The Joshua Tree – 30th Anniversary Tour 2017

Glih sem prišel od vojakov, ko je izšel The Joshua Tree, najbrž eden najboljših albumov vseh časov. Magični zvok Edgove kitare.

Po tem so se U2 skvarili, sparodirali sami sebe in nehal sem jih spremljati. Zamudil sem tudi to njihovo 30-to obletnico izdaje The Joshua Tree. Toda… Spodaj je cel koncert, težko je ostati hladen, ko spet zaslišiš ta magični zvok Edgove kitare.

O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel

Bine Kordež

Podjetje Domel iz Železnikov je vsekakor eden najbolj uspešnih primerov delavskega lastništva v Sloveniji. Po začetni privatizaciji družbe z lastniškimi certifikati in odkupi leta 1996, so zaposleni leta 2006 odkupili tudi vse preostale lastniške deleže ter vse do danes ostajajo edini lastniki družbe. Družba je v zadnjih desetih letih podvojila obseg poslovanja ter tudi močno izboljšala uspešnost, tako da se danes uvršča med dvajset največjih slovenskih podjetij v domači privatni lasti s preko tisoč zaposlenimi.

K uspešni poslovni zgodbi je najbrž prispevalo tudi razpršeno lastništvo zaposlenih, ki preko svoje lastniške udeležbe čutijo večjo odgovornost do družbe. Zaposleni kot solastniki te vloge ne razumejo kot dodatne možnosti za zaslužke ali višje plače, temveč kot še večjo odgovornost za razvoj in nadaljnja vlaganja. Zaradi tega se Domel pogosto pojavlja kot primer dobre prakse.

Vseeno pa se je potrebno zavedati, da je bila vzpostavitev takšne lastniške strukture rezultat določenega časa, razmer in priložnosti in je danes težko ponovljiva. Predvsem pa bo v bodoče tudi v tej družbi prišlo do dilem, kako naprej. Vse več nekdanjih delničarjev odhaja v pokoj, novi zaposleni nimajo sredstev za nakup lastniških deležev in v lastniški strukturi bodo nekdanji zaposleni postali prevladujoča skupina. S takšnimi dilemami so se srečali tudi že v drugih, podobnih zgodbah. Znan je primer velike družbe ETI Izlake, nekdaj prav tako v pretežni lasti zaposlenih, ki so se na koncu vseeno odločili za prodajo strateškemu lastniku iz tujine. Kje je torej razlog, da lastništvo zaposlenih zaide v nekakšno “slepo ulico”?

V nadaljevanju podajam nekaj pogledov na to tematiko.

Nadaljujte z branjem

Kapitalizem po ameriško: menedžerjem povečanje plač za 1000%, zaposlenim pa za 12%

… v 40 letih!

Znaki prihajajoče recesije se kopičijo, vlada mora pripraviti program ukrepov za stimuliranje gospodarstva

Nemška avtomobilska industrija se pospešeno ohlaja (vir). Letošnja proizvodnja je na isti ravni, kot leta 2009, kar je za dober milijon avtov oziroma skoraj 20% nižje od najvišje ravni. Samo izvoz nemških avtomobilov iz ZDA (kjer imajo nemška podjetja 4 proizvodne obrate) v Kitajsko je zaradi trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko v 2018 upadel za 37% (vir).

Image

Indeks nemške industrijske proizvodnje je v prostem padu (vir) od konca lanskega leta, junija letos je obseg nemške industrijske proizvodnje za 5.2% nižji kot junija lani. V drugem četrtletju letos je nemški BDP upadel za 0.1%. (vir)

Indeks nemške ind proizvodnje

Nadaljujte z branjem

Finance: fiddling, fetish and fiction

Michael Roberts Blog

Nothing changes in the finance sector globally, despite the catastrophic impact of the banks on the world capitalist economy in the global financial crash and the ensuing Great Recession.

In previous posts, I have highlighted the greed, recklessness and instability of the finance sector and its operational leaders. As Marx said, finance is the epitomy of the fetish of money, increasingly based on investing in fictitious capital, that bears no relation to any value created in an economy, let alone overall social need.  As former Bank of England chief economist Andy Haldane put it, finance is socially unproductive.

Haldane posed the question: “In what sense is increased risk-taking by banks a value-added service for the economy at large?”  He answers, “In short, it is not.”  Echoing Marx’s value theory, Haldane concluded: “The act of investing capital in a risky asset is a fundamental feature of capital markets. For…

View original post 1,146 more words

Po bankrotu nacionalnega interesa: Je domače lastništvo podjetij nepomembno?

Tisti, ki so pred slabima dvema desetletjema – ob prvi fazi privatizacije Nove ljubljanske banke (NLB) in kasneje ob pivovarski vojni – stali na okopih bitke za nacionalni interes, so danes upravičeno frustrirani. Zdi se, da so finančna kriza in mehanizmi reševanja bank brez milosti počistili s substanco nacionalnega interesa, okrog katerega je potekal tako krčevit ideološki diskurz.

Slovenska politična in gospodarska elita se je dolgo upirala prodaji slovenskih podjetij tujim lastnikom. Prva faza slovenske privatizacije je potekala ob sistemski izključitvi tujih kupcev, saj se je po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij iz leta 1992 nekdanja družbena lastnina nad podjetji razdelila med državljane, med oba paradržavna sklada (Kad in Sod) in med insiderje (menedžerje in zaposlene v podjetjih). Slednji so dobili tudi »predkupno pravico« do nakupa večjih deležev v »svojih« podjetjih. Ta prva faza privatizacije je ustvarila zametek slovenske kapitalske elite. Ta proces je bil relativno uspešen, saj so bodoči lastniki podjetja v času tranzicijske krize lahko kupili po zelo nizkih cenah in kasneje z lahkoto odplačali najete kredite iz dividend in povečanja vrednosti delnic. Najbolj znani primeri iz tega časa, ki spadajo danes med največja in najbolj uspešna podjetja v zasebni domači lasti, so Kolektor, BTC in Hidria.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: