Zakaj južna Evropa flirta s Kitajsko

Super komentar Matthewa Kleina, ki pokaže, da je del odgovora, zakaj južna Evropa danes flirta s Kitajsko, v tem, da so kriza in nato bedasta fiskalna pravila v evro območju v najšibkejših perifernih članicah (GIPSI) zmanjšala investicije v infrastrukturo med 2009 in 2012 za 30% do 50%. Toda drama zaradi tega ni samo v drastičnem poslabšanju infrastrukture zaradi izostalih obnavljanj in novogradenj, pač pa tudi v propadu gradbenih podjetij, izgubljenih delovnih mestih in predvsem v izgubljenem gospodarskem stimulusu, ki bi lahko v teh državah poganjal gospodarsko rast. Pa ni. Žalibog ima prav gradbena panoga enega največjih multiplikatorjev.

Tudi zato se zdaj južne članice EU obračajo za “odrešenikom” iz Kitajske, ki prinaša obljubo povečanih vlaganj, s tem pa tudi izboljšano infrastrukturo, delovna mesta in rast. Toda to lahko hkrati pomeni precejšen strateški problem za EU. Vendar pa morajo tisti politiki, ki se danes razburjajo zaradi Kitajske, najprej odgovornost poiskati pri sebi. V svoji aktivni podpori bedastim politikam varčevanja v času najhujše krize po 2. svetovni vojni. Ta politika varčevanja bo šla v zgodovino kot največja politična napaka v Evropi po 2. svetovni vojni.

Luknjasta zgodba o drugem tiru se nadaljuje, vsa ključna vprašanja ostajajo odprta

Stanko Štrajn

EIB je pred dokončno odločitvijo o odobritvi kredita v višini 250 milijonov evrov, ki naj bi bila sprejeta 9.4. 2019 zahtevala javno obravnavo tega projekta z ciljem, da pristojni organi in gospodarske družbe Republike Slovenije, ki vodijo ta projekt celovito predstavijo slovenski javnosti to največjo slovensko investicijo in zlasti obrazložijo vsebino sprejetega investicijskega programa.

Komisija za infrastrukturo Državnega zbora je zato v veliki dvorani slovenskega hrama demokracije 21.3.2019 sklicala javno predstavitev projekta in povabila k razpravi o tem projektu zainteresirano javnost, ki preko različnih oblik civilnega delovanja izraža zgražanje in gnev zaradi očitnih zlorab proračunskega denarja pri vodenju tega trenutno največjega investicijskega projekta v Sloveniji. Predstavitev je bila režirana tako, da so besedo najprej za neomejen čas dobili resorna ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, nato pa še predstavnik pripravljavca investicijskega programa Deloitte Slovenija ter uprava koncesionarja 2TDK d.o.o.

Po uvodnih predstavitvah, v katerih so zbranim udeležencem predstavitve ministrica, predstavnik Deloitte Slovenija in namesto prisotne uprave 2TDK d.o.o. mlad uslužbenec te družbe, katerega imena si avtor komentarja ni zapomnil, na dolgo in široko razlagali vse, kar že več let poslušamo in beremo po medijih o nujnosti in potrebnosti drugega tira za slovensko gospodarstvo. Po dvournem leporečenju, v katerem smo prisotni pogrešali jasnih odgovorov o javno znanih dejstvih, ki vzbujajo dvom o zakonitosti in gospodarnosti vodenja te investicije, so besedo dobili prijavljeni udeleženci s strani civilne družbe. Toda svoja mnenja so smeli predstaviti le v strogo odmerjenih sedmih minutah, to je v času, v katerem je možno postaviti trditve in vprašanja, ni pa mogoče strokovno obrazložiti, zakaj je vodenje tega projekta pravno, ekonomsko in tehnično zgrešeno.

Nadaljujte z branjem

Bo država zaradi regresa res izgubila samo 92 milijonov?

Bine Kordež

V okviru predvidenih davčnih sprememb ima zelo pomembno mesto ukinitev plačevanja dohodnine od regresa do višine povprečne slovenske bruto plače. To pomeni, da bodo podjetja svojim zaposlenim po novem popolnoma legalno lahko izplačala kar 1.700 evrov popolnoma neobdavčenih prejemkov. Glede na ugodnosti, ki jih predlog prinaša, so ga seveda podprli vsi socialni partnerji in ni dvoma, da bo tudi sprejet.

