Smrt Alekseja Navalnega, najbolj znanega ruskega političnega zapornika, je seveda izjemno tragičen in žalosten dogodek. Nasploh dejstvo, da obstajajo politični zaporniki, je nezdružljivo s funkcionalno demokracijo. Zahodni politiki so skorajda brez izjeme, sploh pa takšne politične karikature, kot je Lindsey Graham, izkoristili smrt Navalnega za (bolj ali manj) upravičen napad na ruski režim in njegovega predsednika (in to kljub temu, da vzrok smrti še ni bil potrjen in da smrt Navalnega v oddaljenem arktičnem zaporu, pred katerim je bilo še skoraj dve desetletji prestajanja zaporne kazni, piarovsko Putinu nikakor ne koristi). Pri tem so tako zahodni politiki kot mediji predvsem potencirali pomen Navalnega za rusko demokracijo in dejstvo, da je bil politični zapornik.

In tukaj pridemo do hipokrizije z velikimi začetnicami. Prvič, Navalni že nekaj časa ni bil zelo priljubljen v zahodnih medijih, ker ti niso mogli spregledati nekaterih njegovih javno izraženih političnih pogledov, ki so bili izjemno nacionalistični in rasistični (sovražni do Arabcev in imigrantov, zavzemanje za njihovo deportacijo) in so mejili na fašistične. Drugič, Navalni je bil (podobno kot nesojeni “opozicijski predsednik Venezuele”, katerega ime smo že pozabili) politična marioneta zahodnih varnostnih služb. Ujet naj bi bil v video prisluhih, kjer agentu britanske varnostne službe ponuja organizacijo oranžne revolucije v Rusiji v zameno za letna financiranja v višini 15-20 milijonov dolarjev. Predstavljajte si, da v kateri izmed najbolj demokratičnih držav na svetu ujamejo domačega opozicijskega politika v prisluhih, ko denimo ruskim agentom ponuja organizacijo oranžne revolucije proti domačemu demokratično izvoljenemu vodstvu. Tak agent tujih varnostnih služb se ne bi izvlekel samo z 19 leti zapora, pač pa bi ga čakal dosmrtni zapor zaradi veleizdaje.

Tretjič, Chelsea Manning, ameriška transspolna vojakinja, aktivistka in žvižgačica, je bila leta 2013 na vojnem sodišču obsojena na 35 let zapora zaradi kršitev zakona o vohunjenju in drugih kaznivih dejanj, potem ko je WikiLeaksu razkrila skoraj 750.000 zaupnih ali nezaupnih, a občutljivih vojaških in diplomatskih dokumentov. Ta teden se v V. Britaniji odloča o izročitvi Juliana Assangea, ustanovitelja WikiLeaks, v okviru katerih je skupaj z nekaterimi zahodnimi mediji objavil dokumente Chelsea Manning in druge zaupne dokumente, ki razkrivajo grozodejstva ameriške okupacijske vojske v Iraku in Afganistanu, ameriškim oblastem. Assangea v ZDA čaka obtožnica, ki ga bremeni kršitve zakona o vohunjenju iz leta 1917 in domnevne zarote s hekerji in če bo obsojen, ga čaka do 175 let zapora.

Ste morda slišali zahodne politike (razen nekdanjih avstralskih) ali uredništva velikih mainstream medijev (razen Guardiana), ki bi protestirali proti ZDA in zahtevali konec pregona za Assangea? Je morda kdo izmed njih poudaril izjemno vlogo Assangea pri razkrivanju rabot ameriških oblasti in sistematičnega nedovoljenega spremljanja elektronskih komunikacij Američanov ter grozodejstev ameriške okupacijske vojske v Iraku in Afganistanu? Je morda kdo izmed njih dvignil glas proti pregonu Edwarda Snowdena, ki je razkril celoten sistem ameriškega sistematičnega nedovoljenega spremljanja elektronskih komunikacij Američanov, tujcev in tujih politikov? Niste? In tudi ne boste. Ker so zahodni politiki (z nekaj izjemami) in uredniki medijev navadne riti, ki si ne upajo pisniti proti uradni ameriški politiki.

In četrtič, ste slišali zahodne politike in uredništva velikih medijev, da protestirajo proti izraelskemu genocidu v Gazi (kot je potrdilo najvišje mednarodno sodišče ICJ), kjer je izraelska vojska v dobrih štirih mesecih ubila več kot 16,000 otrok in žensk (ki predstavljajo več kot 60 % vseh žrtev te izraelske agresije)? Ste morda slišali, da pozivajo h koncu izraelskega pobijanja in k mednarodni obtožnici proti izraelskemu predsedniku vlade in proti predsednikom držav, ki v Izrael pošiljajo orožje, s katerimi sistematično bombardirajo palestinska naselja in sistematično pobijajo civiliste?

Niste? In tudi ne boste. Ker so zahodni politiki (z nekaj izjemami) in uredniki medijev navadne riti, ki si ne upajo pisniti proti uradni ameriški politiki.

In te riti od zahodnih politikov in urednikov si upajo dvigniti glas z obsodbami Rusije zaradi smrti opozicijskega politika v ruskem zaporu in mislijo, da so pri tem kredibilne? Ja, te riti od zahodnih politikov in urednikov si upajo biti glasne samo v primeru smrti Alekseja Navalnega. Ker je to v interesu uradnega Washingtona in s tem ne le varno, ampak tudi predvsem močno zaželjeno početje. Te riti od zahodnih politikov in urednikov so sramota za zahodno politiko in novinarstvo.

Zato velja toliko bolj ceniti pogum in pokončnost slovaškega sociologa in izjemno progresivnega politika ter poslanca slovaškega parlamenta Ľuboša Blahe, ki je ob smrti Navalnega opozoril na hipokrizijo zahodnih politikov (glejte spodaj).

Aleksej Navalni, počivaj v miru. Noben človek ne bi smel biti preganjan zaradi svojih političnih stališč in aktivnosti (dokler seveda ne kršijo zakonskih določil). Upajmo, da bo tvoja smrt, tragična in nepotrebna, pripomogla k izboljšanju demokracije v Rusiji.

___________

It’s sad, of course, that the man died, but it’s strange that the whole West is now cheerfully promoting conspiracy theories here, and his death has not even been investigated. Putin definitely didn’t need his death, Navalny would have had to spend the next decades in prison and he didn’t threaten anyone politically. According to officials, the cause of his death was a blood clot. We don’t know anything else, the case is being investigated, everything else is conspiracies.

I will not pretend that I will cry all night because of Navalny now – thousands of children are dying in Gaza and all the media spit on them, they will now talk on air for a week only about this one American agent.

They better look at what the British and Americans are doing to Julian Assange, who is in custody on the verge of death in this glorious West, which prides itself on freedom of speech and protection of journalists. Let them remember how they remained silent when the American journalist Gonzalo Lira, who criticized Zelensky, recently died in Ukrainian custody.

They didn’t even remember about it. And today they will moralize about Navalny’s death. Again, it’s always sad when a person dies, but this is pure hypocrisy.

Vir: Ľuboš Blaha (via X)