…

The American Service-Members’ Protection Act (ASPA, Title 2 of Pub. L. 107–206 (text) (PDF), H.R. 4775, 116 Stat. 820, enacted August 2, 2002), known informally as the Hague Invasion Act, is a United States federal law described as “a bill to protect United States military personnel and other elected and appointed officials of the United States government against criminal prosecution by an international criminal court to which the United States is not party.”

The United States is not a member of the International Criminal Court (ICC). The Act authorizes the President of the United States to use “all means necessary and appropriate to bring about the release of any U.S. or allied personnel being detained or imprisoned by, on behalf of, or at the request of the International Criminal Court”. This authorization led to the act being colloquially nicknamed “The Hague Invasion Act”, as the act allows the President to order U.S. military action, such as an invasion of The Hague, where the ICC is located, to protect American officials and military personnel from prosecution or rescue them from custody.

Vir: Wikipedia

Poglejmo, kako dobro se je postarala spodnja izjava ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, ki jo je izrekel en mesec po začetku invazije na Ukrajino:

This is not about Ukraine at all, but the world order. The unipolar world is irretrievably receding into the past … A multi-polar world is being born.

Koliko ljudi po letu dni vojne v Ukrajini še verjame, da je šlo za s strani ZDA nesprovociran napad Rusije na Ukrajino? Koliko držav je v vmesnem času prestopilo iz previdnega v uradno nevtralno ali prorusko stališče glede vojne v Ukrajini? In koliko držav je zahodnemu zavezništvu uspelo prepričati, da se pridružijo sankcijam proti Rusiji? Glede prvega vprašanja seveda iz objektivnih razlogov nikoli ne bomo dobili odgovora. Drugo vprašanje je lažje, čeprav precej subjektivno. Po nekaterih ocenah (glejte spodnjo sliko) naj bi države, ki leto dni po začetku sankcij simpatizirajo z ali podpirajo Rusijo, imele skupaj skoraj dve tretjini (64%) svetovnega prebivalstva in eno tretjino svetovnega BDP (čeprav je klasifikacija dokaj subjektivna, saj bi denimo premik Brazilije, Mehike in Indonezije, ki so ne samo nevtralne glede Rusije ampak celo naklonjene Rusiji, zgornja razmerja premaknil še bolj v smer eksplicitne ali implicitne podpore Rusiji.

Nadaljujte z branjem→

V enem letu trajanja vojne se je geopolitična pokrajina precej spremenila. Narašča število držav, ki so zavzele nevtralno stališče ali aaktivno podprle Rusijo. Dlje kot bo trajala vojna, bolj se bo podpora Russiji povečevala. Vlade držav so pragmatične, vojna v Ukrajini je slaba za posel in razvoj. Sliši se sicer grozno, vendar z moralizmom ni mogoče nahraniti ljudi in zmagati na naslednjih volitvah.

Izjemno dobra kolumna Stephena M. Walta, profesorja na Harvard University, glede prelomnosti obdobja, ko se odloča o novi svetovni ureditvi. V bistvu je zadeva zelo enostavna. Imamo dve vodilni sili in dve opciji. Ena zahteva, da morajo vse države sprejeti sklop liberalnih načel (med drugim volitve, pravna država, človekove pravice, tržna ekonomija) in se pridružiti različnim institucijam pod vodstvom ZDA. In slednje se ne pomišljajo z uporabo orožja tak ameriško definiran “svetovni red” tudi prisilno uvesti v neposlušni državi. Druga, Kitajska, se ne vmešava v notranje zadeve drugih držav, zanima jo trgovina, sugerira moto “živi in pusti živeti”, ne inicira vojn, pač pa promovira mir in stabilnost. Ker je to dobro za posel. No, in ker je na svetu več avtokracij kot demokracij in ker večina vlad na svetu želi mir in noče, da se tujci vmešavajo v njihov posel in jim govorijo, kaj naj naredijo, kaj mislite, za katero opcijo se bo v prihodnje odločilo več držav?

Očitno se politična elita v Washingtonu ne zaveda prelomnosti tega obdobja in vztraja na politiki vojaške sile pri prepričevanju, naj države sledijo njej. In to bo spodkopalo ameriško hegemonijo. Pešajoči hegemon ne razume, da v boju z mlajšimi tekmeci ne more več staviti na agresijo, pač pa na modrost in obojestransko koristno sodelovanje.

The détente between Saudi Arabia and Iran—with China playing a facilitating role—is not as momentous as Richard Nixon’s visit to China in 1972, Anwar Sadat’s trip to Jerusalem in 1977, or the 1939 Molotov-Ribbentrop Pact. Even so, if the agreement sticks, it’s a pretty big deal. Most importantly, it is a wake-up call for the Biden administration and the rest of the United States’ foreign-policy establishment, because it exposes the self-imposed handicaps that have long crippled U.S. Middle East policy. It also highlights how China is attempting to present itself as a force for peace in the world, a mantle that the United States has largely abandoned in recent years.

