepričale ali prisilile Kitajsko, da spoštuje ameriška pravila ali pravila mednarodnih institucij.” In naprej, Kitajska je nevarna, ker je “edina država z namenom preoblikovanja mednarodnega reda in ki ima tudi gospodarsko, diplomatsko, vojaško in tehnološko moč, da to stori”. New York Times:

Mr. Blinken said the United States had tried with little success to persuade or compel China to abide by American rules or the rules of international institutions. He described China as increasingly determined to impose its priorities on other nations. “China is the only country with both the intent to reshape the international order and, increasingly, the economic, diplomatic, military and technological power to do it,” he said. “Beijing’s vision would move us away from the universal values that have sustained so much of the world’s progress over the past 75 years.”

Preprosto rečeno, ZDA moti, ker Kitajska ne želi sprejeti ameriških pravil igre in ima celo ambicijo ter kapacitete, da bi predrugačila mednarodni red ter s tem ogrozila ameriško hegemonijo (alias “pravila mednarodnih institucij” in “univerzalne vrednote”).

Toda kdo v resnici krši pravila mednarodnih institucij, Kitajska ali ZDA?

Nadaljujte z branjem→

To understand the present, one must study the past.

One of the wealthier parts of the Soviet Union, Ukraine’s GDP per capita is now less than half of Russia’s and far below its other neighbours. Every year since 1993 its population has declined and an eight-year-old war in the east of the country has killed some 14,000 people. Three weeks ago, Russia launched a brutal invasion that has killed thousands, caused hundreds of billions of dollars in damage and driven more than three million Ukrainians citizens out of the country.

Difficulty was foretold in Ukraine’s tentative steps toward independence. In March 1991, 80 percent of Ukrainians voted to remain in the Soviet Union, but within eight months 90 percent chose to leave the rapidly disintegrating USSR.

With the second largest landmass in Europe, Ukraine straddles central Europe and Russia in the east. Eastern and southern Ukraine were part of the Russian empire for two centuries while its west was once part of the Polish-Lithuanian and Austro-Hungarian empires. Lviv in the west is closer to Vienna than to the eastern Ukrainian city of Kharkiv.

Moreover, the country has significant political, linguistic and economic divisions largely based on geography. These west-central and east-southern fissures have been exploited by foreign powers.

Nadaljujte z branjem→

Rusija je lani zahvaljujoč zahodnim sankcijam (in posledično visokih cen energentov in manjšega uvoza) ustvarila rekordni presežek v trgovinski bilanci (227 milijard dolarjev). Vendar pa se zahodni analitiki (denimo Financial Times, BNE Intellinews) frenetično sprašujejo, kje se ta zaklad (trgovinski presežek) nahaja, seveda v upanju, da bi ugotovili, da Putin ne more do njega in da s tem ne bi mogel več financirati vojne v Ukrajini. Razmišljanja analitikov gredo v tej smeri: če je cena Urals nafte kot benchmark cena, na katero ruski izvozniki nafte plačujejo izvozne carine v ruski proračun, zelo nizka, medtem ko so dejanske cene, po katerih se nafta prodaja, bistveno višje (kot je bilo ugotovljeno v zadnjih neodvisnih analizah), potem je ruski proračun deležen nizkih prihodkov od carin, medtem ko se dobički od izvoza morajo nabirati na računih ruskih energetskih družb v tujini. Toda, se analitiki sprašujejo, kje so ti dobički skriti in kako bi lahko zahodne države preprečile, da Putin pride do njih?

Vendar pa so ta razmišljanja bolj kot ne irelevantna, ker zahodni analitiki – hote ali nehote – pozabljajo na tri ključna dejstva v zvezi z izvozom ruskih energentov. Prvič, izvozne carine predstavljajo dokaj majhen delež v davčnih prihodkih od izvoza energentov. Na ruski izvoz nafte obstajata namreč dva ključna davka: davek na pridobivanje mineralnih goriv (MET) in izvozni davek (ED). Za leto 2022 je bila ciljna stopnja za MET približno 37 USD na sodček (na podlagi predpostavljene povprečne prodajne cene 62.2 USD/sodček), medtem ko je bil izvozni davek določen na le 5.91 USD na sodček. Slednji izvozni davek je ruska vlada s 1. januarjem letos celo znižala na vsega 2.28 USD/sodček.

