Pokoronsko srečanje in saga o preplačanih avtocestah

Metod Di Batista

Po nekaj mesecih karantene smo v prijetnem okolju »kantine« na Dolenjskem ob dobri hrani, na gostilniškem vrtu srkali pivo, limonado in kokto. Abstinenčna kriza druženja je bila verjetno razlog za zelo sproščen in prijeten klepet. Za mizo smo sedeli:

  • bivši prometni minister, ki je bil oče in iniciator slovenskega AC programa,
  • najmlajša članica prve uprave DARSa zadolžena za vzdrževanje AC, ki je vzpostavila sistem vzdrževanja AC,
  • član prve uprave DARSa zadolžen za pravne zadeve in eden najbolj izvirnih pravnikov, ki je (brez zunanjih advokatskih pisarn), zelo uspešno pokrival vse pravne zadeve v DARSu in inovativno pomagal ustvarjati zakonodajo, ki je omogočala hitrejšo gradnjo AC,
  • najbolj uspešen in prodoren vodja službe za stike z javnostmi na DARSu
  • dva operativca in aktivna finančna strokovnjaka ter
  • član prve uprave DARSa zadolžen za pripravo in izvedbo projektov ter poznejši glavni direktor DDCja

Po vsesplošnih temah, od zgodovine, preko zdravega načina življenja, epidemijskih doživljajev, zgodbic iz obdobja prve uprave DARSa, do sedanjih političnih in družbenih razmer, smo prišli tudi na temo »preplačanih« avtocest.

V preteklosti sem se večkrat odzival na neresnične populistične ocene medijev, politike in gostilniških debat, da so bile naše avtoceste, zaradi kartelnega dogovarjanja, preplačane (enkrat preplačane, preplačane za 2 mlrd, desetkrat preplačane itd). Tem informacijam so botrovali samozvani strokovnjaki, ki v svoji karieri niso imeli kaj pokazati na področju velikih infrastrukturnih projektov. Vendar so jim vsi bolj verjeli kot stotinam strokovnjakom, ki so gradili slovenske avtoceste. Da smo zelo uspešno realizirali edini in največji infrastrukturni projekt v državi Sloveniji, sem dokazoval s strokovnimi, analitičnimi podatki in mednarodnimi primerjavami. Vse te primerjave kažejo, da smo Slovenci zgradili avtoceste zelo hitro, poceni in kvalitetno!

V zvezi s tem me je omizje začelo provocirati, da je moj način prepričevanja javnosti o pravi resnici glede gradnje avtocest napačen. Rezultati sedanjih akterjev gradnje velikih infrastrukturnih projektov kažejo na bistveno višje cene, kot so bile na avtocestnem programu. Zato bi bilo potrebno prvenstveno ugotavljati, da so sedanji akterji veliko bolj sposobni, ker dosegajo z višjimi cenami še večjo preplačanost, kot naj bi bile preplačane avtoceste!!?

Zanimivo, da se danes nihče kaj preveč ne ukvarja s temi dejstvi. Nobenih škandaliziranj v medijih, politiki ali gostilniških debatah. Morda kakšno omenjanje novih gradbenih baronov in inkriminiranih aneksov. Nobenih analitičnih ugotavljanj cenovnih razmerji pri velikih infrastrukturnih projektih. Sprašujem se, zakaj naenkrat takšna apatija v medijih in politiki? Ali držijo opažanja, da so ključna vodilna mesta v državni stroki na področju infrastrukture zasedli »naši« in »njihovi« politični kadri, ki vplivajo na »naše« in »njihove« medije, da ne odpirajo delikatnih tem? Ali je res, da so v nadzornih svetih ljudje, ki niso nikoli od blizu povohali načrtovanja, projektiranja in gradnje velikih infrastrukturnih projektov? Prav zanima me (pa tudi kakšnega ministra bi moralo) analiza strukture članov nadzornih svetov in njihove življenjske reference!

In za zaključek! Po izteku avtocestnega programa, so nove garniture pometle s starimi kadri in uveljavile paradigmo, da se bodo novi veliki infrastrukturni projekti vodili povsem drugače kot gradnja »preplačanih« avtocest.

Po več kot desetih letih pa se kaže naslednja slika:

  • gradnja novih velikih infrastrukturnih projektov je povsem zastala,
  • učinkovitost vodenja investicij je, v primerjavi z razvitimi državami (npr. sosednjo Avstrijo), sramotno nizka,
  • cene so veliko višje, kot so bile na avtocestnem programu,
  • roki priprave in izvedbe so se nekajkrat podaljšali (ocena roka gradnje predora Karavanke je enaka kot je bil realiziran čas izgradnje pred 30 leti, kljub danes zelo znani geologiji, ki takrat ni bila poznana, da ne govorim o napredku tehnologij in opreme!), in
  • nenazadnje uporabniki cest stojijo v kolonah, obremenjujejo naravno in bivalno okolje, trošijo energijo, povečujejo ogljični odtis in v živčnosti povzročajo prometne nesreče.

