Kot pišem v današnjem komentarju v Dnevniku: Če želimo preprečiti, da bi končali v avtokraciji in nato v njej obtičali, moramo populistom preprečiti, da sploh pridejo na oblast. To pa je mogoče le, če gremo množično volit in če strateško volimo.
Vir: Najdeno na tviterju in ponarodelo (avtor, javi se)
Bine Kordež
Finančna pomoč države pri vzgoji otrok in s tem spodbujanje rodnosti bo nedvomno v ospredju volilnih programov vseh političnih strank. Poleg brezplačnega šolstva in subvencioniranja vrtcev se ta pomoč najbolj neposredno odraža v otroških dodatkih družinam z nižjimi dohodki. Manj pozornosti pa je običajno namenjeno olajšavam za otroke pri plačilu dohodnine. Ta pomoč se namreč realizira preko nižjega plačila dohodnine in prejemniki pravzaprav niti ne vedo kolikšen znesek so dobili za ta namen. Najbrž zato tudi ni nihče posebej pozoren, da se ta pomoč izplačuje predvsem družinam z visokimi prihodki, torej obratno kot pri otroških dodatkih ali drugih oblikah državne pomoči. Zato je zanimivo pogledati skupne učinke te pomoči države družinam z otroki in mogoče na tem področju uvesti tudi kakšne spremembe.
Drago Pavšelj
Tako rekoč samo nekaj dni po izbruhu nesmiselne vojne v Ukrajini, je bila razglašena zahteva po embargu na energente in predvsem na nakup plina iz Rusije. Politiki so takoj našli »rešitev« v preusmeritvi na uvoz energentov od drugih svetovnih dobaviteljev. Kar pa v ničemer ne temelji na kolikor toliko realni osnovi, da to lahko uresničijo. Glede na to, da s temi dobavitelji EU nima kopenskega stika, pomeni, da bo transport plina potekal preko morij s tankerji za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina (UZP). Poglejmo samo nekatere posledice te preusmeritve.
Trenutno svetovno trgovanje s plinom je bilo približno uravnoteženo. Evropa je pokrivala velik del svojih potreb z dobavami po plinovodnem omrežju. Celotna poraba znaša ca 394 milijard m3, 40% te količine dobimo iz Rusije. Tankerji in ostala infrastruktura za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) so zasedeni z dobavami v predele sveta, kamor transport po plinovodih ni možen. Trgovanje poteka na osnovi dolgoročnih pogodb. Nekaj rezerve za nadomestitev izpadlih dobav po plinovodih je sigurno v obstoječi dobavni verigi UZP. Vsekakor pa ne za nadomestitev v kratkem času, tako velikih količin in tudi ne v nekaj letih. Poleg tega so nekatera področja za črpanje plina v bližini EU v upadanju (Norveška). Novih investicij ni bilo veliko, ker so bile obstoječe potrebe pokrite s proizvodnimi kapacitetami.
As the ugly war in Ukraine drags on, with more lives lost and atrocities (apparently) committed, energy and food prices hit yet more highs. The Food and Agricultural Organisation (FAO) of the UN publishes a monthly global price index. The FAO Food Price Index reached yet another record high of 159.3 points in March, up 12.6% from February.
Oil and gas prices are also near all-time high levels. In Europe, gas prices hit a record €335 per megawatt hours, and at that level, it is now cheaper for some power stations to burn coal rather than gas even when the cost of carbon permits is taken into consideration. Europe wants to follow NATO’s bidding and cut back on Russian energy imports. The irony is that some countries, like Italy, say that will need to burn more coal, in order to burn less Russian gas. The International…
View original post 2,008 more words
Paul Krugman si je, podobno kot Thomas Philippon prejšnji teden, dal malce duška glede Nemčije. Naredil je primerjavo nemškega pridiganja perifernim EU državam glede fiskalne vzdržnosti pred dobrim desetletjem in neizprosnemu jeklenemu pritisku na Grčijo, da izvede brutalno fiskalno varčevanje, ki je Grčiji pobralo 21% BDP in brezposelnost dvignilo na 27% ter uničilo ogromno človeških usod, medtem ko nemška vlada danes ni pripravljena sprejeti precej manjše žrtve, da bi se odpovedala uvozu ruskega plina. Zelo učinkovita poanta. Moraliziranje se Nemčiji vrača kot bumerang. Problem je le v tem, ker je Grčijo Nemčija lahko prisilila v stradanje njenega prebivalstva, medtem ko Nemčije danes nihče ne more prisiliti k prenehanju uvoza ruskega plina.
Je pa res, da bi bila danes žrtev za Nemčijo tudi primerljivo velika, če bi se čez noč odločila odpovedati ruskemu plinu. Kot sem pokazal pred tedni, imajo modelske ocene nemških ekonomistov, ki jih navaja tudi Krugman, vgrajeno modelsko napako – ne morejo oceniti učinka tega, če nekega ključnega inputa za gospodarstvo (kot je plin) nenadoma sploh ni več na voljo. Če plina ni več, se zaustavijo proizvodnja celuloze in papirja, kovin, kemikalij, kamna, gline in stekla, plastike, rafinerije nafte in živilskopredelovalna industrija, ki porabijo 84% vse industrijske porabe naravnega plina. Te panoge pa proizvajajo ključne inpute za predelovalne industrije. Če torej zmanjka polovica plina, lahko velik del nemškega gospodarstva zapre obrate in pošlje ljudi domov. Dokler se bodisi ne zagotovijo nadomestne količine plina (v petih letih) ali dokler nemško gospodarstvo ne uvede novih tehnologij, ki bodo namesto plina kot energent uporabljale elektriko.
Aja, Nemčija je zaprla jedrske elektrarne in nadomestno energijo ter energijo za regulacijo elektroenergetskega sistema pridobiva iz plinsko parnih elektrarn. Torej, da bi Nemčija nadomestila uporabo plina v industriji z elektriko potrebuje še več plina, da bi proizvedla to elektriko.
Zelo smart.
Dajmo pregnati ta mrak in odnesimo te polpismene mračnjake z oblasti. Sonce, svoboda!
Intervju s Tejem Gonzo
Film Tovarne delavcem Srdjana Kovaćevića je na prvi pogled pesimističen film, saj prikazuje delavce, ki se trudijo podjetje, ki ga samoupravljajo, obdržati nad vodo, a se vse zaroti proti njim. V njem je toliko tišin in nemoči. Vendar pa je trenutna realnost podjetja Itas, o katerem govori film, bolj optimistična. Kako ste film videli vi?
Na prvi pogled film lahko deluje kot anti-oda delavskemu lastništvu, saj v njem dominira atmosfera nemoči, žalosti in skorajda nepremagljivih težav. Vendar pa mislim, da je ta interpretacija napačna – to je film, ki govori o tem, kako močna je človeška volja za preživetje in materialno varnost ter kako skupnost posameznika lahko drži nad vodo. Je zgodba o tem, kako podjetje, ki je v lasti delavcev, preživi tudi tista najtežja polena, s katerimi sistem lomi kolena delavcev lastnikov. Polena so prevare direktorja, s katerimi se je okoriščal na račun delavskih plač, prevare multinacionalk, ki namesto domačih podjetij prejemajo subvencije države in pa kraje kadra s strani multinacionalk, ki tudi s pomočjo državnih subvencij kradejo kader, izobražen s strani podjetij, kot je Itas.
Bine Kordež
Ob naraščajoči inflaciji pogosto beremo o tem, kako se ljudem zmanjšuje vrednost prihrankov na bankah. Realna vrednost skoraj 25 milijardah bančnih depozitov prebivalstva se pri 6 % inflaciji dejansko zniža za kakšno milijardo in pol evrov na leto, saj se je vrednost povprečne nakupne košarice blaga za toliko zvišala. To seveda zaskrbljuje in iščejo se alternativne rešitve, kako ohraniti vrednost teh naložb. A v ekonomiji je pri transakcijah pravilo, da kar nekdo izgubi, na drugi strani nekdo pridobi in zanimivo je, da nič ne beremo o tem, kdo je potem pridobil teh 1,5 milijarde eur. Mogoče pa je to celo prav, ali vsaj dobro.
Pogost odgovor na vprašanje, kdo profitira zaradi nizkih obrestnih mer je, da to povečuje bančne zaslužke. A banke so samo posredniki, ki zbirajo denar in ga potem posojajo naprej. Zato je smiselno potrebno pogledati, kaj se dogaja z bančnimi obrestnimi merami na depozite (pasivne obrestne mere) in kaj z obrestnimi merami na posojila (aktivne obrestne mere), da lahko ocenimo kje se na koncu odražajo te razlike.
Včerajšnji prepričljivi zmagi Orbana na Madžarskem in Vučića v Srbiji so mnogim zdita neverjetni. Večini ljudi, ki od zunaj spremljajo dogajanje, se zdi neverjetno, da ljudje v neki državi – na vsaj kolikor toliko svobodnih volitvah – prostovoljno večinsko volijo za avtokrate. Vendar zadeva ni tako preprosta, kot se zdi od zunaj. Avtokracije so za ljudi mnogokrat privlačnejše od demokracije.
Ta teden začenjamo s predavanji pri predmetu Korupcija in razvoj in ena izmed tem v prvem predavanju o “ekonomiki korupcije” se nanaša na to, kateri režim je boljši – demokracija ali avtokracija. Teorija se tukaj zdi zelo jasna – od Mancurja Olsona naprej (Dictatorship, Democracy, and Development (1993), Power and Prosperity (2000)) velja teoretično prepričanje, da so demokracije boljše od diktatorskih režimov. No, empirija je glede vprašanja, ali so demokracije vedno bolj učinkovite od avtokracij, manj prepričljiva, in sicer gre zadeva nekako tako:
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.