Yanis Varoufakis je odlično opisal politično realnost pomena Evrope:

Emmanuel Todd (tisti francoski zgodovinar in antropolog, ki je v 1970-ih letih na podlagi statističnih podatkov napovedal propad Sovjetske zveze, leta 2001 pa objavil odmevno knjigo o propadu ameriškega imperija (After the Empire: The Breakdown of the American Order) oziroma ameriške vladavine kot edine supersile) je v zadnjih dveh tednih dvignil precej prahu z novo knjigo “La Défaite de l’Occident” (Propad Zahoda) in številnimi intervjuji. Todd temelje za propad Zahoda vidi v izgubi moralnega kompasa zaradi zatona protestantizma v ZDA, kar je slednje vodilo od neoliberalizma do nihilizma. Neoliberalizem vidi v razrastu masovenga pohlepa, kot glavni problem pa vidi razrast nihilizma. Razkroj vrednot.

V Toddovem opisu se propad Zahoda bere kot propad Rima. Moralni razkroj, ki je privedel do propada imperija.

Nadaljujte z branjem→

Učinek El Niña (topla faza El Niño Južne oscilacije (ENSO) s segrevanjem morja v tropskem delu Pacifika) naj bi v letu 2023 pripomogel k dvigu globalne temperature za 0.65°C.

Nadaljujte z branjem→

Pahorjeva vlade je padla zaradi omejevanja sosedske pomoči, Janševa zaradi Virantove nezvestobe, Cerarjeva zaradi drugega tira, Šarčeva zaradi ukinjanja obveznega dopolnilnega zavarovanja, bo sedanja zaradi drv?

Tale priredba spodaj je, čeprav bizarna, zabavna prav zaradi bizarnosti, ki jih je doslej v pomanjkanju resnih razvojnih ukrepov počela ta vlada in zaradi še posebej partikularne bizarnosti, ki jo lahko tudi odnese.

https://twitter.com/MladaSlovenija/status/1745858954159071684

Niti eden aktivni slovenski politik, razen iz stranke Levica, nima pravice, da kadarkoli še uporabi besede človečnost, humanost ali humanitarna kriza.

Z efektivnim zaprtjem Sueškega prekopa zaradi napadov Hutijev se je pomorska pot med Kitajsko in evropskimi pristanišči podaljšala za 4 do 6 tednov, hkrati so dvignile cene prevoza za enoto kontejnerja za 2 do 3-krat. Zaradi tega lahko pride do oblikovanja podobnih zamaškov v dobaviteljskih verigah in povečanja cen ključnih inputov in končnih izdelkov in s tem do podobnega ponudbenega šoka na inflacijo, kot se je zgodilo spomladi leta 2021 po kovidnem odprtju gospodarstev. Če se temu zaradi eskalacije vojne na Bližnjem vzhodu (morebitna razširitev vojne na južni Libanon, Jemen in Sirijo ter vključitev Irana v konflikt) doda še pritisk na cene nafte, lahko dobimo povsem enak ponudbeni šok kot leta 2021. Kar seveda pomeni ponovni porast inflacije.

Zdi se, kot da svet sedi na številnih sodčkih smodika, pri čemer se občasno aktivirajo posamični sprožilci. Kaj bo, če pride do verižne reakcije med njimi, si niti ne upam pomisliti.

Primerjava s post-kovidnim ponudbenim šokom, ki se je prav tako manifestiral najprej v porastu tovornih cen:

Robin Brooks (ex- Goldman Sachs, ex-IMF, sedaj glavni ekonomist na IIF), ki ga kot analitika s tehničnega vidika zelo cenim, že skoraj dve leti vodi osebno križarsko vojno proti kršilcem sankcij proti Rusiji. Vsak teden se na tviterju/X vsaj dvakrat “zaleti” v kršenje trgovinskih sankcij (izvoz evropskih izdelkov prek tretjih držav v Rusijo) in preveč mehki pristop EU držav glede sankcioniranja izvoza ruske nafte. V osnovi govori, (1) da EU institucije gledajo stran glede grških ladjarjev, ki so prej transportirali več kot polovico ruske nafte, nato pa prodali ladjevje navideznim lastnikom, ki so oblikovali “skrivno rusko floto”, in (2) da je cenovna kapica na izvoz ruske nafte (60 $/sodček) bistveno previsoka, kar Rusiji omogoča doseganje visokih izvoznih prihodkov in financiranje proračuna (prek izvozne carine) ter s tem financiranje vojne v Ukrajini.

Brooks je res neumoren glede te svoje križarske kritike. No, njegov problem je naslednji. Prvič, če bi evropske države (predvsem Nemčija) dosledno spoštovale trgovinske sankcije proti Rusiji, bi s tem še bolj prizadele svoje gospodarstvo, ki je prav zaradi vojne v Ukrajini in energetskega šoka ter zmanjšanja izvoza v Rusijo itak že v stagnaciji, in doupustile bi, da bi njihov položaj na ruskem trgu povsem nadomestila kitajska podjetja. Vojne v Ukrajini bo nekoč konec, meddržavne zadeve se bodo normalizirale in takrat bo za evropska podjetja izjemno težko pri nazaj na ruski trg in se izboriti za izgibljene tržne deleže.

