Jesús Fernández-Villaverde v svoji novi knjigi Terra Incognita izpostavlja na prvi pogled presenetljiv empirični obrat: med državami OECD naj bi danes obstajala pozitivna korelacija med dohodkom na prebivalca in totalno stopnjo rodnosti (TFR). Medtem ko je v tradicionalnem demografskem prehodu veljalo, da z rastjo dohodka rodnost upada, naj bi bilo med razvitimi državami zdaj ravno nasprotno – bogatejša ko je država, višja naj bi bila njena rodnost. Razlaga bi lahko bila, da višji dohodek olajša financiranje stanovanj, varstva in drugih stroškov otrok ter premožnejšim gospodinjstvom omogoča lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. OECD dejansko ugotavlja, da se je nekdaj negativna povezava med dohodkom in rodnostjo v ZDA izravnala, predvsem zaradi višje rodnosti na vrhu dohodkovne porazdelitve.

Toda iz korelacije med povprečnim dohodkom in povprečno rodnostjo držav še ni mogoče sklepati, da bogastvo samo po sebi spodbuja rodnost. Takšno sklepanje bi pomenilo klasično ekološko zmoto: povezavo, ugotovljeno na ravni držav, bi brez dodatnih dokazov prenesli na raven posameznikov oziroma gospodinjstev, čeprav je lahko posledica razlik v družinski politiki, dostopnosti otroškega varstva, stanovanjski ureditvi, starostni strukturi ali deležu priseljencev. Predvsem pa imajo bogatejše države, kot sem opozoril, še eno skupno značilnost – privlačijo več priseljencev. Ti so praviloma mlajši od domačega prebivalstva, večji delež priseljenk je v rodni dobi, v številnih državah pa imajo vsaj prve generacije priseljencev tudi nekoliko višjo rodnost. Preden pozitivno korelacijo razglasimo za vrnitev »dohodkovnega učinka«, bi bilo zato treba skupno TFR razstaviti na rodnost domačega in priseljenega prebivalstva.

Fernández-Villaverde je na ta moj ugovor odgovoril, da je pozitivno povezavo mogoče opaziti tudi znotraj ZDA in Velike Britanije, kjer naj bi bogatejši ljudje imeli več otrok od revnejših. Toda to še ne reši problema agregacije. Ključno vprašanje je, kolikšen delež gospodinjstev se dejansko nahaja v delu dohodkovne porazdelitve, kjer se rodnost z dohodkom povečuje, in ali je ta skupina dovolj velika, da lahko premakne nacionalno TFR. Če več otrok dobi predvsem zgornjih deset ali dvajset odstotkov gospodinjstev, medtem ko večini mlajšega prebivalstva stanovanjska nedostopnost, negotove zaposlitve in stroški varstva preprečujejo načrtovano število rojstev, pozitivna povezava na vrhu še ne pomeni pozitivnega dohodkovnega učinka za celotno družbo.

Kot sem dokumentiral, slovenski podatki lepo pokažejo, zakaj je potrebna previdnost. Kot kaže prvi graf, se je med letoma 2010 in 2021 delež tujih državljanov povečal s 4 na 8 odstotkov, TFR pa z okoli 1,57 na 1,64. Korelacija med obema spremenljivkama je bila v tem obdobju izrazito pozitivna in je znašala 0,83. Po letu 2021 se je povezava prelomila: delež tujcev je do leta 2025 narasel na 10,1 odstotka, TFR pa je po postpandemičnem vrhu padla na 1,51 leta 2023 ter se nato le skromno popravila na 1,54. Zato je korelacija za celotno obdobje 2010–2025 negativna, vendar statistično neznačilna. Toda slednje kaže, da bi slovenska TFR še bolj padla, če zmanjšane rodnosti slovesnkih mater ne bi kompenziral porast rojstev mater s tujim državljanstvom.

Drugi graf razkrije še pomembnejšo spremembo v sestavi rojstev. Leta 2010 je bilo materam s tujim državljanstvom rojenih 1.235 otrok oziroma 5,5 odstotka vseh živorojenih otrok. Leta 2025 jih je bilo že 3.254 oziroma 19,2 odstotka. Njihovo število se je povečalo za 164 odstotkov, medtem ko se je skupno število rojstev zmanjšalo za 24 odstotkov. Brez rojstev tujim materam bi bil upad rojstev domačemu prebivalstvu zato še bistveno bolj dramatičen. To ne dokazuje, da je priseljevanje povzročilo povečanje slovenske TFR do leta 2021, kaže pa, da spremembe v sestavi prebivalstva nikakor niso zanemarljive.

Podoben proces poteka v večini razvitih evropskih držav. Eurostat ugotavlja, da se je med letoma 2013 in 2023 delež otrok, rojenih materam, ki so bile rojene v tujini, povečal v 25 članicah EU. Na Malti je narasel z 11 na 36 odstotkov, na Portugalskem s 16 na 29 odstotkov, v Franciji pa že dlje časa predstavlja približno petino rojstev. Ker so priseljenske populacije mlajše, lahko pomembno povečajo število rojstev in začasno ublažijo demografsko krčenje. Vendar njihov vpliv na samo TFR ni nujno sorazmeren z deležem rojstev. Francoski INED ocenjuje, da priseljevanje v večini držav skupno TFR praviloma poveča le za nekaj stotink, saj se reproduktivno vedenje priseljencev s časom približuje vedenju domačega prebivalstva.

Obe razlagi sta torej lahko deloma pravilni. Pri premožnejših gospodinjstvih se lahko tradicionalno negativni dohodkovni gradient rodnosti res obrača, ker si lažje kupijo čas, varstvo in stanovanjsko varnost. Hkrati bogatejše države pritegnejo več mladih priseljencev, kar poveča število rojstev in lahko nekoliko zviša njihovo TFR. Temu se je po pandemiji pridružil še skoraj splošen padec rodnosti: TFR v EU se je z 1,53 leta 2021 znižala na zgodovinsko najnižjih 1,34 leta 2024, pri čemer je rodnost upadla v 24 od 27 članic. Vzroki tega preloma – dražja stanovanja, inflacija, negotovost, odlaganje partnerstev in rojstev ter spremembe življenjskih preferenc – še niso povsem pojasnjeni.

Teza, da imajo bogatejše države več otrok zato, ker so bogatejše, je zato prehitra. Opažena korelacija je rezultat dohodkovnega položaja gospodinjstev, družinske politike, cen stanovanj, možnosti usklajevanja dela in družine ter vse bolj tudi migracijske in starostne sestave prebivalstva. Pravi empirični test mora zato primerjati rodnost po dohodkovnih skupinah ter ločeno oceniti stopnje rodnosti domačega in tujerodnega prebivalstva v razvitih državah. Brez te razčlenitve korelacija ostaja zanimiva, toda njena razlaga je trenutno še precej terra incognita.