To, da se inflacija v ZDA in evro območju umirja ni nič novega. V ZDA upada že od junija lani, v evro območju zadnja dva meseca. Vendar gre pri tem za uradne številke, ki temeljijo na uradni metodologiji izračunavanja indeksa inflacije. Dejansko je znižanje inflacije precej večje, če bi uporabili “bolj pravilno” metodologijo. Ker je rast cen zelo volatilne narave z velikimi mesečnimi nihanju v pozitivno in negativno smer, statistični uradi inflacijo izračunavajo kot 12-mesečno povprečje mesečnih indeksov inflacije tekočega meseca glede na isti mesec pred enim letom. In tukaj je catch: statistični uradi pri tem povprečenju dajejo vsem mesecem enako utež (1/12). Kar pomeni, da imajo pri povprečnem indeksu inflacije za zadnjih 12 mesecev dvigi cen izpred enega leta enako utež kot zadnji meseci. Ali drugače rečeno, če smo imeli pred enim letom ali pred tričetrt leta velike cenovne šoke, nato pa so se ti šoki izpeli, to še danes vpliva na visok indeks inflacije.

Spodnja slika za Slovenijo prikazuje, da se je pri nas velik cenovni šok zgodil v mesecih april, maj in junij, kar je indeks letne inflacije dvignilo na 10%, nakar pa so se cenovni šoki močno izpeli. Vendar pa je indeks letne inflacije zaradi uporabljene metodologije še vedno ostal na ravni nad 10%. Če pa bi zadnjim mesecem v formuli za izračun povprečja dali večjo utež kot mesecem izpred enega, tri četrt ali pol leta, bi se indeks letne inflacije dejansko močno usmeril navzdol.

Nadaljujte z branjem→

V vojni je prva žrtev vedno resnica, vse strani vedno manipulirajo podatke in iz njih delajo ciljne manipulacije za maksimiranje lastnih koristi. Zato mora javnost podatke vedno preveriti pri več neodvisnih virih. Spodaj je primer manipulacije s strani “visokega predstavnika EU” za zunanje zadeve Josepa Borrella glede uspešnosti delovanja sankcij na rusko nafto in hkrati problem nekritičnega širjenja teh manipulacij s strani novinarjev. Borrell je uspešnost EU+G7 sankcij glede nafte “podkrepil” z grafom in izjavo, da je zaradi sankcij cena ruske nafte padla na 40 $/sodček.

Kar seveda ni res. Ne vem, katere podatke uporablja Borrell (ker ima čudne številke na grafu), jaz se zanesem na podatke specializiranega portala OilPrice.com. Iz tega sledi, da so bile do začetka ukrajinske vojne cene Brent in Urals nafte poravnane, nakar se je ruska nafta (vsaj na borzi, za dejanske cene ne vemo) začela prodajati z velikim diskontom, ki se je med aprilom in junijem gibal med 40 in 45 $/sodček. Svetovne cene so po sredini junija začele upadati in cena Brent je med 8. junijem (max) do 9. decembra (min) upadla iz 122 na 76 $/sodček, cena Urals pa v istem času iz 88 na 49 $/sodček. Diskont na Urals se je v tem obdobju torej skrčil na okrog 25 $/sodček. Po 9. decembru se cena Urals giblje na ravni 49 – 54 $/sodček, torej (če zaokrožimo) za 10 do 15 $/sodček višje, kot to prikazuje “visoki predstavnik EU”.

Vir slike: OilPrice.com

Nadaljujte z branjem→

O dosedanji učinkovitosti kapice na rusko nafto je težko govoriti, ker so do nedavnega cene nafte na svetovnem trgu upadale in ker se je ruska nafta po napadu na Ukrajino ves čas prodajala po diskontu (cena Urals nafte je bila od marca 2022 nižja od cene Brent nafte za 25 do 45 $/sodček). Od 4. januarja cene nafte na svetovnih trgih zaradi spodbudnih novic iz Kitajske in ZDA spet naraščajo in videli bomo, kaj se bo zgodilo s ceno ruske surove nafte in če se bo dvignila nad 60 $/sodček.