Ker gre za izplačilo brez davčnih obremenitev, lahko realno pričakujemo, da bodo podjetja ta del izplačila celo povečala (kar je vseskozi tako predlog gospodarstva kot sindikatov), mogoče tudi na račun kakega dodatnega povečanja plače, ki je davčno bolj obremenjena. Regres praviloma dobivajo vsi zaposleni v enaki višini, včasih nižje plačani celo nekaj višjega, tako da je ta rešitev dodatno zanimiva za večino zaposlenih. Ukinitev plačila dohodnine na regres (prispevkov ni potrebno plačevati že danes) ima samo eno “lepotno” napako. Prejemniki regresa z visokimi plačami danes plačujejo tudi do 50 % dohodnine, nekdo z minimalno plačo pa samo 16 %. Učinki oprostitve bodo zato za slednjega seveda precej nižji. Ob tisoč evrih regresa bodo tisti v prvem razredu na boljšem za 160 evrov, tisti z najvišjo plačo pa celo za 500 evrov neplačila dohodnine po novem, a temu se pač ne da izogniti.

Nadaljujte z branjem

Monetarno financiranje fiskalnega stimuliranja rasti v času nizkih obrestnih mer in rasti

Adair Turner, avtor knjige “Between Debt and the Devil“, ki sem jo tukaj večkrat navajal, se sprašuje dvoje. Prvič, je obdobje nizkih (ničelnih) obrestnih mer in nizke gospodarske rasti “nova normalnost”? In drugič, lahko z monetarnim financiranjem fiskalnega stimuliranja gospodarske rasti (ki ga lahko imenujemo tudi helikopterski denar, vendar v obliki, da centralne banke odkupujejo obveznice, ki jih vlade izdajajo z namenom fiskalnega spodbujanja rasti) spodbudimo rast?

Njegov odgovor je, da je monetarno financiranje fiskalnega stimuliranja gospodarske rasti lahko zelo učinovit (in najbrž v tej situaciji edini delujoč) ukrep cikličnega menedžiranja rasti. Pod pogojem, ki ga je postavil Ben Bernanke (da imajo kontrolo nad obsegom odkupov državnih obveznic neodvisne centralne banke), tovrstno monetarno financiranje rasti ne prinaša s seboj velikih tveganj glede inflacije. Vendar se je treba zavedati, da to ne more biti normalni ukrep, ki bi moral postati del “normalne normalnosti”, pač pa ukrep, ki se uporablja v izjemnih razmerah, ko drugi standardni ukrepi ekonomskih politik odpovedo. To je ukrep, ki lahko spodbudi gospodarsko rast v času močno depresivnega agregatnega povpraševanja, nato pa morajo povpraševanje gnati običajne komponente agregatnega povpraševanja – predvsem zasebno trošenje in investicije, običajne javne investicije in zunanje povpraševanje.

Problem, ki se tukaj zastavlja in na katerega najbrž nihče nima zadovoljivega odgovora, pa je, kako se izviti iz te “nove normalnosti”. Kdaj bomo spet prišli nazaj v  “staro normalnost”, ko se je gospodarska rast v razvitih državah gibala na ravni med 2 in 3% obrestne mere pa med 3 in 5%? Japonski se izteka tretje desetletje življenja v “novi normalnosti” in nič ne kaže, da bi se znala iz nje izviti v naslednjem desetletju.

Ključno vprašanje je: Kaj je v razvitih državah strukturno narobe?

Nadaljujte z branjem

Dolgoročno gospodarsko rast in produktivnost poganjata tako povpraševanje kot ponudba

V neoklasičnih modelih gospodarske rasti sta trend (rast) potencialnega outputa in rast produktivnosti eksogeno določena – s tehnologijo in institucionalnim okoljem. Se pravi oba naj bi bila neodvisna od fluktuacij dejanskega BDP, od kriz in konjunktur, odvisna sta le od faktorjev na strani ponudbe. Vendar pa raziskave v zadnjih dveh desetletjih kažejo na to, da poslovni cikli pomembno vplivajo na potencialni output. Če so krize globlje in trajajo dlje časa, mnogi resursi (delovna sila, stroji) ostanejo trajno nezaposleni, kar znižuje trajektorijo potencialnega outputa (učinek histereze). Hkrati pa depresivno povpraševanje odvrača podjetja od novih investicij in inovacij, kar spet znižuje trend potencialnega outputa in rast produktivnosti.

Povpraševanje je torej lahko ključni dejavnik bodoče rasti potencialnega BDP in bodoče produktivnosti. Številni ekonomisti na to že nekaj časa opozarjajo. Zdaj pa sta Benigno and Fornaro (2018) (Fed v New Yorku in CREI & BGSE) oblikovala model, imenujeta ga Keynesian Growth Framework, ki kot faktorje bodoče rasti BDP vključuje dejavnike tako povpraševanja kot ponudbe. Njun model pomaga razumeti, zakaj nam v zadnjih desetletjih produktivnost trendno upada. Pomaga pa tudi razumeti, kako lahko ekspanzivna monetarna politika v času kriz pomaga k ublažitvi negativnih faktorjev na strani povpraševanja in kako je monetarna politika v času ničelnih obrestnih mer pri tem omejena in so potrebne druge ekonomske politike za stimuliranje gospodarstva (predvsem fiskalna).

