Za vse, ki želite razumeti, kje smo (kje so ZDA) na področju inflacije in ali lahko upamo na skorajšnji zaton zadnjega inflacijskega šoka, je Paul Krugman naredil izvrstno poljudno razlago. Zelo dobro je razložil 6 različnih mer temeljne inflacije in kaj te pomenijo glede dinamike tega inflacijskega šoka. Boljše poljudne razlage ne boste našli nikjer.

Nadaljujte z branjem→

Ana Stanič

A worst-case scenario of the implications of the proposed legislation could be tensions that test the bloc’s very unity

One of the more frustrating aspects of the current EU plan to put a cap on the continent’s gas price is that, while working to accelerated timescales, its politicians and policy wonks have had months to come up with a workable solution. That they have come up with such a flawed scheme cannot be blamed solely on lack of time.

Capping the price of gas was first discussed at European Council level as long ago as May this year. Then, in early September, Ursula von der Leyen, president of the European Commission, floated the idea of capping the price of Russian gas.

Key reasons

Her proposal was quickly abandoned for two key reasons: firstly, amounting to a sanction, its adoption required unanimity that was not achievable given the objection of Hungary; secondly, because it was clear Russia’s Gazprom would refuse to sell gas at capped prices. Since EU gas buyers have take-or-pay contracts with Gazprom, their refusal to pay for gas at prices above the cap would expose them to damages claims for undelivered contracted volumes. And, left without gas to sell on to their customers, they would in turn be exposed to further damages claims.

Nadaljujte z branjem→

Ameriška inflacija se hitro ohlaja. Splošna inflacija se je od junija, ko je dosegla vrh, do decembra zmanjšala za 2 odstotni točki. Pozitivno je, da že dva meseca upada tudi temeljna inflacija (očiščena volatilnih cen energentov in hrane).

Vir: Finance

Nadaljujte z branjem→

Holger Zschaepitz (po slovensko: Čepič), ki spada med tipične nemške inflacijske jastrebe, nas je danes zjutraj spet razveselil s svojim tipičnim jastrebskim tvitom, v katerem svari, da bi morala kratkoročna obrestna mera za Nemčijo danes znašati 8.85% in torej biti za 6.85 odst. točk višja od sedanje. Za evrsko področje pa bi morala biti obrestna mera za 7.2 odst. točk višja. Torej ima po tej logiki ECB še zelo dolgo pot pri zviševanju obrestne mere.

Kako Zschaepitz to ve? 

Kako Zschaepitz lahko ve, katera bi bila prava vrednost obrestne mere? Sklicuje se na oceno s pomočjo Taylorjevega pravila. Taylorjevo pravilo je mehansko pravilo za dizajniranje monetarne politike. Pravilo je leta 1992 predlagal ameriški ekonomist John B. Taylor, da bi ga centralne banke uporabljale za stabilizacijo gospodarske dejavnosti z ustreznim določanjem kratkoročnih obrestnih mer.

Kako dobro je uporabljati takšna mehanska monetarna pravila? Ni dobro. Ker so ta mehanska pravila, kot je Taylorjevo, zelo odvisna od kvalitete ocen ključnih parametrov – predvsem od kvalitete ocen proizvodne vrzeli, od različnih ocen realne obrestne mere (različnih mer “naravne obrestne mere”), od predpostavk glede parametrov (uteži), ki je v Taylorjevem pravilu dana inflacijski vrzeli in proizvodni vrzeli.

(Medklic: tudi fiskalno pravilo, ki ga je določila Evropska komisija (še bolj pa slovensko fiskalno pravilo) sta temeljila na sporni metodologiji ocene proizvodne vrzeli. EK je v novem “fiskalnem okvirju”, kot sem pisal pred dnevi, odstopila od cilja glede strukturnega deficita, ki temelji na tej isti povsem nezanesljivi metodologiji ocene proizvodne vrzeli, ter predlagala enostavnejši in bolj transparenten fiskalni okvir.)

Nadaljujte z branjem→

Hrvaška bo s 1. januarjem prevzela evro. Spodaj so moji pogledi na to, kakšne koristi lahko Hrvaška pričakuje od evra oziroma kakšne potencialne nevarnosti sledijo zaradi tega. Gre za odgovore na vprašanja iz Večernjeg lista, zato naj vas ne moti, da je tekst v hrvaščini.