5. februarja se režim cenovne kapice na rusko nafto zaostruje, saj se iz surove nafte razširja tudi na naftne derivate. Spodaj je dobro pojasnilo v Bloombergu, kakšne učinke bi to utegnilo imeti in kakšna so tveganja. Če strnem, ker so evropske države še vedno 40-odstotno odvisne od uvoza ruskega dizla, morajo upati na idealni scenarij, da bodo nadomestni dizel in bencin dobile iz drugih virov. Hkrati morajo upati, da Rusija ne bo uveljavila napovedi, da bo prenehala izvažati derivate trgovcem, ki bodo želeli v pogodbah uveljavljati cenovno kapico, oziroma da bo Rusija našla nadomestne kupce drugje, sicer lahko pride do presežnega globalnega povpraševanja po derivatih, kar bo cene derivatov spet pognalo v višave. Seveda pa se lahko tudi ne zgodi nič, če bo Rusija s svojo skrivno floto tankerjev sama organizirala prevoz nafte in če bodo države uvoznice inovativne – denimo z nakupom cenejše ruske nafte in derivatov in nato prodajo lastnih po višjih cenah, ali z nakupom ruskih derivatov ter mešanjem z derivati iz drugih virov in prodajo naprej ali z nakupom surove ruske nafte ter predelavo v derivate in prodajo naprej. Tako so dosedaj mnoge države izigravale sankcije in zraven (skupaj z ruskimi izvozniki) dobro služile.

Nadaljujte z branjem→

Vrhunsko in v sredino. Res, kateri bebec se je spomnil, da so zavarovanci, ki so jih z administrativnim ukrepom sedanjega svetovalca ministra za zdravje izbrisali iz seznama njihovih dotedanjih osebnih zdravnikov, zdaj zato “nepredeljeni” pacienti? Ti zavarovanci se o ničemer niso mogli opredeliti, nihče jih ni nič vprašal, preprosto so jih izbrisali. Zato so “izbrisani” res najboljša oznaka. In morali bi iti v skupinsko tožbo proti državi ter zahtevati tako odškodnino kot to, da jih spet uvrstijo nazaj na spiske. Samodejno.

Kdo si je izmislil izraz neopredeljeni pacienti? Res grozen, žaljiv, odvraten, ponižujoč izraz. Kot ’kolateralna škoda’ – izraz za nedolžne žrtve iraške vojne. Neopredeljeni pacienti – kot da ljudje brez zdravnika sami nočejo imeti zdravnika. Tako so se odločili, veste. Ne jebejo! Dovolj imajo zdravnika! Nočejo ga! Kar vi ga imejte, če hočete! Tako so se opredelili. In seveda, neopredeljeni pacienti – kot da so ljudje brez zdravnika sami krivi, da so brez zdravnika. V tem lahko vidite le razširitev dobro znane neoliberalne logike, po kateri so revni sami krivi, da so revni, in brezposelni sami krivi, da so brezposelni. Mar ne obstaja kak boljši, ustreznejši, resničnejši izraz? Recimo … recimo … recimo – a že vem: izbrisani pacienti! Ali pa kar – izbrisani ljudje. Na kratko: izbrisani. Nekateri so ga te dni pisali v navednicah, a pozabite na navednice – lahko ga mirno pišete brez navednic. Še toliko bolj, ker lahko zdaj v živo in v realnem času – ja, v laboratorijskih razmerah – gledamo, kako izgleda izbris. Izraz neopredeljeni pacienti ljudi brez zdravnika dehumanizira – ne le zato, ker ustvarja vtis, da si zdravnika ne zaslužijo, temveč tudi zato, ker nas odvrača od identifikacije z njihovim problemom. Kaj moremo? Pa bi se opredelili!

Vir: Mladina

Olivier Blanchard, nekdanji profesor na MIT in nato desetletje glavni ekonomist na IMF, sicer pa nedvomno eden izmed top 3 makroekonomistov na svetu, je prejšnji teden predstavil novo knjigo (glejte naslov) o fiskalni politiki v času nizkih obrestnih mer. S to knjigo se Blanchard navezuje na svoje članke izpred treh let, ko je nakazal, da se je s strukturnim znižanjem obrestnih mer, ko je ta nižja od stopnje gospodarske rasti (r < g), fundamentalno spremenila vloga fiskalne politike. Medtem ko je v zadnjih treh desetletjih bila dana prednost monetarni politiki pri stabilizaciji gospodarskih ciklov (t.i. monetarna dominanca), se z znižanjem  obrestne mere težišče ekonomske politike obrača v smeri dominantne vloge fiskalne politike. Ker se bodo tudi po tem inflacijskem šoku obrestne mere vrnile nazaj na nizko raven, bo mogoče fiskalno politiko bolj aktivno uporabljati tudi za stabilizacijo gospodarskih ciklov (prek financiranja javnih investicij in transferjev). V času, ko so obrestne mere nižje od stopnje gospodarske rasti, tudi visoke stopnje zadolženosti in financiranje dolga niso problematični, saj se ob r < g in izravnanem proračunu stopnja zadolženosti glede na BDP samodejno znižuje (v primeru deficita v proračunu, pa je pomembna razlika med r in g; denimo v primeru r-g=-2%si lahko država privošči primarni deficit v višini 2% BDP, pa se dolg/BDP ne bo povečal).