Nadaljujte z branjem→

V zvezi s propadom Silicon Valley Bank (SVB) je najbolj očitno dejstvo, da je bila, milo rečeno, banka slabo regulirana. Njeni upravi je uspelo od zakonodajalca izposlovati (2015), da čeprav njena bilančna vsota presega 50 milijard dolarjev, pa ne predstavlja sistemskega tveganja za bančni sistem, ker je majhna in ker ima najbolj varne naložbe (no, prejšnji vikend je najvišja finančna trojka v ZDA propad SVB razglasila za sistemsko tveganje). Zdaj pa vprašanje: če se SVB ne bi izmuznila regulatornemu nadzoru, bi FED s stres testi lahko zaznal njena tveganja?

Thomas Philippon, profesor na New York University, pravi, da ne. Iz preprostega razloga, ker obstoječi stres testi niso sposobni zaznati tveganj, ki so jim banke podvržene danes. Namreč scenariji šokov v obstoječih stres testih so narejeni za negativne šoke v povpraševanju: padec BDP, povečanje brezposelnosti, povečanje obrestnih spreadov, pri čemer pa se obresti na državne obveznice znižajo. Toda zdaj imamo opravka z negativnim ponudbenim šokom in pozitivnim šokom v povpraševanju. Posledica obojega je povišana inflacija, na katero se centralne banke odzovejo z dvigom obrestnih mer, kar pa vpliva na povečanje obrestnih mer državnih obveznic in posledično zniža njihove cene. To pa povzroči, da “zavarovanja” depozitov v banki z državnimi obveznicami postanejo premajhna. Natanko to, kar se je zgodilo v SVB.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjič sem pisal o ugotovitvah izvršilnega odbora ECB, da naj bi v evrskem območju v obdobju Q1 2021 – Q3 2022  rast dobičkov imela dvakrat večji prispevek k porastu BDP deflatorja kot rast plač (1.33% vs. 0.67%), rast davkov pa 0.92%. Drugače rečeno, porast dobičkov in davkov je prispevala k inflaciji BDP več kot tri četrtine (77%), rast plač pa manj kot četrtino (23%). Je v Sloveniji podobno?

Na žalost slovenski statistični urad (SURS) ne objavlja dekompozicije deflatorja BDP po dohodkovni metodi na rast cen treh faktorjev BDP: dobičkov, plač in davkov. Kljub temu pa je mogoče vsaj posredno oceniti, kateri izmed obeh glavnih proizvodnih dejavnikov je bolj vplival na porast inflacije. To lahko naredimo tako, da vzamemo četrtletne podatke SURS o dekompoziciji BDP po dohodkovni metodi na sredstva za zaposlene (bruto stroške dela), bruto poslovni presežek (amortizacija + dobički), davke in neto subvencije. V spodnji sliki sem preračunal te podatke v nominalnih zneskih (nepopravljenih za inflacijo, ker SURS ne objavlja deflatorjev za posamezne kategorije) v medletne stopnje rasti (glede na isto četrtletje pred enim letom). Kot sledi iz podatkov, je v času nizke inflacije (2019-2020) rast bruto poslovnega presežka gospodarstva zaostajala za rastjo bruto plač, po izbruhu inflacije (v Q2 2021) pa rast bruto poslovnega presežka močno presega rast bruto plač. Kot je razvidno, je bila v zadnjem četrtletju 2021 rast bruto poslovnega presežka za dvakrat višja od rasti bruto plač (11.7% proti 5.6%), v prvih treh četrtletjih 2022 pa je bila rast bruto poslovnega presežka hitrejša od rasti bruto plač celo za 3- do 4.4-krat!

Slika 1: Rast stroškov dela, bruto poslovnega presežka in BDP glede na isto četrtletje prejšnjega leta (v %)

Vir: SURS, lastni preračuni.

Nadaljujte z branjem→

Najbrž spremljate kolaps Silicon Valley Bank (SVB), banke, katere poslanstvo je financiranje tehnoloških start-upov (zagonskih podjetij). Najbolj fascinantno pri tej zgodbi je paradoks, da je propadla banka, ki se je “kopala” v presežni likvidnosti in ki je to svojo likvidnost zaradi varnosti naložila v najbolj varne možne naložbe – večinoma v ameriške državne obveznice (treasuries). Za razliko od denimo Lehman Brothers iz leta 2008, ni propadla investicijska banka, ki je zbrana sredstva investirala v rizične obveznice, ki so temeljile na “poolih” slabih kreditov za nakupe nepremičnin, pač pa banka, ki je svoje obveznosti (depozite tehnoloških podjetij) zavarovala z investiranjem v najbolj varne možne naložbe. Kako je to mogoče?

Nadaljujte z branjem→