Metod Di Batista

Po nekaj mesecih karantene smo v prijetnem okolju »kantine« na Dolenjskem ob dobri hrani, na gostilniškem vrtu srkali pivo, limonado in kokto. Abstinenčna kriza druženja je bila verjetno razlog za zelo sproščen in prijeten klepet. Za mizo smo sedeli:

• bivši prometni minister, ki je bil oče in iniciator slovenskega AC programa,
• najmlajša članica prve uprave DARSa zadolžena za vzdrževanje AC, ki je vzpostavila sistem vzdrževanja AC,
• član prve uprave DARSa zadolžen za pravne zadeve in eden najbolj izvirnih pravnikov, ki je (brez zunanjih advokatskih pisarn), zelo uspešno pokrival vse pravne zadeve v DARSu in inovativno pomagal ustvarjati zakonodajo, ki je omogočala hitrejšo gradnjo AC,
• najbolj uspešen in prodoren vodja službe za stike z javnostmi na DARSu
• dva operativca in aktivna finančna strokovnjaka ter
• član prve uprave DARSa zadolžen za pripravo in izvedbo projektov ter poznejši glavni direktor DDCja

Po vsesplošnih temah, od zgodovine, preko zdravega načina življenja, epidemijskih doživljajev, zgodbic iz obdobja prve uprave DARSa, do sedanjih političnih in družbenih razmer, smo prišli tudi na temo »preplačanih« avtocest.

Nadaljujte z branjem→

Boris Jazbec

V knjigi Življenje kitarist Keith Richards zapiše, kako je stricu, ki mu je kupil prvo kitaro, zaigral neko špansko skladbo. Stric posluša in po koncu skladbe pravi: »Saj ta pesem ne gre čisto tako, kot si jo zaigral.«

Keith mu odgovori: »Ja. Ampak čisto lahko bi šla tudi takole.«

________

ECB in Evropska komisija sta v slovenskem bančnem eksperimentu izvedli hud precedens. Kljub 7-letnem skrivanju in oviranju curljanja informacij danes vemo, da sta delovali po mafijskih metodah.

Z reketiranjem Slovenije in metodami pritiska sta dosegli, da se je formirala »domača trojka« Bratušek, Čufer, Jazbec, ki je bila v delovanju morda še precej bolj rigorozna, kot bi bila prava trojka. Ampak, da je do poslušnosti in sodelovanja domače trojke prišlo, jo je bilo potrebno najprej zmehčati. Kako je to potekalo na ministrstvu za finance, kateremu je diktiral naloge nižji uradnik EK Dupont, je poznano. Vemo tudi potek ocenjevanja bančne aktive in stres testov preko BS, ki je danes v veliki meri pojasnjen. Še več ve tožilstvo, ki je pregledalo računalnike in zaplenjen material na BS leta 2016.

Vprašajmo se, komu bo najbolj neprijetno, če se naše pravobranilstvo oboroženo z neizpodbitnimi dokazi pojavi na sodišču EU. Odgovor je preprost: ECB in EK. Naredili so vse, da bi Slovenija še naprej ostala poslušni laboratorijski zajec, s katerim je mogoče početi vse, kar eksperimentatorju pade na pamet.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Predstavljajte si, da ste predsednica/predsednik uprave velikega mednarodnega podjetja. In nekega dne dobite pismo, v kateri vas predsednica/predsednik uprave enega prav tako velikega (vendar ste vi iz večjega podjetja) sprašuje, pod kakšnimi pogoji bi odstopili od tožbe, ki jo je vaš koncern sprožil proti temu podjetju. Kaj storite?

Najprej si mislite, pa zakaj tale mene s tem obremenjuje. Potem se zadeve rešite tako, da zadevo odstopite v reševanje pravni pisarni. Šef kabineta bo naredil zaznamek, da bo treba predsednico uprave na to temo brifirati za primere, ko se bo predsednica uprave spet srečala s tem dopisovalcem. Seveda bo šef kabineta tudi preveril pri pravni pisarni, če že potekajo kakšna pogajanja v zvezi s tem predmetom, torej ali se tožena in tožeča stranka že pogovarjata o tem. Ker bi vsak s kolikor toliko kabinetnega instinkta najprej pomislil, da so se zadeve v pogajanjih malo zapletle in je sedaj ena vrhovni šef pisal drugi vrhovni šefinji za to, da se malo pospešijo pogajanja.

Nadaljujte z branjem→

Ena najlepših popularnih pesmi. In najboljša izvedba na legendarnem koncertu v Centralnem parku. Tisočkrat poslušano, zguljena longplejka.

Ker nimamo dostopa do sprotnih (v realnem času) podatkov o gibanju prodaje industrijske proizvodnje in prodaje storitev (zadnji dosegljivi podatki SURS so do konca marca letos), je (ker za Slovenijo ni modela Nowcastinga) edini približno dober indikator gospodarske aktivnosti poraba električne energije (EE). Ti podatki so na voljo na urni ravni. Za potrebe tega spremljanja aktivnosti pa jih agregiramo na dnevno, tedensko in mesečno raven.

Podatki do konca maja kažejo, da se je gospodarski odjem EE (brez porabe gospodinjstev) v prvem trimesečju letos glede na isto obdobje lani zmanjšal za 2.3% (zaradi padca v marcu za skoraj 10%). V prvih petih mesecih letos pa za 9.7%, predvsem zaradi padca v aprilu za skoraj četrtino in maja za skoraj 18%.

