Ameriški politolog Marc Lynch v članku »The End of the American Middle East: Iran and the Last Gasp of a Failed Order«, objavljenem pred dvema dnevoma v reviji Foreign Affairs, trdi, da se je regionalna ureditev Bližnjega vzhoda, ki so jo ZDA vzpostavile po zalivski vojni leta 1991, dokončno izčrpala. Ameriško-izraelska vojna proti Iranu ni privedla do zloma režima v Teheranu, Washington ni uspel zaščititi zalivskih zaveznic pred iranskimi napadi, prav tako pa ni mogel zagotoviti prostega pretoka skozi Hormuško ožino. S tem je razpadla temeljna pogodba, na kateri je slonela ameriška navzočnost v regiji: v zameno za politično lojalnost in dostop do vojaških oporišč naj bi ZDA zagotavljale varnost svojih zaveznic.

Ameriška strategija je tri desetletja temeljila na povezovanju Izraela, Turčije in skoraj vseh arabskih držav v blok, usmerjen najprej proti Iraku in Iranu, pozneje pa predvsem proti Iranu in njegovim regionalnim zaveznikom. Trumpova odločitev za vojno zato po Lynchu ni pomenila odklona od dotedanje politike, temveč njen logični zaključek. Tako kot pred ameriško invazijo na Irak leta 2003 so tudi tokrat načrtovalci precenili sposobnost vojaške sile, da doseže politične cilje, podcenili prilagodljivost nasprotnika in domnevali, da bodo regionalne zaveznice brez ugovorov sledile Washingtonu. Neuspeh operacije je tako razgalil notranjo protislovnost celotne ameriške strategije, ne zgolj napak Trumpove administracije.

Regionalna ureditev, oblikovana po koncu hladne vojne, je ZDA postavila v položaj nespornega hegemona. Washington je z mrežo vojaških oporišč, varnostnih jamstev in politične podpore postal ključni garant obstoja skoraj vseh režimov v regiji. Svojo prevlado je poskušal legitimirati z arabko-izraelskim mirovnim procesom in obljubo, da bo Izrael postopoma vključil v širšo regionalno varnostno arhitekturo. Sistem je nekaj časa zagotavljal nemoten pretok nafte, varnost Izraela in omejevanje terorizma. Nobena druga velika sila, niti Kitajska, ni neposredno izpodbijala ameriške prevlade, saj je lahko izkoriščala gospodarske koristi stabilnosti, katere stroške je nosil Washington.

Vendar je bila cena te navidezne stabilnosti za prebivalstvo regije izjemno visoka. V zadnjih 35 letih so sledili sankcije in invazija na Irak, propad izraelsko-palestinskega mirovnega procesa, uničenje Gaze ter vojne v Libanonu, Libiji, Sudanu, Siriji in Jemnu. Ameriška varnostna jamstva niso ščitila samo držav, temveč predvsem njihove avtokratske režime pred notranjimi političnimi spremembami. Podprte neoliberalne reforme so omogočale privatizacijo premoženja, krepitev korupcije in bogatenje ozkih elit, protiteroristična politika pa je legitimirala množični nadzor in zatiranje opozicije. Medtem ko so zalivske monarhije in majhen del arabskih elit gospodarsko napredovali, je ameriški red za večino prebivalstva pomenil predvsem nasilje, politično brezizhodnost in materialno pomanjkanje.

Ameriška zaščita je hkrati ustvarila klasični moralni hazard. Ker so bile zaveznice prepričane, da jih bo Washington v skrajnem primeru vedno zaščitil, so lahko vodile lastne vojne in posegale v sosednje države, ne da bi same nosile vse posledice. Savdska Arabija in Združeni arabski emirati so intervenirali v Jemnu, Libiji, Sudanu in Siriji, Izrael pa je ob neomejeni ameriški podpori postopoma opustil iskanje politične rešitve palestinskega vprašanja. Podobno se je prilagodil Iran: sankcije so prizadele prebivalstvo, vendar niso oslabile režima, temveč so okrepile elite, ki so obvladovale črne trge. Teheran je hkrati razvil mrežo regionalnih zaveznikov ter množično proizvodnjo poceni brezpilotnih letalnikov in balističnih raket, s katerimi je nevtraliziral tehnološko prednost svojih nasprotnikov.

Prve resne razpoke so se pokazale leta 2019, ko se ZDA niso vojaško odzvale na napad na savdske naftne objekte, in leta 2022, ko so hutijevski brezpilotniki zadeli cilje v Združenih arabskih emiratih. Kljub temu je Washington nadaljeval gradnjo formalnega protiiranskega bloka. Trumpova administracija je z Abrahamovimi sporazumi dosegla normalizacijo odnosov med Izraelom, Bahrajnom, Združenimi arabskimi emirati in Marokom, ne da bi jo povezala z reševanjem palestinskega vprašanja. Bidnova administracija je nato poskušala v sporazum vključiti še Savdsko Arabijo, vendar je podcenila podporo palestinski stvari med arabskim prebivalstvom, rivalstvo med Rijadom in Abu Dabijem ter politične posledice izraelskega uničenja Gaze.

Prav kombinacija vojne v Gazi in neuspešne vojne proti Iranu je po Lynchu zadala odločilni udarec ameriškemu redu. Bidnova podpora izraelskemu ravnanju v Gazi je odpravila še zadnje ostanke ameriške moralne avtoritete, Trumpov neuspeh proti Iranu pa je uničil predstavo o ameriški vojaški vsemogočnosti. Zalivske države so bile v vojno potisnjene brez posvetovanja, čeprav so ji nasprotovale in so prek Omana podpirale pogajanja s Teheranom. Iran je nato napadel ameriška oporišča in infrastrukturo zalivskih držav, zlasti podpisnic Abrahamovih sporazumov. Ko ZDA niso uspele zlomiti iranskega režima ali odpreti Hormuške ožine, so njihove zaveznice spoznale, da Washington ne more več izpolniti osnovnega dela varnostnega dogovora.

