Jasmina Držanič

Pri nas se že desetletje vrti ideja o obdavčitvi nepremičninskega premoženja. Ideja obdavčitve nepremičninskega premoženja je relativno enostavna, in sicer, da se obdavči nepremičninsko premoženje tistih, ki imajo največ. Tu bom preskočila, kaj vse predstavlja oviro, da se tak davek ne uvede. Namesto tega predstavljam prakso take obdavčitve. Zanimivo je, da je nepremičninsko premoženje eksplicitno obdavčeno samo v Franciji.

Davek se imenuje  l’impot sur la fortune immobiliare (IFI), uveden je bil leta 2018. Francija je na tak način zelo elegantno preskočila sistem obdavčitve premoženja fizičnih oseb, kjer bi premoženje obsegalo vsoto naložb in drugega premoženja. Tak sistem obdavčitve (wealth tax) je ves čas pod udarom kritik, da odganja investitorje in da je neproporcionalen v odnosu do institucionalnih investitorjev (kot sta na primer obdavčitev v Nizozemski in Španiji).

Francoski IFI je tako salamensko enostaven, da se človek res vpraša, zakaj zakonskega teksta preprosto ne prepišejo še kje drugje. Kako gre? Gre za davek, ki je opredeljen v Code général des impôts (Splošni davčni zakon). Zavezanci so francoski davčni rezidenti in francoski državljani, ki imajo nepremičninsko premoženje v Franciji, tudi če niso davčni rezidenti v Franciji. Torej, če francoski državljani davčno bežijo v Monako ali pa Andoro, še vedno plačujejo davek na nepremičninsko premoženje, ki ga imajo v Franciji.

Nadaljujte z branjem→

Dober članek Bjorna Lomborga (2020), ki kaže troje. Prvič, da je risanje katastrofičnih scenarijev zaradi podnebnih sprememb namenjeno zgolj šokiranju ljudi, pri čemer pa bodo dejanski negativni učinki dokaj majhni. Denimo, če predvideno povečanje globalne blaginje do konca 21. stoletja znaša 450 %, pa bi naj globalni stroški podnebnih sprememb, če jih ne zaustavimo, ta porast blaginje zmanjšali le na 434 %. Globalni BDP naj bi se zaradi tega zmanjšal le za 3.6 %. Drugič, okoljske koristi od uresničevanja zavez iz Pariškega sporazuma bodo majhne. Pariški sporazum naj bi leta 2030, če bo v celoti izveden, stal 819–1890 milijard dolarjev na leto, vendar bo emisije zmanjšal le za 1 % tistega, kar je potrebno za omejitev dviga povprečne svetovne temperature na 1,5 °C. In tretjič, ukrepi (politike), ki so jih države sprejele za omejevanje podnebnih sprememb, so dražji od koristi v obliki zmanjšanja emisij.

Iz tega sledi, da je potrebno vklopiti razum in oblikovati politike za omejitev podnebnih sprememb, ki bodo vodile k zmanjšanju emisij CO2 (če slednje res neposredno vplivajo na povečanje globalnih temperatur), ki pa ne bodo ubile naše sposobnosti za zagotavljanje blaginje (gospodarske rasti) in ki glede zagotavljanja potrebnega obsega energije ne bodo dražje od potencialnih stroškov, katerim se hočemo izogniti. To pa glede zagotavljanja potrebnega obsega energije pomeni, da se države fokusirajo na stanovitne nizkoogljične vire (predvsem jedrsko, hidro in biomaso), ki so tako izdatni, stabilni kot tudi cenovno neprimerno ugodnejši od alternativ, ki nam jih danes vsiljujejo (sončna in vetrna energija).

Climate change is real and its impacts are mostly negative, but common portrayals of devastation are unfounded. Scenarios set out under the UN Climate Panel (IPCC) show human welfare will likely increase to 450% of today’s welfare over the 21st century. Climate damages will reduce this welfare increase to 434%.

Arguments for devastation typically claim that extreme weather (like droughts, floods, wildfires, and hurricanes) is already worsening because of climate change. This is mostly misleading and inconsistent with the IPCC literature. For instance, the IPCC finds no trend for global hurricane frequency and has low confidence in attribution of changes to human activity, while the US has not seen an increase in landfalling hurricanes since 1900. Global death risk from extreme weather has declined 99% over 100 years and global costs have declined 26% over the last 28 years.

Nadaljujte z branjem→

So res vsi zblazneli? Brez hrane je tako kot brez energije – NO FUTURE !

Andrew Korybko

Neither Hungary’s Laszlo Toroczkai nor Romania’s Claudiu Tarziu are in any position to make good on their claims due to them representing fringe parties that lack any influence over the formulation of their respective country’s foreign policy, but it also can’t be ruled out that Hungary and Romania could make such moves if Ukraine collapses, which is what President Putin was referring to in late December.