Za prihodke ruskega proračuna so torej kotacije Urals ali dejanske dosežene cene pri prodaji nafte praktično irelevantne, pomembne so zgolj izvozne količine. Doslej je pri nafti ruski proračun dobival le 14% iz naslova izvoznega davka, preostalih 86% pa iz naslova davka na pridobivanje mineralnih goriv, od 1. januarja letos pa se bo delež prihodkov iz naslova izvoznega davka v skupnih davčnih prihodkih od izvoza nafte zmanjšal le še na 6%. Pri čemer pa proračun ne bo bistveno na slabšem, saj so pomembne predvsem količine izvoza, ki pa so praktično na podobni ravni kot pred začetkom vojne v Ukrajini. Te visoke stopnje davka dokazujejo, da so mejni stroški proizvodnje nafte v Rusiji zelo nizki in pri trenutnih prodajnih cenah polovico prihodkov od prodaje zadrži država kot davek.

Nadaljujte z branjem→

Poglejte tole spodnjo sliko. Medtem ko so v času pandemije evropska in japonska podjetja (zaradi pomanjkanja čipov ali zgolj zaustavitve proizvodnje) zaspala, pa je Kitajska svoj izvoz avtomobilov povečala iz 0.7 na 2.7 milijona avtomobilov in dohitela Japonsko, medtem ko je Nemčija zmanjšala svoj izvoz za 1.2 milijona avtomobilov.

Vir: Gavekal

Nadaljujte z branjem→

Tokratna nova številka Foreign Affairs, ki velja za nekakšen outlet ameriške uradne zunanje politike, za spremembo od propagandističnih člankov v zadnjih mesecih prinaša nekaj presenetljivo zanimivih razmišljanj. Prvi je članek Andreia Soldatova in Irine Borogan, ki se sprašujeta, zakaj Putin navkljub vsem nastavkom še ni začel s totalno smrtonosno vojno v Ukrajini. Denimo, zakaj je Putin izvedel lansko mobilizacijo, pa teh vojakov ni uporabil na fronti in pušča, da se namesto ruske vojske na fronti borijo Wagnerjevi plačanci? Zakaj Putin ni začel vojaške operacije v celotni Ukrajini in namesto tega uporablja zgolj ciljane napade na ukrajinsko kritično infrastrukturo? Zakaj Putin še ni uporabil najmočnejšega vojaškega arzenala (od polne uporabe letalstva, hipersoničnih raket do taktičnega jedrskega orožja) in zakaj samo grozi s tem? Zakaj Putin ni uporabil Stalinovega pristopa s totalno represijo v Rusiji, da bi tako zastrašil ljudi in poenotil vseh trdorokcev? Zakaj Putin ni naredil masakra nad šibkejšimi členi v poveljniški garnituri in je celo vrnil nazaj na položaje nekatere posameznike, ki so bili okrivljeni slabe presoje pred začetkom vojaške operacije v Ukrajini in zakaj ni inštaliral najbolj militantnih trdorokcev? Zakaj je Putin pustil odprte meje? Zakaj Putin ni nacionaliziral premoženja tujih družb, pač pa je prepustil njihovim lastnikom, da se sami odločijo, da ostanejo ali zapustijo Rusijo? Zakaj Putin ni začel nove ofenzive na Ukrajino, ki jo zahodne obveščevalne službe napovedujejo že nekaj mesecev? Zakaj takšna polovičarska vojna taktika?

Avtorja nimata konkluzivnih odgovorov na ta vprašanja, pač pa bolj špekulirata v smeri, da si Putin pušča odprte vse opcije. Kadarkoli lahko eskalira in uporabi polno vojaško tehniko in kadarkoli lahko sede za pogajalsko mizo. Kadarkoli lahko eskalira, medtem pa popravlja plinovod Severni tok. Iz tega vidika je Putinova taktika bolj namenjena zahodnim državam, daje jim vedeti, da lahko naredi bistveno več, če bi hotel. V notranji politiki pa si Putin gradi imidž kot predsednika Putina in ne kot generala Putina. Ohranja polno podporo ruskega naroda za svojo politiko. Pri čemer je šel celo tako daleč, da omogoča vrnitev brez sankcij vsem, ki so pobegnili pred mobilizacijo in mnogi, predvsem strokovnjaki v IT sektorju,  so se že vrnili.

Nadaljujte z branjem→