Lynch sedanje dogajanje primerja s sueško krizo leta 1956, ki je simbolizirala konec britanske in francoske imperialne prevlade, čeprav se je njun dejanski umik iz regije nadaljeval še več kot desetletje. Tudi ameriška navzočnost ne bo izginila čez noč. Zalivske države bodo kratkoročno morda celo kupovale več ameriškega orožja in zahtevale močnejša varnostna jamstva, ker še nimajo neposredne alternative. Toda navidezne kontinuitete ne gre zamenjevati z dolgoročno vzdržnostjo. Države, ki so izgubile zaupanje v Washington, bodo postopoma sklepale dogovore z Iranom, krepile odnose s Kitajsko in Rusijo ter vodile vse bolj samostojno zunanjo politiko.

Nastajajoči red naj bi zaznamovala hkratna ekspanzivnost Izraela in okrepljena regionalna moč Irana. Izrael namerava ohraniti vojaško prisotnost v Gazi, na Zahodnem bregu ter v delih Libanona in Sirije, Iran pa lahko z nadzorom Hormuške ožine, raketnimi napadi in regionalnimi zavezniki še naprej ustvarja pritisk na ameriške partnerice. Hkrati se poglablja spor med Savdsko Arabijo in Združenimi arabskimi emirati. Rijad skuša skupaj z Egiptom, Pakistanom, Katarjem in Turčijo uravnotežiti emiratsko-izraelsko povezavo, s čimer se nekdanji enotni protiiranski blok spreminja v sistem konkurenčnih regionalnih koalicij. Gospodarske posledice vojne, rast cen hrane in goriv, izguba prihodkov Sueškega prekopa ter zmanjševanje tujih naložb bi lahko sprožili tudi nov val množičnih protestov.

Lynch meni, da bi moral Washington propad starega reda izkoristiti za temeljito spremembo politike. Namesto vojaškega obkoljevanja Irana in »diplomacije z letalskimi napadi« bi se morale ZDA usmeriti v kolektivno obrambo, zagotavljanje svobode plovbe, izmenjavo obveščevalnih podatkov in protiraketno zaščito. Iran bi morale prek pogajanj vključiti v regionalno varnostno arhitekturo, odnos z Izraelom pa pogojevati s spoštovanjem človekovih pravic, ustavitvijo priključevanja Zahodnega brega ter končanjem vojaških posegov v Libanonu in Siriji. Dolgoročna stabilnost bi zahtevala tudi konec ameriškega podpiranja represivnih arabskih režimov. Če Washington tega ne bo sposoben storiti, bo ameriški Bližnji vzhod postopoma izginil, podobno kot so po sueški krizi izginili ostanki evropskih imperijev.

Lyncheva diagnoza je v glavnem pravilna: vojna proti Iranu ni ustvarila novega ameriškega reda, temveč je dokončno razgalila, da starega ni več. Vendar avtor podcenjuje globino nastalega geopolitičnega preloma. Ne gre zgolj za krizo zaupanja med ZDA in njihovimi zalivskimi zaveznicami, ki bi jo neka prihodnja administracija lahko popravila z bolj premišljeno diplomacijo. Gre za konec unipolarnega trenutka, v katerem so ZDA lahko same določale, kdo je legitimni regionalni akter in kdo mora biti gospodarsko zadušen ali vojaško odstranjen. Iran je preživel najmočnejši ameriško-izraelski napad, pokazal sposobnost zaprtja najpomembnejše svetovne energetske prometnice in dokazal, da lahko neposredno prizadene infrastrukturo ameriških zaveznic. To je materialna sprememba razmerja moči, ne zgolj psihološka izguba ameriške verodostojnosti.

Manj prepričljivo je Lynchevo enačenje izraelske in iranske odgovornosti za regionalno nestabilnost. Izrael izvaja odkrito ekspanzivno politiko, ruši obstoječe meje, okupira tuja ozemlja in ob ameriški podpori napada države po vsej regiji. Iranska strategija je bila v precej večji meri odziv na desetletja sankcij, obkoljevanja, prikritih operacij in izraelsko-ameriških groženj z menjavo režima. To ne pomeni, da je iranska politika neproblematična, vendar med imperialnim projektom širjenja izraelskega ozemlja in iransko strategijo asimetričnega odvračanja ni mogoče preprosto postaviti enačaja. Prav neuspeh vojne je pokazal, da Iran svoje mreže zaveznikov in raketnih zmogljivosti ni gradil iracionalno, temveč kot cenovno učinkovito zavarovanje pred tehnološko močnejšim nasprotnikom.

Tudi Lynchev predlog, da bi ZDA propad hegemonije rešile z demokracijo, človekovimi pravicami in bolj uravnoteženim odnosom do Izraela, je precej idealističen. Ameriška politika v regiji ni bila zmotna zaradi pomanjkanja dobrih nasvetov, temveč je bila funkcionalna posledica ameriških strateških interesov, izraelskega vpliva ter interesov vojaško-industrijskega kompleksa. ZDA se zato hegemoniji ne bodo prostovoljno odpovedale in postale nevtralni posrednik. Novi Bližnji vzhod bo nastal predvsem mimo Washingtona: skozi regionalno ravnotežje med Iranom, Savdsko Arabijo, Turčijo, Izraelom in zalivskimi državami ter ob vse pomembnejši gospodarski in diplomatski vlogi Kitajske. Ameriški vpliv ne bo izginil, toda ZDA bodo iz gospodarja regionalnega reda postale samo še ena – čeprav še vedno zelo močna – zunanja sila.