Nadaljujte z branjem→

Tole knjigo “What’s Wrong with Economics?” je Robert Skidelsky napisal za svojo, pa tudi mojo dušo. Uživam v vsakem odstavku. Kritika mainstream učbeniške ekonomije, ki je realni, kompleksni svet človeških interakcij želela skrčiti na nekaj matematičnih enačb in nekaj preprostih konceptov, ki pašejo v grafe z dvema krivuljama. In kritika ozkogledih ekonomistov, ki se pretvarjajo, da so v svetu fizike. Ja, ekonomisti bi morali biti široko razgledani in v eni osebi bi se morale združiti lastnosti filozofa, državnika, zgodovinarja in matematika (v tem vrstnem redu). Kratek teaser:

This insightful book looks at how mainstream economics’ quest for scientific certainty has led to a narrowing of vision and a convergence on an orthodoxy that is unhealthy for the field, not to mention the societies which base policy decisions on the advice of flawed economic models. Noted economic thinker Robert Skidelsky explains the circumstances that have brought about this constriction and proposes an approach to economics which includes philosophy, history, sociology, and politics.

Skidelsky’s clearly written and compelling critique takes aim at the way that economics is taught in today’s universities, where a focus on modelling leaves students ill-equipped to grapple with what is important and true about human life. He argues for a return to the ideal set out by John Maynard Keynes that the economist must be a “mathematician, historian, statesman, [and] philosopher” in equal measure.

ZDA so bile po »revolucionarni vojni« in zmagi nad britanskimi silami leta 1783 papirna konfederacija. Konfederacija s šibko vlado brez skupne valute, ki ni imela mandata za zadolževanje in za pobiranje davkov in ki ni bila sposobna niti plačevati svoje vojske. Finance konfederalne vlade so bile večinoma odvisne od prostovoljnih prispevkov posameznih držav.

Potem je na sceno prišel Alexander Hamilton, pravnik, ki se je proslavil kot poveljnik v bitkah proti Britancem, postal ustanovitelj ene najstarejših še delujočih ameriških bank in kongresnik. Kot zaupnik Georgea Washingtona je leta 1789 postal prvi ameriški finančni minister. Njegova vizija močne zvezne vlade z ustreznimi fiskalnimi in monetarnimi funkcijami po vzoru Britanije je bila v nasprotju z idejami južnih držav. Bitke med predstavniki držav v Kongresu in Senatu o možnosti zadolževanja in pobiranja davkov so se zdele breizhodne. Nato pa se je leta 1790 zgodil zgodovinski kompromis med Hamiltonom in Thomasom Jeffersonom, morda najpomembnejši v zgodovini ZDA. Hamiltonu je uspelo izpogajati povečanje suverenosti zvezne države nad državnim dolgom v zameno za to, da se glavno mesto ZDA iz New Yorka trajno prenese južneje, na mejo med Virginijo in Marylandom. Hamiltonu je v naslednjih letih uspelo tudi uvesti zvezne carine in davke ter ustanoviti dve centralni banki, s čimer so ZDA postale tudi monetarna in politična integracija.

No, danes nekateri »zgodovinski« dogovor med Emmanuelom Macronom in Angelo Merkel izpred treh tednov o ustanovitvi evropskega programa za obnovo vidijo kot tak hamiltonovski trenutek v zgodovini EU. Kot trenutek, ko se je evropska monetarna integracija prevesila tudi v fiskalno, čeprav na minimalističen način. Ključni del programa je prvi steber, uradno imenovan Recovery and Resilience Facility, katerega proračun naj bi znašal 560 milijard evrov, od tega 310 milijard evrov nepovratne pomoči, 250 milijard evrov pa kreditov državam članicam.

Nadaljujte z branjem→

Ameriški nemiri, sproženi s policijskim nasiljem nad črnskim prebivalstvom, imajo globoke ekonomsko – socialne korenine. Povprečno afroameriško gospodinjstvo zasluži tretjino manj od belega. Stopnja brezposelnosti med Afroameričani je dvakrat višja kot med belim prebivalstvom (predvsem zaradi večje stopnje prestajanja zaporne kazni). Povprečni Afroameričan ima le desetino premoženja belca. Korona kriza je razlike še povečala, predvsem pa je pokazala, da je stopnja smrtnosti med Afroameričani zaradi COVID-19 za 2 do petkrat višja, kar pa spet izhaja iz slabšega splošnega zdravstvenega stanja Afroameričanov.

In stopnja obsojenosti na zaporno kazen je med Afroameričani šestkrat višja kot med belim prebivalstvom, Afroameričani za isto kriminalno dejanje dobivajo daljše zaporne kazni. Vse to pa seveda kasneje vpliva na manjšo verjetnost, da bodo Afroameričani dobili službo, na večjo ponovitveno nevarnost, in na globoke dohodkovne in premoženjske razlike.

Toda v ozadju teh globokih razlik v dohodkih, premoženju in enakosti pred zakonom je izvorna, primarna neenakost v dostopu do osnovnih storitev – predvsem do zdravstva, šolstva in visokega šolstva. Brez rešitve tega primarnega problema, torej zagotovitve kvalitetnih javnih storitev za vse prebivalce in prenehanja elitizma, ni mogoče resno nasloviti posledic v oblikih ekonomskih, socialnih in družbenih razlik. Amerika potrebuje resno socialno revolucijo.

Nadaljujte z branjem→