Spodaj je posnetek zanimive predstavitve knjige in diskusije na PIIE ter kratek povzetek za tiste, ki posnetka ne bodo pogledali.

Nadaljujte z branjem→

Letošnja energetska kriza, do katere bi v vsakem primeru prišlo, vendar se je predčasno zaostrila z vojno v Ukrajino, je pokazala, da dosedanji prevladujoči koncept odziva na podnebne spremembe ni vzdržen. Koncept stave na obnovljive vire sonca in vetra je bil vzdržen le, dokler so poceni fosilni viri v jesensko-zimskih mesecih zagotavljali manjkajočo električno energijo po sprejemljivih cenah. Tega obdobja je konec.

Ključni problem tega koncepta je v neenakomerni letni in dnevni dinamiki proizvodnje električne energije. Po podatkih iz Nemčije sončne elektrarne v šestih mesecih, med aprilom in septembrom, proizvedejo več kot 70% letne proizvodnje električne energije. To pomeni, da v pomladansko-poletnih mesecih, ko je poraba elektrike najnižja, nastajajo veliki presežki, medtem ko se v času kurilne sezone, ko se poraba potrebne energije (za ogrevanje) podvoji glede na poletne mesece, prihaja do velikih primanjkljajev električne energije.

Nadaljujte z branjem→

Tako zelo smo pogrešali sneg, beli Božič, kepanje in postavljanje sneženega moža, …, zdaj pa, ko poslušam in berem komentarje, se mi zdi, da je ta vseljudska vzhičenost nekam uplahnila. In seveda slišim samo tisti “opet ovo bijelo g…” iz vica o Bosancu v Kanadi (se opravičujem za sočen jezik):

2. August: Uselili smo se u našu novu kuću ovde u Kanadi. E vala sam uzbuđen. Ovdje je lijepo. Planine su prekrasne. Jedva čekam da ih vidim pokrivene snijegom. Kažu da je ovde lijepo k’o nigdje na svijetu.

14. Oktobar: Kanada. To je najljepša zemlja na svijetu. Lišće je poprimilo one divne nijanse žute i narančaste boje, prava divota. Vozio sam kroz prirodu i vidio par jelena. E vala su lijepi i graciozni. Volim ovu prirodu i ove jelene. To su najljepše životinje na svijetu. Ovo mora da je Raj. Volim Kanadu.

11. Novembar: Dan Sjećanja (Kanadski državni praznik). Kažu da će lov na jelene počet uskoro. Ne mogu da zamislim da neko normalan može ubiti tako divnu životinju. Nadam se da će uskoro snijeg. Tako je divno ovdje.

2. Decembar: Noćas je pao prvi snijeg. Probudio sam se i vidim sve pokriveno bijelim pokrivačem. Izgleda kao najljepša razglednica. Neopisivo lijepo. Izašli smo napolje, čistili stepenište i prilazni put, a onda se grudvali. (Ja pobijedio, e jesam komšiji prod’o foru s kamenom u grudvi). Kada je prošla ralica morali smo ponovno da očistimo prilazni put. Koja divna zemlja. Volim Kanadu.

12. Decembar: Noćas opet snijeg. Opet prošla ralica i zatrpala prilazni put. Ovde je prekrasno.

19. Decembar: Noćas opet snijeg. Nisam mog’o izvest’ auto da idem na pos’o. Ovdje je zaista divno samo sam već malo umoran od lopatanja. Evo, opet jeb’ne ralice.

22. Decembar: Ovo bijelo govno opet padalo cijelu noć. Dobio sam žuljeve od lopatanja, a i leđa me bole. Onaj majmun s ralicom k’o da se krije iza ćoška i samo čeka da ja očistim prilazni put i eto ti ga ponovo. Šupak!

Nadaljujte z branjem→

Preseneča me, da na Hrvaškem obstaja več javne diskusije na najvišji ravni glede ravnanja držav EU glede vojne v Ukrajini. Legendaren je spor med predsednikom Zoranom Milanovićem in predsednikom vlade Andrejem Plenkovićem, nazadnje glede urjenja ukrajinskih vojakov. V javnosti sta zelo izpostavljena tudi nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić (glejte intervju v sobotnem Večeru) in zadnji zunanji minister nekdanje skupne države Budimir Lončar (tukaj). Pri nas te diskusije na najvišji politični ravni ni. Celotna vrhovna politika je enoglasno usklajena z uradno politiko Evropske komisije. Bila so sicer tri javna pisma intelektualcev in nekdanjih politikov (od tega eno v podporo uradni enoglasni politiki in dve bolj razmišljujoči izven uradnega okvirja), vendar niso imela pomembnega odmeva. Izven teh pobud se vidni posamezniki in nekdanji politiki nočejo javno izpostavljati. Na ravni politike in medijske krajine obstaja zgolj en, dominanten pogled na vojno v Ukrajini. In ta pogled forsira nadaljevanje te vojne ne glede na žrtve. O mirovnih opcijah ni nikakršnih diskusij.

Kot na vseh ostalih področjih (razen v športu), Slovenija pač ni igralec na evropski ravni in temu primerno se naši najvišji politiki tudi vedejo. Servilno. Brez upoštevanja širšega konteksta in realnih opcij, ki bi vodile do trajne mirne rešitve situacije v Ukrajini. Zato je tako osvežujoč intervju s Stjepanom Mesićem, ki nima težav z realistično analizo vzrokov vojne v Ukrajini in ki pove, da bi morali evropski voditelji, če bi jih imeli, “vsiliti mir v Ukrajini”. Tako kot so ga v Bosni in Hercegovini. Evropski voditelji bi se morali zavedati širših posledic te vojne, tudi v odnosu EU do ZDA. Mesić tudi pokaže na nekonsistentnost zahodnih držav glede pošiljanja orožja na vojno območje: ko je potekala vojna na Hrvaškem in v BiH, so zahodne države uvedle embargo na izvoz orožja vojskujočim se državam, kar je seveda šlo na škodo obeh napadenih držav, v nasprotju s tem pa v primeru Ukrajine zahodne države tekmujejo v pošiljanju orožja Ukrajini in v podžiganju vojne.

Nadaljujte z branjem→

Nemška omahljivost glede pošiljanja tankov Leopard v Ukrajino, ki je obrambni ministri voljnih držav tudi včeraj v ameriškem oporišču v Nemčiji Ramstein niso uspeli zlomiti, najbrž nikogar ni pustila hladnega. Nekateri so (pri sebi) zaploskali tej omahljivosti), drugi pa so napadli z vsemi kanoni, po njihovem mnenju, glavnega krivca – kanclerja Olafa Scholza (da mora odločitev sprejeti urad predsednika vlade, je včeraj nakazal tudi novi obrambni minister Boris Pistorius). Sinoči sem na nemški ZDF gledal intervju z nekdanjim poveljnikom ameriških sil v Nemčiji, Benom Hodgesom (ki je danes seveda zasebni vojaški konzultant), ki ni varčeval z izrazi razočaranja in nerazumevanja Scholzeve omahljivosti ter dokaj nediplomatsko povedal, da gre za iskanje izgovorov z namenom opravičevanja neodločitve. Pritiski na Scholza v preteklih tednih in dneh so bili enormni, tako neuradni (denimo pogovor z ameriškim predsednikom Bidenom) kot uradni. Politico:

NATO Secretary General Jens Stoltenberg said in Davos that the “main message” of the Ramstein meeting will be to deliver “more advanced support, heavier weapons and more modern weapons.”

Pressure for Germany to do more also came from Strasbourg on Wednesday. The European Parliament passed a nonbinding resolution urging Scholz to form an international coalition for sending Leopards “without further delay.” And European Council President Charles Michel told MEPs: “The time is now. Ukraine needs more military equipment. I firmly support the delivery of tanks.”

Strong criticism is also coming from the Green party, a junior coalition partner in the government led by Scholz’s Social Democrats. In a thinly veiled push for sending tanks to Ukraine, Foreign Minister Annalena Baerbock from the Greens said earlier this week that she hopes Friday’s Ramstein meeting will “set in motion decisions that will help Ukraine liberate more people.”

Podobno so povedali predstavniki poljske in finske vlade, ki sta pripravljeni poslati svoje Leoparde v Ukrajino, vendar tega ne moreta storiti brez odobritve nemške vlade, ki jima je te Leoparde prodala (v Evropi je trenutno okrog 2,000 tankov Leopard 2, od tega jih ima Nemčija dobrih 600)

Torej kako razumeti nemško omahljivost?

Nadaljujte z branjem→