Ususret uvođenju eura u Hrvatskoj, u javnosti postoji bojazan da će doći do povećanja cijena. Slovenija je euro uvela prije 15 godina – kakva su vaša iskustva? Što je poskupjelo, a što pojeftinilo zbog uvođenja eura?

Utjecaj uvođenja eura na rast cijena najmanji je problem koji donosi euro. U većini zemalja koje su uvele euro učinak eura na povećanje inflacije bio je između 0,1 i 0,6 postotnih bodova. U Sloveniji je, prema analizi UMAR-a, uvođenje eura inflaciji pridonijelo 0,23 postotna boda. Utjecaj na cijene najviše je bio u uslužnim djelatnostima zbog učinka zaokruživanja cijena naviše. Glavni učinak zabilježen je u ugostiteljstvu, gdje su cijene u prosincu prije uvođenja eura inflaciji pridonijele 0,1 postotnih bodova, a u siječnju nakon uvođenja 0,05 postotnih bodova (ukupno 1,5 postotnih bodova). Blagi rast cijena zabilježen je i kod usluga osobne njege (frizerske usluge) i zdravstvenih usluga, gdje je ukupni učinak iznosio 0,04 postotna boda.

Slovenija je bila među najuspješnijim zemljama u EU u smanjenju utjecaja eura na inflaciju, ponajviše zahvaljujući dobroj suradnji vlade i Banke Slovenije. Glavne mjere koje su utjecale na tako mali učinak uvođenja eura na inflaciju bile su prije svega dvostruko označavanje cijena koje je uvedeno devet mjeseci prije uvođenja eura te informativna kampanja usmjerena na informiranje javnosti o mogućim rizicima u procesu mijenjanja valuta.

Zbog eura nije došlo do pojeftinjenja, jer se glavni učinak na cijene dogodio ulaskom u EU 2004. godine, odnosno potpunom liberalizacijom trgovine sa zemljama EU i posljedičnim jačanjem konkurencije na domaćem tržištu.

Nadaljujte z branjem→

Ko se je začela vojna v Ukrajini in posledično velik migracijski val iz Ukrajine, so naše najbolj desne stranke zavzele do vprašanja ukrajinskih migrantov bistevno blažje stališče kot leta 2015, ko so čez Evropo potovale kolone beguncev iz Sirije in Afganistana. Popularna razlaga tega fenomena spremembe odnosa do migrantov je bila, da imajo tradicionalno bolj katoliške (desne) stranke danes manj težav z begunci, ker so beli in kristjani. Motili naj bi jih le ne-beli in nekrščanski begunci.

No, v resnici na ljubo pa neke razlike ni, če imajo naši desničarji negativno ali pozitivno mnenje glede beguncev. Naj so ne-beli ali beli, nekrščanski ali krščanski, v nobenem primeru jih ne sprejemamo in ne ostajajo pri nas. Kot kaže spodnja grafika (na podlagi podatkov UNHCR in Eurostata), je Slovenija povsem na repu evropskih držav glede sprejema ukrajinskih beguncev na prebivalca. Za nami je samo še Srbija.

Vir: Financial Times

Nadaljujte z branjem→

Evropska komisija je po enem letu konzultacij z različnimi deležniki pred kratkim objavila konture novega fiskalnega okvirja za države članice. Velika sprememba navzven je, da ni več govora o tako osovraženem strukturnem primanjkljaju, pač pa naj bi nov okvir združeval fiskalne, reformne in investicijske dimenzije s ciljem vzdržne rasti in vzdržnega dolga. Pa bo res?

Pri Evropski komisiji smo navajeni pompoznih javnih najav velikih reform, ki so vse klavrno končale. Spomnite se proslule Lizbonske agende iz leta 2000, ki je najavljala, da bo z njo EU postala: »najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, sposobno trajnostne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo«. Ta Lizbonska agenda je bila popoln fiasko, sledila je njena revizija v letu 2005, ki je bila podoben fiasko. Leta 2010 jo je nadomestila strategija EU 2020 s cilji, da: »EU postane pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo« in s podstrategijo »pametne specializacije«. Se danes kdo še spomni česarkoli od tega?