Pa še to: rabili smo več mesecev, da se je ugotovila višina nekega zidu na lokalni cesti, ki je bil pred kratkim zgrajen!?

V enem najdaljših dnevov v letu smo pozno ob mraku zaključili pokoronsko druženje, zadovoljni s hrano, pijačo, prijetnim okoljem in zanimivimi temami ter z dogovorom za novo srečanje.

2 responses

  1. Metod je nazorno povzel gostinsko modrovanje za javni interes zagretih in zaskrbljenih udeležencev gotovo prijetnega druženja, katerega korist bi brez tega zapisa bila reducirana zgolj na spomin prijetnega srečanja.
    Zapisano je pomembno predvsem, ker zastavi preprosto vprašanje, ki samo po sebi vsebuje jasen odgovor. Vprašanje zakaj politika, beri stranke, Državni zbor, Vlada in resorna ministrstva blatijo gospodarno in uspešno izvedeno gradnjo avtocest, istočasno pa nočejo videti razmetavanja proračunskega denarja, ki ga brez občutka sramu na očeh javnosti izvajajo ministrstva, kvazi koncesionarji kot sta 2TDK in novi DARS, investitorji v energetiki kot je TEŠ, nam že vprašanje daje odgovor. Odgovor je logično jasen. Očitno je politiki hvalevredno javne investicije voditi kot razmetavanje javnega denarja in ne kot gospodarno gradnjo v javno korist. Če temu ne bi bilo tako, potem bi politika morala zagotoviti gospodarno ravnanje pri vodenju investicij, ne pa da zagovarja principe MAKETE, kjer so bili akterji zlorab hvaljeni kot najboljši ministri, nepogrešljivi direktorji. Če temu ne bi bilo tako, se pri interpelaciji ministra Počivalška poslanci v državnem zboru ne bi norčevali iz državljanov z zavrnitvijo interpelacije.
    Gospodarsko recesijo bo nedvomno možno po predlogih dr. Damijana ustaviti in preseči med drugim tudi s povečanjem porabe, torej tudi z investiranjem v javno infrastrukturo. Toda razmetavanje proračunskega denarja ni gospodarno investiranje, ki bi blagodejno vplivalo na ekonomske kazalce, temveč je škodljivo ravnanje, ki omogoča povečevanje neenakosti, kar je gotovo osnoven razlog nižanja porabe. Razmetavanje in zlorabe, bodo recesijo samo dodatno poglobile. Množica revežev pač ne bo trošila ne za turizem, ne za avtomobile, če bo še za hrano in obleko zmanjkovalo prihodkov. Prav gotovo bo posledica slabe uprave, nerazumnega razmetavanja javnega denarja in množično zlorabljanje oblasti trajno zniževalo prihodke proračuna za financiranje pravne in socialne države, saj povečano število brezposelnih, prekarno zaposlenih in samozaposlenih, ki ne zaslužijo niti za svoje preživetje in živijo s pomočjo družinskega premoženja staršev ali s pomočjo socialnih pomoči ne more napolniti proračuna in tudi ne povečevati potrošnje.
    Preproste resnice so za oblast herezija, ki jo je oblast pripravljena preganjati tudi s policijskim nasiljem in zvijanjem rok protestnikom, ki javno opozarjajo na družbene krivice rojene iz sistemskih zlorab oblasti naše politike.
    Po tej logiki je bila gradnja avtocest za našo politiko zares odstop od njenih zlorab in je zato potrebno takšno gospodarno vodenje investicije v imenu in za račun države nujno umazati, saj se le tako lahko prikrijejo zlorabe pri nabavah medicinske opreme za obrambo pred COVID 19, nebuloze koncesij za gradnjo drugega tira in tretje razvojne osi, zlorabe javnega naročanja in vse, kar je temu podobnega. Tako kot sveta rimskokatoliška cerkev ni bila pripravljen priznati, da je imel Martin Luter v svojih tezah nabitih na cerkvena vrata enostavno prav, ker je jasno povedal, da je izvorni greh svete cerkve prodajanje odpustkov, tako slovenska politika ne bo nikoli pripravljena priznati, da je bila gradnja avtocest gospodarna in koristna za Slovenijo. Njeni akterji bodo sicer ne kot Luter ravno preganjani, bodo pa deležni podtikanj, očitkov in umazanega obrekovanja. Prav princip umazati resnico je pristop slovenske politike na katerem temelji njeno manipuliranje z javnostjo in mirno nadaljevanje zlorab.

  2. Ko smo ravno pri old boysih. Še en primer uspešnega nacionalnega projekta in to na kulturnem področju! Duh časa očitno ni naklonjen tovrstnim projektom. Poglejte kako ponosno na projekt gledajo vsi večji akterji gradnje Cankarjevega doma. Kaj podobnega bi si vsekakor zaslužili tudi ključni akterji AC programa. Žal drugega kot obrekovati očitno ne znamo več?
    TO NI BILA NOBENA PESEM, TO JE BILA ENA SAMA LJUBEZEN, DOKUMENTARNI FILM
    https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-izobrazevalni-program/174694444

%d bloggers like this: