Pismo našega Janeza neki Ursuli

Jasmina Držanič

Predstavljajte si, da ste predsednica/predsednik uprave velikega mednarodnega podjetja. In nekega dne dobite pismo, v kateri vas predsednica/predsednik uprave enega prav tako velikega (vendar ste vi iz večjega podjetja) sprašuje, pod kakšnimi pogoji bi odstopili od tožbe, ki jo je vaš koncern sprožil proti temu podjetju. Kaj storite?

Najprej si mislite, pa zakaj tale mene s tem obremenjuje. Potem se zadeve rešite tako, da zadevo odstopite v reševanje pravni pisarni. Šef kabineta bo naredil zaznamek, da bo treba predsednico uprave na to temo brifirati za primere, ko se bo predsednica uprave spet srečala s tem dopisovalcem. Seveda bo šef kabineta tudi preveril pri pravni pisarni, če že potekajo kakšna pogajanja v zvezi s tem predmetom, torej ali se tožena in tožeča stranka že pogovarjata o tem. Ker bi vsak s kolikor toliko kabinetnega instinkta najprej pomislil, da so se zadeve v pogajanjih malo zapletle in je sedaj ena vrhovni šef pisal drugi vrhovni šefinji za to, da se malo pospešijo pogajanja.

In potem, ko se vi kot predsednica uprave to zadevo potisnili nekam med manj pomembne teme, je vaš šef kabineta ravnokar izvedel od pravne pisarne, da ni bilo nobenih pogajanj in da je v zadevi prva obravnava na sodišču čez 14 dni. Medtem je vaša pravna pisarna s tem pismom ravnokar ugotovila, da je tožena stranka malo šibka in se s tem novim elanom pripravlja na prvo obravnavo. In tudi vedo, da bodo lahko zaradi tega na obravnavi, če bo na njej prišlo do možnosti sporazuma, lahko zahtevali več.

Medtem pravna pisarna toženega podjetja o tem, da je predsednik uprave pisal predsednici tožeče stranke, niso nič vedeli. Malo bodo dvignili obrvi, ampak na koncu vedo, da bodo za svoje storitve itak dobili plačano, če pa se je stranka odločila za to, da bo že takoj popustila, se je pač tako odločila.

Tako nekako gredo zadeve v gospodarstvu.

V državnih in mednarodnih zadevah je pa zadeva bistveno bolj kompleksna.

Tam se naredi vse, da predsedniki držav in vlad ne pišejo pisem z operativnimi vsebinami oziroma pisem, kjer se povprašuje za inštrukcije, kako se kaj naredi. Za taka pisma, če sploh se kaj napiše, je cela vrsta bolj primernih nivojev. In preden se sploh pride do kakršnekoli ponudbe, se najprej usede masa visokih državnih uradnikov, pa svetovalcev itd. In potem se uporabijo vse dovoljene možnosti (ja, zaradi takih stvari imamo lobiste) za neformalna srečanja in za nekaj kosil v bistroju blizu bruseljske opere.

In če po dveh kosilih še kar ni dovolj informacij, da bi se odločili, kakšno strategijo v predmetni zadevi peljati naprej….sta še vedno dve možnosti. Ena je, da se ugotovi, da smo si obuli prevelike čevlje in se iz tega potegnejo konsekvence. Druga je, da se pokliče koga, pa magari nekoga iz politično nasprotnega kluba, če se ve, da je tisti vseeno malo bolj spreten in okreten v pogajanjih na mednarodnem parketu. Ker, ko so v igri interesi države, vsi igramo v istem klubu, bomo medsebojne notranje bitke igrali kdaj drugič. In da se razumemo, na noben način ne bomo v tej zadevi pisali pisem s podpisom predsednika vlade ali države. Iz naslednjih razlogov:

  • Ker predsednik vlade ali države ne piše operativnih pisem vobče. Če bi predsednik vlade ali države pisal pisma operativne narave, bi s tem razkrival, da je ves strokovni aparat okoli njega operativno nesposoben in take države ne gre jemati resno. Druga možnost bi bila , da predsednik vlade ali države ne zaupa svojim strokovnim sodelavcem in se zato loteva operativnih zadev, kar seveda tudi na svojevrsten način govori o ugledu države.
  • Ker predsednik vlade ali države ne podpisuje pisem, v katerih se vnaprej odpove pogajalski možnosti in vnaprej pristaja na poraz.

Ampak, materialna resnica je drugačna. Ursula von der Leyen je pismo že prejela in tistih 15 minut nejevere, ko je zadevo brala, je že minilo. Zdaj v njenem kabinetu pilijo vljudno zavit odgovor, v katerem poudarjajo, da je EU zavezana kriterijem prava in enakopravnosti in evropskim vrednotam in da so zadevo posredovali strokovnim službam in da se o konkretnem primeru trenutno v tem trenutku ne morejo opredeliti, boste pa, tožena stranka, o zadevi obveščeni, z lepimi pozdravi…..sincerly yours….