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Počasi se odkrivajo dogodki in prikazi, ki nakazujejo, da je bil konflikt ZDA z Rusijo že dolgo načrtovan. Temeljil je na šibkosti Rusije po razpadu Sovjetske zveze in na apetitih zahodnih korporacij po obširnih ruskih zalogah surovin, predvsem energetskih virov. Vendar je ta politika ZDA naletela na močno oviro v obliki ekonomsko okrepljene Rusije pod Putinovim  vodstvom. Ironično je, da je tako krepitev Rusije omogočil ravno Zahod s svojimi vojaškimi intervencijami na Bližnjem Vzhodu, ki so povzročile rast cen energentov, ki so glavni vir za polnjenje ruskega proračuna. Putin pri tem ni imel odločilne vloge, on je samo izpopolnil upravljanje države na avtokratski način, tako da je ošibil vpliv oligarhov in okrepil vlogo države.

Nadaljujte z branjem→

Ko je John Mearsheimer, profesor na University of Chicago, eden najbolj uglednih politologov in kot avtor teorije ofenzivnega realizma absolutna avtoriteta na področju geopolitičnega realizma, na podlagi analize zgodovinskih dejstev že od leta 2014 zagovarjal tezo, da je bila Rusija izzvana v spopad v Ukrajini, so ga proglašali za rusofila. Toda Mearsheimer je zgolj navajal dejstva, da je bila Gorbačovu ob kolapsu komunizma dana obljuba s strani ZDA, da se se Nato ne bo “niti za inch” širil proti vzhodu. Navedel je dejstvo, da so ZDA leta 2008 z uradnim povabilom na zasedanju Nata v Bukarešti napovedale širitev Nata v Ukrajino in Gruzijo. Navedel je dejstvo, da zahodne države, in med njima predvsem Nemčija in Francija, niso imele nobenega namena spoštovati obeh sporazumov Minsk 1 in Minsk 2, katerih skrbnici sta bile in ki naj bi zagotovila varovanje temeljnih pravic 6-milijonske ruske manjšine v Ukrajini.

Različni komentatorji so relativizirali Mearsheimerjeve trditve. Pri čemer se poslužujejo treh stopenj relativizacije: (1) za te trditve ni dokazov, ali (2) kljub zgodovinskim faktom pa za njimi ni bilo slabega namena, ali (3) tudi če obstajajo zgodovinski fakti in tudi če so bili za njimi dejanski slabi nameni, pa je imel Zahod vso legitimnost tako ravnati, sicer bi Rusija lahko potencialno zavzela Evropo. To zadnje je seveda nonsens, saj je bila Rusija po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 v popolnem gospodarskem in političnem razsulu in je leta 1998 bankrotirala. Rusija ni bila sposobna nikogar napasti, saj še zase ni bila sposobna poskrbeti.  Rusijo je iz bankrota dvignila skorajda izključno rast cen nafte in plina v letih 1999-2000. Trajneje pa se je okrepila šele po letu 2003 po zaslugi ZDA, ki so z invazijo na Irak spodbudile rekordno rast cen nafte in plina. Rusko vstajenje od mrtvih je “kolateralna škoda” tako ameriške brutalne geopolitike kot pohlepa ameriških naftnih korporacij.

Rusija danes ni sposobna zavzeti niti celotne Ukrajine, kaj šele da bi – kot Hitler ali pred njim Napoleon – naredila osvajalski pohod čez Evropo. Za kaj takšnega je potrebna vojaška armada z vsaj 5 milijoni vojakov in leta priprav ter močne vojaške industrije in gromozanskih zalog orožja, opreme in hrane. Hitler se je na vojno pripravljal 6 let, v vojaški industriji imel zaposlenih 6 milijonov ljudi in v napad na Poljsko poslal 1.5 milijona ljudi. Rusija je invazijo na precej večjo Ukrajino začela s 190,000 vojaki, kar pove vse o resnosti namena, da zavzame državo s 600,000 kvadratnih kilometrov in več kot 40 milijoni prebivalcev ter nato nadaljuje še v Poljsko, Slovaško in naprej proti zahodu. Zato lahko pozabimo na nepotrjene insinuacije, da naj bi imela Rusija namen zavzeti Evropo in si poglejmo tri ključna dokumentirana dejstva, ki se lepo zlagajo v mozaik zgodbe glede konteksta ruske agresije v Ukrajini.

Nadaljujte z branjem→