Objava uporabnika AMK Mapping na omrežju X temelji na pričevanjih več ljudi iz Ukrajine in opisuje izrazito zaostrovanje prisilne mobilizacije v Kijevu. Po njihovih navedbah naj bi teritorialni centri za nabor (TCC) po mestu postavljali premične kontrolne točke, zlasti na glavnih cestah, mostovih in prometnicah med obema bregovoma Dnepra. Lokacije naj bi pogosto menjavali, da bi otežili delovanje spletnih zemljevidov in kanalov na Telegramu, ki prebivalce opozarjajo na gibanje mobilizacijskih skupin. Policija naj bi pri tem preverjala dokumente in podatke v aplikaciji Reserve+, moške z neurejenim vojaškim statusom pa odvažala v centre TCC. Pri poskusih pobega naj bi prihajalo do zasledovanj, uporabe cestnih konic, razbijanja avtomobilskih stekel in odvzemov vozniških dovoljenj.
Po navedbah virov v objavi naj bi se mobilizacijske akcije razširile tudi na parke, športna igrišča, javni prevoz in manjša naselja, kjer skupine TCC patruljirajo s kombiji in moške prestrezajo na ulicah. Podobno povečanje aktivnosti naj bi bilo opazno v Dnipru, Zaporožju, Odesi in mestih zahodne Ukrajine. Avtor navaja, da je prostovoljni bazen ljudi, ki bi bili pripravljeni oditi na fronto zaradi denarja ali možnosti izbire enote, skoraj izčrpan. Po pričevanjih naj bi zato vse večji del novih rekrutov predstavljali moški, prijeti na ulici, medtem ko naj bi podkupnine za izpustitev dosegale od 3.000 do 15.000 dolarjev. Podobne posnetke in navedbe je mogoče najti tudi v drugih objavah na X, izraz »busifikacija« pa se je v Ukrajini uveljavil prav za prisilno nalaganje moških v vozila TCC.
Avtor posebej opozarja na naraščanje odpora: po oceni enega vira naj bi mimoidoči posredovali pri približno polovici poskusov prisilne mobilizacije, pogosto tudi fizično. Najtežjih navedb – da naj bi bili nekateri pobegli naborniki ugrabljeni, naknadno evidentirani kot dezerterji in ubiti – objava ne podpre z dokumenti, imeni ali preverljivimi primeri, zato jih ni mogoče obravnavati kot potrjena dejstva. Tudi avtor izrecno priznava, da lahko preveri identiteto svojih virov, ne pa vsake njihove trditve. Tekst je zato predvsem zbir pričevanj, ki kažejo na poglabljanje konflikta med državo in mobilizacijskimi zavezanci. Osnovni pojav prisilnih in nasilnih postopkov TCC je dokumentiran tudi drugje, vendar navedbe o natančno 120 oziroma 150 dnevnih dogodkih v posameznih mestih, deležu intervencij mimoidočih in sistematičnih usmrtitvah ostajajo nepreverjene.
Javno dostopni podatki o mobilizaciji so nepopolni in med seboj niso povsem skladni, saj Ukrajina skupnih letnih podatkov praviloma ne objavlja. Konec leta 2023 je vojaško vodstvo zahtevalo mobilizacijo dodatnih 450.000–500.000 ljudi, vendar je bila to ocena prihodnjih potreb, ne število že mobiliziranih. Zelenski je pozneje izjavil, da je Ukrajina leta 2024 mobilizirala približno 30.000 ljudi mesečno, kar bi na letni ravni pomenilo okoli 360.000, medtem ko so drugi viri za isto leto navajali približno 200.000 novih vojakov. Junija 2025 je Zelenski govoril o približno 27.000 mobiliziranih mesečno, februarja 2026 pa o več kot 30.000 mesečno. Iz teh delnih podatkov je mogoče oceniti, da je Ukrajina med začetkom leta 2024 in sredino leta 2026 vpoklicala približno 800.000–1.000.000 ljudi, vendar to ni uradno potrjena kumulativna številka. Mobilizacija tudi ne pomeni enakega povečanja frontnega moštva, saj velik del vpoklicanih nadomešča mrtve, ranjene, bolne, pogrešane in samovoljno odsotne vojake, mnogi pa so razporejeni v štabne, logistične in druge zaledne službe.