Two populist Central European politicians recently expressed hopes that their nations might one day reclaim the lands that they lost to Ukraine after World War II. Laszlo Toroczkai of Hungary’s “Our Homeland Movement” and Claudiu Tarziu of Romania’s “Union of Romanians” both made similar such statements in recent days. Their words follow President Putin’s remarks on this issue in late December when speaking at an Expanded Meeting of the Defense Board where he said the following:

“The western lands of Ukraine? We know how Ukraine obtained them. Stalin gave them away after World War II. He gave part of Polish lands, Lvov, and so on including several large regions with a population of ten million. Not to offend the Poles, he compensated for their losses by giving them the eastern German lands, the Danzig Corridor, and Danzig itself.

Nadaljujte z branjem→

Med 2:41 in 7:27 je najboljša poljudna ocena odločitve Mednarodnega sodišča ICJ glede obtožbe o izraelskem genocidu v Gazi, kar sem jih videl do sedaj.

Večina ljudi ne razume, kako nastaja denar v sodobnem gospodarstvu (česar jim ne moremo zameriti) in za inflacijo vedno krivijo centralne banke oziroma njihovo “tiskanje denarja”. Dejstvo je, da centralne banke ne izdajajo denarja, ampak samo primarni denar, ki služi kot “plačilno sredstvo” za poravnavanje obveznosti med poslovnimi bankami, denar pa ustvarjajo poslovne banke, ko izdajajo kredite (pri čemer jim primarni denar centralnih bank služi zgolj kot depozit). In če ni dovolj povpraševanja po kreditih, kot ga ni bilo v desetletju pred Covidom, ne more priti do bistveno povečanega obsega denarja v obtoku – torej do inflacije. Obstaja sicer posebni primer tega, ko se vlade za svoje izdatke neposredno zadolžujejo (monetarno financirajo) pri centralni banki, kar seveda vodi k hiperinflaciji (Zimbabve, Venezuela), ker vlade na ta način povečujejo obseg denarja v obtoku, vendar je v razvitih državah ta praksa prepovedana.

No, kljub temu je ljudem lažje, če verjamejo, da denar in s tem inflacijo ustvarjajo centralne banke. Pri čemer jim asistirajo mnogi konzervativni ekonomisti oziroma monetarni jastrebi, ki inflacijo in zasluge za nizko inflacijo pripisujejo izključno monetarni politiki centralnih bank. Ne vidijo pa drugih razlogov. Ključni je seveda povpraševanje po kreditih, medtem ko nenadne inflacijske šoke v razvitih državah večinoma povzročajo ponudbeni šoki oziroma natančneje šoki v cenah ključnih dobrin, kot je nafta (energija nasploh), surovine in nekateri inputi za industrijsko proizvodnjo. Spodaj je dober primer, kjer Vitor Constancio (nekdanji podpredsednik ECB, zdaj pa profesor v Lizboni in Navarri) Davidu Andolfattu (nekdanji podpredsednik Federal Reserve Bank of St. Louis, zdaj pa profesor na University of Miami) pokaže, da so za vse velike inflacijske šoke v zadnjih 60 letih krivi naftni šoki (zanje pa vojne, v katere so zapletene države ponudnice nafte).

Aja, poglejte si podobnosti oblike inflacijskih šokov v času prve in druge naftne krize v 1970-ih ter pravkar minule post-covidne krize. Monetarni ekonomisti jih pripisujejo presežnemu agregatnemu povpraševanju, gre pa seveda prvenstveno za ponudbene šoke. Stvar ekonomske ideologije.

This week, as President Biden was deciding how to respond to the killing of three American soldiers by an Iran-backed militia, and hawkish commentators were recommending an attack on Iran, someone asked Biden if he holds Iran responsible for the three deaths. He said, “I do hold them responsible in the sense that they’re supplying the weapons to the people who did it.”

This led William Hartung of the Quincy Institute to wonder aloud on Twitter, “Does he feel the same way about the 26,000 deaths caused by US weapons in Gaza?”

Interesting question. And it raises other questions—questions that might be directed toward Senators Lindsey Graham and Tom Cotton and anyone else who advocated attacking Iran as punishment for the actions of Iran-backed militias. Namely:

(1) Isn’t it fair to call Israel “US-backed” in roughly the same sense that some militias in the Middle East are “Iran-backed”—since the US provides Israel’s weapons and ammo and gives it logistical and political support and shares intelligence with it? 

(2) Shouldn’t Graham and Cotton, if they want to be consistent, therefore say that any country attacked by Israel has the right to retaliate by attacking the US?

Nadaljujte z branjem→

Tole, kar danes gledamo v Nemčiji – deindustrializacija in zaton tradicionalnih izvoznih panog ter vsesplošne demonstracije – je posledica nemške politične norosti. Je, kot spodaj dobro komentira Thomas Fazi, posledica dveh obsesij nemškega političnega razreda – obsesije s kvazi-zeleno agendo in varčevanjem. Oboje za vsako ceno. Ti obsesiji sta trčili na nemško totalno politično podrejenost Ameriki (morda se sliši grozno, vendar je v svojem bistvu res: medtem ko se je Rusija leta 1945 oziroma leta 1989 umaknila iz Nemčije, je Nemčija od leta 1945 do danes še vedno okupirana s strani ZDA) v času vojne v Ukrajini in v času šibkega post-covidnega okrevanja svetovnega gospodarstva. Nemčija si je “prostovoljno” odrezala dobave poceni ruskih energentov in izvoz na ruski trg.