Neformalno pa bo v percepciji Berlaymonta Slovenija dobila dodatne razloge za to, da se jo uvrsti v oslovsko klop. Sicer tega nihče ne bo rekel, ampak miselna struktura bo zelo podobna šolskemu razredu, kjer je 27 učencev in je v eni oslovski klopi že Madžarska, eno klop zaseda Poljska in je še vedno toliko prostora, da se postavi še klop za Slovenijo. Sploh po tistem tvitu našega Janeza nekemu Pavlu iz Komisije.

P.S.

Zadnje čase kar zardevam ob dejanjih teh naših velikanov.

2 responses

  1. V Necenzuirano.si pa berem: Spet je šlo za enak manever kot pri “smrti janšizmu”. Thompson je bil dimna bomba, ki je med drugim prikrila, da skuša Janša zaustaviti več let trajajočo preiskavo tri milijarde evrov vredne sanacije bank. V tišini mednarodnih bančno-političnih omrežij očitno že tečejo dogovori, da se sumi nepravilnosti pometejo pod preprogo. Zakaj, bomo verjetno šele izvedeli. ……. lp in hvala za vaše pisanje. Vida

  2. V knjigi Življenje kitarist Keith Richards zapiše kako je stricu, ki mu je kupil prvo kitaro, zaigral neko špansko skladbo. Stric posluša in po koncu skladbe pravi:« Saj ta pesem ne gre čisto tako, kot si jo zaigral.«

    Keith mu odgovori:« Ja. Ampak čisto lahko bi šla tudi takole.«
    ———————————————————————————————————————————————————-

    ECB in EK sta v slovenskem bančnem eksperimentu izvedli hud precedens. Kljub 7 letnem skrivanju in oviranju curljanja informacij danes vemo, da sta delovali po mafijskih metodah.

    Z reketiranjem Slovenije in metodami pritiska sta dosegli, da se je formirala »domača trojka« Bratušek, Čufer, Jazbec, ki je bila v delovanju morda še precej bolj rigorozna, kot bi bila prava trojka. Ampak, da je do poslušnosti in sodelovanja domače trojke prišlo jo je bilo potrebno najprej zmehčati. Kako je to potekalo na ministrstvu za finance, kateremu je diktiral naloge nižji uradnik EK Dupont je poznano. Vemo tudi potek ocenjevanja bančne aktive in stres testov preko BS, ki je danes v veliki meri pojasnjen. Še več ve tožilstvo, ki je pregledalo računalnike in zaplenjen material na BS leta 2016.

    Vprašajmo se komu bo najbolj neprijetno, če se naše pravobranilstvo oboroženo z neizpodbitnimi dokazi pojavi na sodišču EU. Odgovor je preprost ; ECB in EK. Naredili so vse, da bi Slovenija še naprej ostala poslušni laboratorijski zajec s katerim je mogoče početi vse, kar eksperimentatorju pade na pamet.

    Prejšnji guverner ECB je s kontinuirano uporabo mafijskega pritiska celo osebno interveniral pri takratnemu šefu slovenskega državnega tožilstva, da ustavi zaplembo gradiva na BS. Njegova metoda nima pravne podlage v nobenih predpisih EU, še najmanj slovenskih. Doživel je zavrnitev, ki postavlja pod vprašaj avtoriteto institucije ECB in eskalira v nevarnost razkritja, da v ECB in EK verbalno prisegajo na pravo EU, v resnici pa ga grobo zlorabljajo v škodo malih in marginalnih članic EU. Precedenčna tožba bo deležna velikega zanimanja v vseh članicah EU.

    No, ECB in EK si realizacije tožbe na sodišču ne želita. Ne glede na razsodbo sodišča bo zanju razsojanje škodljivo ali vsaj neprijetno.

    Sledi, da sta s pomočjo bivšega guvernerja BS navezali stik z novim premierjem Slovenije. Ponudba; Slovenija naj ponudi odstop od zaplembe gradiva na BS s sprejemom zakona, – nekaj podobnega, kot je bil za bančništvo ZBAN 1l- in prepove domačim organom represije raziskovati delovanje EK in ECB v Sloveniji leta 2013. V zameno bi obe instituciji podprli delovanje premierja v EU, pa če tudi le-to ne bi bilo skladno s pravili in pravom EU.

    Pismo dragi Ursuli je signal premierja, da se s ponujenim zavezništvom strinja in je vanj pripravljen privoliti na račun oškodovanja Slovenije in njenih državljanov. Katastrofalna sanacija »slovenskih bank leta 2013« , bi bila z umikom zaplenjene dokumentacije na BS končana in bi opravičevala njegovo izjavo v odmevnem intervjuju novinarjem v Strasbourgu, da Slovenija nima sredstev niti za tekoče potrebe in, da ne ve kako naprej.
    —————————————————————————————————————

    Ja. Hipotetično bi do pisma dragi Ursuli lahko prišlo tudi takole. Mogoče nam pa še kateri od forumašev zaupa svoje ugibanje, zakaj je premier pismo tožnici poslal tik pred glavno obravnavi in s tem izjemno poslabšal pozicijo tožene stranke -Slovenije.

%d bloggers like this: