Tale slika me je danes zjutraj presenetila. Kaže na izjemno hitro elektrifikacijo porabe energije v Kitajski, ki je naredila kvantni skok s povečanjem deleža električne energije v skupni rabi energije med 1990 in 2022 iz 5.6 % na 27.2 %. S sedanjim trendom vlaganj v nizkoogljične vire energije in elektrifikacijo prometa bo Kitajska v dveh letih prehitela Japonsko. Evropo in ZDA pa je itak že zdavnaj prehitela.

Na drugi strani me je presenetila stagnacija Evrope glede elektrifikacije v zadnjem desetletju. Poglejte:

Snel sem podatke z Enerdata Yearbook, da vidim, kaj se dogaja v Evropi oziroma katere države držijo elektrifikacijo v Evropi navzdol. In, uganili boste, Evropo glede rasti deleža električne energije v skupni rabi energije drži navzdol – predvsem Nemčija. Pred tremi desetletji sta bili Nemčija in Francija glede deleža porabe električne energije še zelo skupaj (16 – 18 %), do leta 2022 pa so se škarje drastično odprle – delež porabe električne energije v Franciji v 2022 znaša 25 %, v Nemčiji pa samo 18.8 %. In še huje, v Nemčiji se po letu 2010 ta delež trendno zmanšuje.

Zakaj?

Odgovor na vprašanje, zakaj se delež porabe električne energije v Nemčiji po letu 2010 trendno zmanšuje, moramo iskati predvsem v nemškem energetskem prehodu (Energiewende). Energiewende pomeni zaprtje vseh 17 jedrskih elektrarn (poceni in nizkoogljična elektrika) in investiranje več kot 550 milijard evrov v obnovljive vire sonca in vetra (ter biomase).

Tukaj sta pomembna dva vidika. Prvi je, da povečevanje deleža električne nergije iz sonca in vetra hkrati zahteva vzporedno povečevanje proizvodnje  elektrike if fleksibilnih fosilnih virov (termoelektrarne na premog in plin) za izravnavanje dnevnih in sezonskih oscilacij v proizvodnji elektrike iz sonca in vetra.

Drugi vidika pa so cene elektrike. Energija iz sonca in vetra ni prinesla cenejše električne energije (čeprav želijo mnogi to prikazati, in sicer tako, da prikazujejo LCOE cene elektrike iz obeh virov na ravni posameznega obrata). Nasprotno, energija iz sonca in vetra je nemškim odjemalcem prinesla bistveno višje cene električne energije (zaradi vključitev subvencij za OVE vire in višjih stroškov za omrežnino zaradi vlaganj v nadgradnjo omrežja), predvsem pa bistveno višje cene glede na druge države.

Cene za velike industrijske odjemalce so bile med 2010 in 2022 v Nemčiji za dvakrat višje kot v Franciji in za več kot tretjino višje kot v povprečju držav EU-27:

Podobno velja za gospodinjstva – cene za elektrike za gospodinjstva so bile med 2010 in 2022 v Nemčiji za 70 % višje kot v Franciji in za 40 % višje kot v povprečju držav EU-27:

Ti podatki lepo pojasnijo, kako je nemška zgrešena energetska politika nemškim gospodinjskim in gospodarskim odjemalcem priskutila prehod v bolj intenzivno elektrifikacijo. Če je električna energija tisti energent, ki naj bi v prihodnje omogočil “zeleni energetski prehod” iz fosilnih virov na nizkoogljične, bo Nemčija to težko naredila s sedanjo energetsko politiko, ki favorizira vlaganja v sončne in vetrne elektrarne. Kajti cene elektrike iz teh dveh virov, ko prištejete stroške, povezane z njima (stroške subvencij, stroške nadgradnje omrežja, stroške nadomestnih kapacitet, stroške dnevnih in sezonskih izravnav in stroške izravnavanja profila), so izjemno vissoke. Poleg tega pa, ker izravnavanje dnevnih in sezonskih oscilacij v proizvodnji elektrike iz sonca in vetra tenelji na fleksibilnih fosilnih virih (premog in plin), Nemčija na tak način sploh ne more bistveno znižati izpustov CO2.

No, tako daleč pridemo, ko ideologija povsem povozi stroko. Pri nas bi sestavljalci NEPN in sedanja vlada radi naredili enako.