Morda se pravi razlog, zakaj se je The Economist tako nenavadno osebno spravil na Darona Acemogluja, skriva prav v njegovem najnovejšem članku »Automation and Repression«, napisanem z A. Ardo Gitmezom in Asujem Ozdaglarjem. Model pokaže, da avtomatizacija povečuje delež kapitala v nacionalnem dohodku, poglablja neenakost in s tem krepi nevarnost političnega upora delavcev; kapitalistična država pa lahko izbira med omejevanjem avtomatizacije, prerazdeljevanjem dohodka in represijo. Ker bi regulacija avtomatizacije ali redistribucija zmanjšali donose lastnikov kapitala, ti praviloma dajejo prednost represiji, ki jim omogoči nadaljnjo avtomatizacijo in še večjo akumulacijo kapitala. Nastane samoojačevalna spirala: več kapitala spodbuja več avtomatizacije, ta zahteva več represije, dolgoročni rezultat pa je lahko celo kapitalistično podprt državni udar in odprava demokracije.

Izsek iz povzetka članka:

Our main result is a complementarity between automation and repression. Unless the threat of revolt is quite weak or the capital stock is very low, the capitalist state prefers repression. A higher capital stock in turn encourages more automation and thus more repression. In our full dynamic model with capital accumulation, in the long run the economy tends to repression (again unless the threat of revolt is very weak). We also prove that the same conclusions apply when firms can additionally invest in new labor-intensive tasks. Finally, we show that, starting in a democracy, capital accumulation and thus greater automation encourages the capitalists to support a coup against democracy and set up a repressive system.

To je skoraj formalizacija politične vizije Petra Thiela (ustanovitelja podjetja Palantir, ki se ukvarja predvsem s sistemi nadzorovanja; njegovo tehnologijo je denimo uporabljal Izrael pri “avtomatiziranem” pobijanju Palestincev), ki je že leta 2009 zapisal, da ne verjame več v združljivost svobode in demokracije – pri čemer je treba »svobodo« razumeti predvsem kot neomejeno svobodo kapitala pred demokratičnim nadzorom, obdavčitvijo in prerazdeljevanjem. Acemoglujev model tako razgali neprijetno resnico: kapital v dobi UI nima nujno interesa ohranjati demokracije, če ta ovira avtomatizacijo in zaščito njegovih donosov.

Ker je The Economist že od svojega nastanka ideološki zaščitnik kapitala in njegovih lastnikov, mu takšna analiza seveda ni prijetna: spodkopava njegovo pripoved, da tehnološki napredek in svobodni trg samodejno povečujeta blaginjo in politično svobodo. Zato njegov članek ne deluje kot običajna akademska kritika, temveč kot naročen medijski uboj trenutno enega najvplivnejših ekonomistov – poskus diskreditacije avtorja, katerega raziskave bi lahko ogrozile legitimnost prevlade kapitala prav v trenutku, ko UI tej prevladi odpira zgodovinsko nove možnosti.