Podatki iz neukrajinskih in nezahodnih virov potrjujejo, da pomanjkanje pehote ni več zgolj lokalna težava posameznih brigad, temveč sistemska kriza. Katarska Al Jazeera je decembra 2025 navedla izjavo ukrajinskega poveljnika jurišnih enot Valentyna Manka, da Ukrajina mesečno mobilizira približno 30.000 ljudi, za popolnitev vseh enot pa bi jih potrebovala okoli 70.000. Mesečni primanjkljaj glede na potrebe naj bi tako znašal okoli 40.000 ljudi. Že leta 2024 so posamezni ukrajinski poveljniki navajali, da se na nekaterih odsekih pet do sedem ukrajinskih vojakov spopada s približno 30 ruskimi, razmerje v razpoložljivi pehoti pa naj bi mestoma dosegalo celo 1 : 10. Problem ni le v nominalni velikosti ukrajinskih oboroženih sil, saj je velik del njihovih približno 800.000–1.000.000 pripadnikov zaposlen v štabih, logistiki, usposabljanju, zračni obrambi in drugih zalednih službah. Dejansko razpoložljiva pehota na približno 1.200 kilometrov dolgi fronti je zato bistveno manjša od skupnega števila pripadnikov vojske.
Pomanjkanje ljudi je tesno povezano z odsotnostjo rotacij in naraščanjem dezertacij. Nekateri vojaki ostajajo na fronti več mesecev ali celo let z zelo omejenimi prekinitvami, kar povečuje izčrpanost, padec morale in verjetnost samovoljne zapustitve enote. Ukrajinska vojska se je tako ujela v začarani krog: pomanjkanje ljudi preprečuje rotacije, odsotnost rotacij spodbuja dezertiranje, dezertiranje pa še dodatno povečuje potrebo po prisilni mobilizaciji. Po poročanju Al Jazeere je bilo med septembrom 2024 in septembrom 2025 registriranih približno 176.000 postopkov zaradi samovoljne odsotnosti in 25.000 zaradi dezertiranja. Oktobra 2025 naj bi vojsko zapustilo rekordnih 21.000 ljudi – skoraj toliko, kolikor jih je bilo v istem obdobju na novo mobiliziranih. Približno 30.000 vojakov se je po uvedbi začasne amnestije vrnilo, vendar to osnovnega trenda ni bistveno spremenilo.
Najbolj trdni podatki o razsežnosti pojava izvirajo iz evidenc ukrajinskega generalnega tožilstva, ki jih je obdelal Opendatabot. Leta 2023 je bilo odprtih približno 17.600 postopkov zaradi samovoljne zapustitve enote oziroma AWOL in 7.800 zaradi dezertiranja; leta 2024 že približno 67.800 oziroma 23.300. V prvih desetih mesecih 2025 je bilo evidentiranih kar 161.461 novih postopkov AWOL, približno štirikrat več kot leto prej, ter okoli 21.500 postopkov zaradi dezertiranja. Januarja 2026 je tedanji obrambni minister Mihajlo Fedorov v parlamentu navedel, da se okoli dva milijona mobilizacijskih zavezancev išče zaradi neurejenega statusa ali izogibanja mobilizaciji, več kot 200.000 pripadnikov vojske pa naj bi samovoljno zapustilo enote. Al Jazeera je poročala, da naj bi teh 200.000 predstavljalo več kot petino aktivnega vojaškega osebja.
Pri interpretaciji je treba razlikovati med samovoljno odsotnostjo in pravno opredeljenim dezertiranjem ter upoštevati, da kazenski postopek ni nujno enak enemu vojaku: ista oseba je lahko predmet več evidenc, del odsotnih pa se pozneje vrne. Kljub temu skok z okoli 25.000 postopkov AWOL in dezertiranja leta 2023 na več kot 180.000 že v prvih desetih mesecih 2025 jasno kaže na hitro poglabljanje kadrovske, moralne in organizacijske krize. Mobilizacija 27.000–30.000 ljudi mesečno zato vse bolj nadomešča dezerterje, mrtve in ranjene, namesto da bi povečevala bojno moč, ustvarjala nove rezerve in omogočala rotacijo izčrpanih frontnih enot. Prav ta razkorak med velikimi potrebami vojske, izčrpanim bazenom prostovoljcev in vse večjim številom ljudi, ki zapuščajo enote ali se izogibajo vpoklicu, pojasnjuje stopnjevanje prisilnih mobilizacijskih praks, opisanih v objavi AMK Mapping.
__________
* Povzetek pripravljen s pomočjo UI
DAMIJAN blog 
Ukrajina ne objavlja več števila postopkov zaradi nedovoljene zapustitve enot (dezertacije). Zakaj ne? Ker je številka verjetno zelo blizu ocene 400 tisoč. Ti ljudje so verjetno že vsi mrtvi. Ne gre v resnici za dezertiranje, to je v resnici na fronti polni dronov zelo zelo težko. Gre za prikrivanje realne številke mrtvih in dodatno za izogibanje plačila odškodnine svojcem. Upoštevajte, da je Ukrajina porabila svoj letni proračun za vojsko že v juniju tega leta. Izplačilo odškodnin za dodatnim 400 tisoč mrtvih, bi totalno sesulo že tako naluknjan proračun.
Številke potrebne mesečne rekrutacije zelo lepo odražajo realne iukrajinske zgube. Ki so zelo verjetno tam nekje med tisoč in tisoč petsto dnevno!!! Kar pomeni, da so ruske navedbe verjetno precej blizu realnim ukrajinskim izgubam ali celo podcenjene (ker vsebujejo samo potrjene izgube na fronti, ne pa v zaledju).
Do istih številk sem prišel preko porabe municije na obeh strane in narave operacije.
Za primer: Rusi so zmetali več kot 100 tisoč satelitsko vodenih bom od 250 kg do 3000 Kg. Take bombe se meče za “debele” cilje, ne za par vojakov.. Pomnožite to na primer s 5 in dobili boste več kot polmilijona mrtvih samo iz tega naslova. pa smo verjetno krepko podcenili te izgube. Kje so pa še artilerija, droni,….V tem trenutku mislim, da lahko precej realno ocenimo, da je ukrajinskih mrtvih preko 2 milijona.
Ni čudno, da ukrajinskih prostovoljcev ni več. Vsak Ukrajinec jih pozna verjetno vsaj nekaj, ki se niso vrnili. Da ilustriram kaj pomeni moderna vojna. Povprečna doba preživetja ukrajinskega vojak v prvi liniji fronte v Bahmutu je bila okoli štiri ure in pol!!! Danes ob ob saturaciji dronov je ta številka kvečjemu hujša. To je kot igrati rusko ruleto s polnim nabojnikom. In na koncu umreti za kaj? Za korumpirano Zelensky-jevo kliko in njegove zunanje sponzorje. Še tako velik idiot se počasi strezni, če ga dovolj časa butaš v glavo.
Ruska strategija počasi a sigurno deluje. Pokoritev države preko uničenja njene vojske. In na koncu volje do odpora, ki naj prepreči kasnejšo podporo prebivalstva morebitni gverili. V isti smeri gre uničenje ukrajinske infrastrukture, ki se je intezivirala zadnje tedne. S kretenskim strateško nesmiselnim ukrajinskim bombardiranjem ruske civilne infrastrukture so Ukrajinci Rusom dali povod in legitimacijo v roke. Mislim, da Rusi primarno niso hoteli uničevati ukrajinske infrastrukture ker bi jo rabili po okupaciji ali podreditvi Ukrajine. Ampak v tej politični situaciji pred ruskimi volitvami si enostavno ne morejo privoščiti, da ne bi dali ustreznega odgovora. Ki bo samo pospešil propad ukrajinske države.
Všeč mi jeVšeč mi je