Spodaj je njuna zelo poljudna in lepo berljiva razlaga.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Med akademsko svobodo in lažmi: Razprava o fiskalnem pravilu

Kolega Igor Masten, kolumnist Požareporta, me je danes v taistem mediju obtožil, da sem si izjavo Marcellina in Musse glede merjenja output gapa (“output gap useless (and dangerous) for structural analysis or economic policy making in the euro area“) izmislil. Takole pravi:

Vendar si Damijan v podporo te udarne retorike sam izmisli napačne sklepe študij znanstvenih avtoritet in zavaja bralce z lažnim navajanjem v angleškem jeziku. 

No, resnica je seveda na moji strani. Marcellino in Musso sta zgornjo izjavo (“output gap useless (and dangerous) for structural analysis or economic policy making in the euro area“) v predstavitvi svojega članka na konferenci, ki jo je organiziral Eurostat 29.9.-1.10.2008 v Luksemburgu, v svoji prezentaciji zapisala kar dvakrat. Najprej na strani 15 in nato še enkrat v povzetku na strani 25.

Nadaljujte z branjem

Paradoks meritokracije v sodobnem kapitalizmu

Povzamem ga lahko v enem samem stavku:

Dokler imamo opravka z neenakostjo možnosti, bo (še tako) striktni meritokratski sistem zgolj (re)produciral dohodkovno in premoženjsko neenakost.

Preprosto rečeno, v razviti sodobni kapitalistični demokraciji, kjer obstajajo prohibitivno visoki stroški za dostop do kvalitetnih zdravstvenih, predšolskih, šolskih in študijskih storitev, bodo teh storitev deležni le tisti, rojeni v premožnejših družinah in le tisti bodo kasneje zaradi formalno boljše izobrazbe in zdravja imeli dostop do najboljših služb. Elita se zgolj reproducira. Rojeni v revnih družinah imajo ekstremno majhne možnosti, da se povzpnejo po socialni lestvici (le tisti z redkim talentom – šport, umetnost – in veliko dozo sreče).

Drugače rečeno, problem ni v neenakosti dohodkov, pač pa v neenakosti možnosti. Določena mera dohodkovne neenakosti je nujna kot stimulans za vlaganje v izobrazbo in večje delovne napore.

Nadaljujte z branjem

Javni poziv k razmisleku glede zahteve po ukinitvi študentskih servisov

Darko Kutoš

Glede zahteve po ukinitvi študentskih servisov in nameri po selitvi izvajanja dejavnosti posredovanja študentskega dela na Zavod za zaposlovanje, se nam zdi nujno prikazati nekatera bistvena dejstva.

Študentsko delo ima  koristne in pozitivne implikacije tako na šolajoče mlade, kot na podjetja in ustanove – naročnike. Na to temo so opravljene številne, tudi akademske raziskave. Tudi v praksi se potrjujejo pozitivni učinki te oblike dela.

Primarni namen študentskega dela je enostavno in učinkovito zagotoviti študentom in dijakom s statusom, dostopnost do začasnih in občasnih del za omejeni čas, ki ga imajo zaradi šolanja na razpolago.

Ker imajo študenti in dijaki v obdobju šolanja omejeno količino prostega časa, morajo dobiti začasno delo hitro in enostavno. Študentsko delo je oblika pozitivne afirmacije (afirmativna akcija) najmlajše starostne skupine na trgu dela z jasnimi cilji.

Sama fleksibilna narava te ureditve dela, ki ji nekateri ji pravijo tudi »prekarna«, čeprav to zaradi svojih specifičnih okoliščin ni, je za mlado populacijo ravno zaradi  učinkov pozitivne afirmacije sprejemljiva, v primeru morebitnih zlorab pa je seveda potrebna normalna kontrola inšpekcijskih služb, ki se dejansko tudi že izvaja.

Nadaljujte z branjem

Ali podjetja res potrebujejo nižje davke, da bi investirala?

Drago Babič

V zadnjem času večkrat slišimo, predvsem s strani podjetnikov in njihovih združenj, da bi zmanjševanje davkov pozitivno vplivalo na razvoj, češ, da bodo tako pridobljeno dodatno akumulacijo podjetniki uporabili za razvoj svojih podjetij in tako na daljši rok zagotovili razvoj celotne družbe. Lani se je to omenjalo v povezavi z dodatnimi davčnimi bremeni, ki naj bi jih prinesla koalicijska pogodba z Levico. Letos se ti predlogi pojavljajo pri obdavčevanju dela, predvsem v smislu razbremenjevanja stroškov dela najproduktivnejših delavcev, inženirjev in menedžerjev.

Postavlja se vprašanje, koliko ta teza o razbremenjevanju podjetnikov kot stimulusu razvoja  sploh drži. To lahko ugotavljamo iz primerjav med ustvarjeno akumulacijo (amortizacija + neto dobiček) in investicijami kot realizacijo razvoja v podjetjih (finančne in nefinančne družbe) v zadnjih 18 letih, kar podajam v naslednji sliki.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: