Končno hamiltonovski trenutek za EU?

ZDA so bile po »revolucionarni vojni« in zmagi nad britanskimi silami leta 1783 papirna konfederacija. Konfederacija s šibko vlado brez skupne valute, ki ni imela mandata za zadolževanje in za pobiranje davkov in ki ni bila sposobna niti plačevati svoje vojske. Finance konfederalne vlade so bile večinoma odvisne od prostovoljnih prispevkov posameznih držav.

Potem je na sceno prišel Alexander Hamilton, pravnik, ki se je proslavil kot poveljnik v bitkah proti Britancem, postal ustanovitelj ene najstarejših še delujočih ameriških bank in kongresnik. Kot zaupnik Georgea Washingtona je leta 1789 postal prvi ameriški finančni minister. Njegova vizija močne zvezne vlade z ustreznimi fiskalnimi in monetarnimi funkcijami po vzoru Britanije je bila v nasprotju z idejami južnih držav. Bitke med predstavniki držav v Kongresu in Senatu o možnosti zadolževanja in pobiranja davkov so se zdele breizhodne. Nato pa se je leta 1790 zgodil zgodovinski kompromis med Hamiltonom in Thomasom Jeffersonom, morda najpomembnejši v zgodovini ZDA. Hamiltonu je uspelo izpogajati povečanje suverenosti zvezne države nad državnim dolgom v zameno za to, da se glavno mesto ZDA iz New Yorka trajno prenese južneje, na mejo med Virginijo in Marylandom. Hamiltonu je v naslednjih letih uspelo tudi uvesti zvezne carine in davke ter ustanoviti dve centralni banki, s čimer so ZDA postale tudi monetarna in politična integracija.

No, danes nekateri »zgodovinski« dogovor med Emmanuelom Macronom in Angelo Merkel izpred treh tednov o ustanovitvi evropskega programa za obnovo vidijo kot tak hamiltonovski trenutek v zgodovini EU. Kot trenutek, ko se je evropska monetarna integracija prevesila tudi v fiskalno, čeprav na minimalističen način. Ključni del programa je prvi steber, uradno imenovan Recovery and Resilience Facility, katerega proračun naj bi znašal 560 milijard evrov, od tega 310 milijard evrov nepovratne pomoči, 250 milijard evrov pa kreditov državam članicam.

Hamiltonovski trenutek ni v tem, da program predvideva za 310 milijard evrov nepovratne pomoči članicam in panogam, ki so bile najbolj prizadete s korona krizo, čeprav je za obstanek EU na srednji rok to verjetno najpomembnejši del francosko-nemškega dogovora. Brez tega bombončka, ki sicer znaša le petino zneska glede na španski predlog, bi se dezintegracijske težnje med južnimi in severnim članicami EU okrepile.

Hamiltonovski trenutek je v mehanizmu financiranja tega sklada. Pri tem sta pomembni dve novosti. Prva je, da se bo sklad financiral z izdajo obveznic same EU, pri čemer bo EU jamčila za izplačila s svojimi prihodki. Za samo EU to sicer ne pomeni nekega velikega dodatnega bremena. Če bi se denimo EU zadolžila za 500 milijard evrov po obrestni meri 0.5%, bi za obresti na letni ravni plačevala 2.5 milijard evrov. Dodatna prednost pa je, da lahko EU te obveznice izda kot obveznice brez dospetja ali pa kot redne obveznice z dospetjem čez 30 ali 50 let, ki bi jih odkupila ECB. V obeh primerih EU izposojene glavnice ne bi bilo treba nikoli vrniti.

Druga novost pa je, da bo EU s tem mehanizmom za okrevanje prvič financirala svoje delovanje s samostojnim zadolževanjem, namesto s prispevki članic prek skupnega proračuna (prek dela prihodkov od DDV in carin). Evropska komisija bi lahko v ta namen uvedla nove davke, denimo na izpuste ogljikovega dioksida ter na finančne in digitalne transakcije. To pa odpira celo paleto možnosti za financiranje skupnih politik EU v prihodnje. Evropska komisija lahko tako izda dolgoročne obveznice v višini 1,000 milijard evrov za financiranje njenega »zelenega dogovora«, ki je danes bolj črka na papirju kot resen finančno podprt program.

Podobno tistemu dogovoru med Miterrandom in Kohlom o ustanovitvi evropske monetarne unije ta novi francosko-nemški dogovor prinaša nov moment v dinamiko EU. Pomeni lahko uvedbo zametka fiskalne unije skozi zadnja vrata. Kasneje se lahko ta mehanizem prenese tudi na sklad za zavarovanje za brezposelnost, za infrastrukturo itd.

Je pa res, da mnogi s tem dogovorom niso in ne morejo biti zadovoljni. Za nekatere je to bistveno premalo in tipičen minimalističen evropski dogovor zgolj zaradi dogovora. Za druge je ta dogovor korak preveč, uvedba bodoče fiskalne unije skozi zadnja vrata.

Jaz na ta dogovor gledam pragmatično. Omogoča kratkoročno preživetje EU in bo za nekaj časa zmanjšal dezintegracijske težnje v Italiji, vendar pa ne pomeni kvalitativnega preskoka v smeri funkcionalne EU. Ne prinaša integracije, ki bi bila sposobna hitrih odločitev in skupnih stabilizacijskih mehanizmov. Ne glede na to pa ta dogovor podpiram. Predvsem zato, ker je ta mehanizem za okrevanje integriran v zeleni evropski dogovor in omogoča okrevanje v »pravo smer« ter zagotavlja dodatno financiranje tega “usmerjenega okrevanja”.

Pri tem pa seveda upam, da bo ta mehanizem znala izkoristiti tudi slovenska vlada, ki ideološko sicer ni na tej »zeleno-tehnološki« liniji. Vseeno upam, da bo kljub ideološkim zadržkom glede podnebnih sprememb vlada uspela pripraviti dober program za spodbujanje investicij v (A) zeleno transformacijo (energetska sanacija stavb, prehod na obnovljive vire energije, čistejši transport (vključno z vlaganji v železnice in e-mobilnost) in (B) digitalizacijo (nova omrežja (5G), povečanje konkurenčnosti v strateških tehnologijah itd.). Nenazadnje si lahko iz tega sklada obetamo 5 milijard evrov, pol v obliki nepovratne pomoči, pol v obliki kreditov. Pametna vlada bi to izkoristila.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. To je po svoje tudi odgovor na vprašanje, ki smo mu na tem blogu večkrat namenjali pozornost, kako v EU naprej – ali z več ali z manj Evrope. Očitno se postopoma pomikamo v smeri več Evrope, saj se ustvarjajo temelji za vsaj delno “krizno” fiskalno unijo.
    Je pa običajno tako, da se v krizah pospešijo iskanja odgovorov na večne dileme. Očitno nas strah pred (neznanimi) posledicami raznih kriz, tokrat zdravstvene, združuje. Tako kot je davnega človeka strah pred zvermi in lakoto vzpodbudil v oblikovanje rodovnih skupnosti, ki so se postopoma razvile v civilizacije.

%d bloggers like this: