Drago Babič

Zadnje čase razburja strokovno javnost uvedba novega načina obračunavanja omrežnine v okviru novega tarifnega sistema, ki ga je sprejela Agencija za energijo že lani. Po večkratnih prestavitvah začetka uporabe zaradi zahtevnosti in priprav izvajalcev oskrbe naj bi se dokončno uvedel  julija letos. Zadnja novost je, da so po uvedbi on line možnosti preračunavanja stare in nove omrežnine v začetku tega leta v gospodarstvu preračunali, da bi se jim računi za elektriko krepko povečali, nekaterim energetsko bolj intenzivnim potrošnikom celo za večkrat (po navajanju GZS). Na te pripombe je reagiralo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo na način, da predlaga Agenciji prestavitev začetka uporabe celotnega tarifnega sistema za dve leti.

Ta predlog Agencija odločno zavrača, predvsem z argumentacijo, da je nov tarifni sistem z omrežnino vred ključnega pomena za energetsko oskrbo Slovenije po veljavnih načrtih (NEPN) in da bi ga morali implementirati po že predlagani časovnici.

Da bi odgovorili na to dilemo, moramo malo podrobneje pogledati ozadje, zaradi katerega je sploh nastala potreba, da se tarifni sistem tako radikalno spreminja. Neposreden vzrok je nov razvojni načrt elektrodistribucijskih podjetij za obdobje 2023 do 2032, ki je bil sprejet lani januarja in je nadomestil prejšnjega za obdobje 2021 – 2030, ki je bil sprejet januarja leta 2021 še pred sprejetjem prvega Nacionalnega energetsko podnebnega načrta Slovenije. V pripravi pa je že nov načrt za obdobje 2025 do 2034.

Če primerjamo vrednosti teh načrtov, vidimo, da so zneski predvidenih investicij skokovito porasli od 1,5 mrd za osnovni načrt iz leta 2021, nato na 3,5 mrd v lanskem letu, zadnji, ki je v pripravi, pa celo na 4,5 mrd eur. Ker se investicije v elektrodistribucijski sistem pokrivajo izključno iz omrežnin, bi to pomenilo dva do trikratno povišanje dosedaj veljavnega skupnega zneska omrežnin in s tem končnih cen električne energije za potrošnike. Drug problem je kompliciranost, saj uvaja dodatna časovna razdobja (poleg dveh sezon, kar je veljajo že dosedaj, še dve tedenski obdobji – delovni dnevi in vikendi ter pet dnevnih obdobij), skupaj sedaj dvanajst različnih obdobij, v katerih naj bi bile omrežnine različne. Če temu dodamo še toliko različnih tarif za dobavljeno električno energijo, dobimo 24 različnih postavk, katerim moramo prišteti še različne davke in prispevke (skupaj 7 postavk): poleg DDV še prispevek za obnovljive vire, prispevek za energetsko učinkovitost in prispevek za operaterja trga ter trošarino, mesečno nadomestilo in pribitek 100% sonce. Skupaj torej 31 postavk!

Že taka kompliciranost obračuna za elektriko nakazuje na zbirokratiziranost in nepreglednost sistema, kar je v slovenski upravi že stalnica, vendar je vse bolj očitno, da je za tem nekaj več. To je le dimna zavesa, za katero se skriva bistvena podražitev stroška dostave električne energije končnemu potrošniku, oziroma omrežnina. Torej ima gospodarstvo prav, ko pravi, da se bodo stroški omrežnin povečali za večkrat. Ti bistveno presegajo vpliv inflacije, torej je glavni vzrok za tako visoke podražitve drugje.

Glede na to, da so isti planerji (Agencija za energijo) do leta 2021 v času Janševe vlade menili, da v naslednjih 10 letih za investicije v omrežje zadostuje 1,5 mrd, z zamenjavo vlade leta 2022 pa so si čez noč premislili in povečali te stroške za trikrat, mora biti v ozadju neka velika sprememba, ki bi opravičevala tak salto mortale.

Ta velika sprememba se imenuje Nacionalni energetsko podnebni načrt. V njem se predvideva, da bo na področju proizvodnje električne energije prevladala tehnologija foto napetostnih elektrarn, ki naj bi v 100% OVE scenariju skupaj z vetrno energijo predstavljala tri četrtine vse proizvedene elektrike. Ta proizvodnja bi bila zelo razpršena, saj bi se foto napetostne elektrarne gradile skoraj izključno na strehah hiš in bi bile tako priključene neposredno v distribucijski sistem električne energije. Podobno velja za vetrnice, saj naj bi se te gradile tam, kjer je vsaj nekaj vetra in kjer ni naselij, torej kjer ni omrežja. Tak sistem razpršene proizvodnje pa zahteva ogromna vlaganja v distribucijsko in prenosno omrežje, saj bo potrebno preko nizko napetostnega distribucijskega sistema pretakati ogromno elektrike z vršno močjo 10 GW (kar je sedaj maksimalna zmogljivost visoko napetostnega prenosnega sistema). Že prvi NEPN leta 2020 je predvideval, da bodo ta vlaganja do leta 2050 znašala 15 milijard, oziroma dve in pol jedrski elektrarni po takratnih cenah. Torej je prej omenjenih 4,5 milijard investicij v distribucijsko omrežje le akontacija na trikrat večji znesek in v bodočnosti desetkrat višjo omrežnino od sedanje. Predrago in nesprejemljivo.

V Svetu za razvoj SAZU smo v prvi verziji NEPN te velike napake prepoznali, zato smo skupaj s strokovnjaki iz energetike (Mervar, Paravan) leta 2022 pripravili drugačno »Strategijo razvoja elektroenergetsko podnebnega sistema Slovenije do leta 2050«, v kateri smo dali večji poudarek jedrski in vodni energiji, ki takih investicij v distribucijski sistem ne zahtevajo. Za ta namen smo predvideli le sedmino prej omenjenih investicij, to je vsega 2,25 milijard. To strategijo smo letos v okviru Gospodarske zbornice še posodobili in ji priključili proizvodnjo vodika iz električne energije. Iz primerjav tega scenarija razvoja energetike s scenariji, opisanimi v NEPN izhaja, da bo po NEPN scenarijih oskrba slovenskih potrošnikov z električno energijo nezanesljiva, ker bo preveč odvisna od vremena in s tem uvozno odvisna ter dvakrat dražja, ker bo zahtevala prevelike investicije, predvsem v omrežja in hranilnike. Poleg tega ne bo uspešna pri doseganju podnebne nevtralnosti, saj bo zaradi potrebne podporne proizvodnje v fosilnih termoelektrarnah v obdobjih, ko ne bo sonca, proizvajala preveč toplogrednih plinov. Ta posodobljena strategija je bila predstavljena v Državnem svetu januarja letos in poslana pripravljalcem NEPN, vendar v dosedaj pripravljenih gradivih ni bila upoštevana.

Zato menimo, da je nov tarifni sistem, ki prinaša bistveno podražitev omrežnin, nesprejemljiv. Še bolj so nesprejemljivi scenariji v NEPN, ki s konceptom preobsežne razpršene proizvodnje v distribucijskem sistemu zahtevajo prevelika vlaganja v omrežja in posledično previsoke omrežnine in s tem končne cene električne energije za potrošnike. Predlagamo tudi, da se znižajo oziroma ukinejo različni prispevki na ceno električne energije po zgledih iz tujine (Nemčija), kar bi omogočilo našim izvoznikom cenovno konkurenčnost na svetovnih trgih in našim državljanom, da se izognejo energetski revščini.