Nemčija je danes v gospodarskem razsulu in političnem kaosu. Rezultat sedanjih širokih demonstracij proti norostim politik mavrične koalicije bo vzpon levih in desnih ekstremističnih strank. To pa pomeni iliberalno zapiranje Nemčije in pospešitev detronizacije Nemčije kot absolutne vodje EU, ki jo je Nemčija imela v času vladavine Angele Merkel. Pomeni eksistenčno grožnjo Nemčiji kot donedavni absolutni evropske velesile.

For much of the Merkel era, Germany stood as an island of economic and political stability amid Europe’s perennially stormy waters. Those days, however, seem like a distant memory. Europe is still in crisis — but now Germany is the epicentre. It is, once again, the sick man of Europe.

Anti-government demonstrations are rare in Germany. So when hundreds of angry farmers and their tractors descended on Berlin in mid-December, to protest a planned cut to diesel subsidies and tax breaks for agricultural vehicles as part of a new wave of austerity measures, it was clear that something was afoot. The government, evidently concerned, immediately backtracked, announcing that the discount would remain in place, and that the diesel subsidy would be phased out over several years instead of being abolished immediately. The farmers, however, said it wasn’t enough — and threatened to step up the protests unless the government completely reserved its plans.

Nadaljujte z branjem→

V sredo sem z žalostjo v srcu v tujih medijih prebral, da je kitajski proizvajalec električnih avtov in baterij BYD podpisal pogodbo z madžarsko lokalno skupnostjo v Szegedu o nakupu zemljišča za gradnjo tovarne električnih avtomobilov. Zakaj sem bil žalosten? Zato, ker te pogodbe z BYD ni podpisala kakšna slovenska občina.

BYD (Build Your Dream) je bil ustanovljen leta 1995. Podjetje ima več večjih podružnic: BYD Auto, ki proizvaja vozila, BYD Electronic, ki proizvaja elektronske dele in montažo, in FinDreams, ki proizvaja avtomobilske komponente. Hčerinska družba BYD Auto je največji proizvajalec električnih vozil na svetu, lani je prehitel Teslo, in je glavni proizvajalec avtomobilov nasploh (električni in hibridni avtomobili, avtobusi, tovornjaki itd.). Hčerinska družba BYD FinDreams je s 30-odstotnim tržnim deležem največji svetovni proizvajalec baterij (za mobilne telefone in za električna vozila). Prek drugih hčerinskih družb BYD proizvaja tudi viličarje in sončne celice.

Nadaljujte z branjem→

Tole, kar trdi tiskovna predstavnica Bele hiše, da je Putin povzročil ameriško inflacijo, je res ali višek stupidnosti ali višek slaboumne propagande. Ne vem, kje jemljejo te polpismene modele.

Putin je naredil marsikaj slabega, res grozno slabega, ampak ameriške inflacije pa ni pozvročil. Glejte spodnjo sliko. Ameriška inflacija je začela rasti februarja 2021 (praktično takoj po inavguraciji Bidna). Ko je leto (12 mesecev!) kasneje, 22. februarja 2022, Putin napadel Ukrajino, je bila ameriška inflacija že skoraj na vrhuncu (7.9 % na letni ravni), junija 2022 (tri mesece po Putinovem napadu Ukrajine) pa je dosegla vrh in je začela enako strmo padati.

Če bi bili žleht propagandisti, bi lahko rekli nasprotno, in sicer, da je izvolitev Bidna povzročila rast inflacije v ZDA. In demokrat Larry Summers, nečak nobelovca Paula Samuelsona, nekdanji predsednik Harvarda in nekdanji finančni minister v Clintonovi vladi itd., je točno to Bidna že ob začetku njegovega mandata tudi obtožil. Da je Bidenov stimulus paket prevelik, sploh pa čeki za 1,400 dolarjev, da bo to preveč pospešilo agregatno povpraševanje in sprožilo inflacijski šok. To se je sicer res zgodilo, vendar ni bil kriv samo Biden s prevelikim povpraševalnim stimulusom, ampak sam akt post-covidnega odpiranja gospodarstva po marcu 2021 (ko so vsi precepljeni želeli spet začeti normalno živeti in trošiti), ki je naletelo na premajhno ponudbo in ustvarilo zamaške v dobavnih verigah. In večina konzervativnih ekonomistov se je in se še vedno strinja s Summersom, čeprav nima (povsem) prav.

No, ampak če bi bili žleht propagandisti, bi lahko rekli, da je Biden povzročil ameriško inflacijo, Putin pa jo je z vojno v Ukrajini spet znižal. In prvi del zahteva precejšen napor, da ga empirično izpodbijete, drugi del pa je kot izgovor, ki ga prinese pes na repu.

Ampak tako je pač s propagandisti – komu mar za dejstva, glavno, da se dobro sliši!