In drugič, izjemno težko in tvegano je glede izvoza sankcionirati državo, ki ima 10-odstotni delež pri tako kritični dobrini, kot je nafta. Kajti izpad ruske nafte bi pomenil dvig cen nafte in s tem cenovni šok za zahodne države (nafta je input za večino industrije materialov in kot gorivo), medtem ko bi Rusija prek sivega izvoza te količine še vedno izvažala, vendar po višjih cenah, in učinek bi bil kontraproduktiven (kot je bil večino leta 2022). To bolečo zgodbo glede cen nafte so zahodne države že dvakrat izkusile v 1970. letih in nato spet v 2022. Zato so bile ZDA pri dizajniranju cenovne kapice na ruski izvoz nafte tako zelo previdne in so kapico določile nad povprečno ceno ruske nafte pred začetkom vojne v Ukrajini.

Brooksu je to v spodnjem odzivu nič kaj diplomatsko, vendar zelo jasno razložil eden izmed članov tviteraške skupnosti. Se splača prebrati, predvsem pa pravičnikom. Svet pač ni popoln. Nasprotno. Svetu vlada grd/krut realizem interesov velikih igralcev.

Spodaj je dobra grafična analiza Brada Setserja zadnjih kitajskih zunanjetrgovinskih podatkov. Glavni poudarki analize so:

1. rast kitajskega izvoza se je lani sicer zaustavila, vendar na ravni okrog 3,500 milijard $, kar je za 1,000 milijard $ več kot pred pandemijo,
2. Kitajska je postala največji svetovni izvoznik avtomobilov in prehitela Japonsko,
3. medtem ko se izvoz kitajskih avtomobilov povečuje, se je zasutavil izvoz potrošnih dobrin (zaradi zmanjšanja zasebne porabe v Evropi in ZDA zaradi inflacije),
4. ameriška trgovinska vojna proti Kitajski ni imela posebnega učinka na zmanjšanje uvoza iz Kitajske (ta je višji kot pred uvedbo Trumpovih trgovinskih vojn),
5. sedanji zastoj rasti agregatnega izvoza Kitajske je bolj ciklične narave (šibko povpraševanje v zahodnih državah) kot pa strukturne narave (vpliv trgovinskih vojn, tehnoloških sankcij),
6. o deglobalizaciji zaenkrat ni govora, se pa dogaja pomembno prestrukturiranje, ki bo imelo negativen vpliv predvsem na gospodarstva zahodnih držav,
7. pomembne strukturne spremembe v kitajskem modelu: zmanjšan uvoz komponent za vgradnjo v izvozne izdelke in povečan domači sourcing teh izdelkov (posledica strahu pred tehnološkimi sankcijami), kar povečuje odpornost kitajskega gospodarstva na morebitno zaosstritev ameriških protekcionističnih ukrepov (kar pa ni dobro za zahodne dobavitelje, ki so do sedaj kitajskim podjetjem dobavljali te komponente).

China’s December trade data is out. And that is an excuse to take stock of the state of the world’s export superpower.
Vehicle exports topped $100b this year for example (up from $15b or so in 2020)

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Da je dvig produktivnosti, torej povečanje ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega, ključni pogoj za višjo razvojno stopnjo države in višji življenjski standard ljudi, ni nobenega dvoma. Zaradi tega se tako naši gospodarstveniki kot politika zastavljajo ambiciozne cilje o dvigu dodane vrednosti na zaposlenega na 88 ali tudi 100 tisoč evrov na zaposlenega. Ti cilji so predstavljeni skupaj z raznimi akcijskimi načrti, usmeritvami stroke in slovesnimi podpisi dogovorov o strateških partnerstvih. A le redko se vprašamo, koliko so ti načrti realni in še manj, da bi pogledali doseganje preteklih ciljev in usmeritev. Zato poglejmo te cilje nekoliko podrobneje.

Predvsem je zanimivo, da pri nobenem zastavljenem cilju ni opredeljeno ali gre za povečanje v stalnih cenah, torej realno povečanje dodane vrednosti, ali so mišljene tekoče cene skupaj z inflacijo. Ob visoki rasti cen je ta informacija zelo pomembna. V letu 2018 so si pri Gospodarski zbornici na primer zadali cilj 60 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega v letu 2025. Glede na trenutna gibanja bomo ta cilj celo presegli, saj se bomo verjetno približali celo številki 70 tisoč eur na zaposlenega. A to je predvsem posledica dviga cen. Po takratnih cenah bomo dosegli “le” kakih 50 tisoč eur na zaposlenega glede na izhodiščnih 43 tisoč eur. Smo cilj torej dosegli ali ne? Mogoče se bo kdo pohvalil z doseženimi 70 tisoč evri, a realno smo seveda daleč izpod začrtanih ciljev.

Nadaljujte z branjem→