Paradoks meritokracije v sodobnem kapitalizmu

Povzamem ga lahko v enem samem stavku:

Dokler imamo opravka z neenakostjo možnosti, bo (še tako) striktni meritokratski sistem zgolj (re)produciral dohodkovno in premoženjsko neenakost.

Preprosto rečeno, v razviti sodobni kapitalistični demokraciji, kjer obstajajo prohibitivno visoki stroški za dostop do kvalitetnih zdravstvenih, predšolskih, šolskih in študijskih storitev, bodo teh storitev deležni le tisti, rojeni v premožnejših družinah in le tisti bodo kasneje zaradi formalno boljše izobrazbe in zdravja imeli dostop do najboljših služb. Elita se zgolj reproducira. Rojeni v revnih družinah imajo ekstremno majhne možnosti, da se povzpnejo po socialni lestvici (le tisti z redkim talentom – šport, umetnost – in veliko dozo sreče).

Drugače rečeno, problem ni v neenakosti dohodkov, pač pa v neenakosti možnosti. Določena mera dohodkovne neenakosti je nujna kot stimulans za vlaganje v izobrazbo in večje delovne napore.

Učinkoviti odgovor na to neenakost možnosti, ki je srž problema, je v kombinaciji naslednjih ukrepov:

  1. univerzalno polno zdravstveno zavarovanje in močno, kvalitetno javno zdravstvo,
  2. zastonj vrtci in univerzalno, kvalitetno javno šolstvo brez šolnin,
  3. progresiven davek na premoženje in dedovanje,
  4. progresivna dohodnina z visoko splošno olajšavo za nizke dohodke,
  5. prepoved zasebnega in polno javno financiranje političnih kampanj.

Kot vidite, imamo v Sloveniji tak sistem uveljavljen praktično že v celoti. Le še vrtce financiramo iz javnih sredstev in povečamo nadzor nad kvaliteto storitev v javnem zdravstvu in šolstvu.

No, všeč mi je, da z Brankom Milanovicem razmišljava v enako smer – glejte zaključek tega članka.

6 responses

  1. Ne razumem ravno 5. ukrepa: prepoved zasebnega in polno javno financiranje političnih kampanj

    Tukaj se misli na financiranje s strani pravnih oseb (podjetij, velikih, malih?). Javno je pa kaj, javna podjetja, fizične osebe, državljani? Meni se recimo ne zdi OK, da se nekatere politične stranke v trenutni zasedbi parlamenta in okrog, financiranjo z davki, ki jih plačujemo vsi.
    Če govorimo o spremembi Zakona o volilni in referendumski kampanji, se okrog enega predloga odvija debata na portalu predlagam.vladi.si: https://predlagam.vladi.si/predlog/9956/. Predlogi gredo sicer v smeri prepovedi financiranja strank z državnega proračuna in pa tudi zasebnega sektorja. Kaj je bolj OK?
    Tudi predsednik Računskega sodišča je že večkrat omenil, da Zakon potrebuje spremembe, saj periodično ugotavljajo nepravilnosti in potrebo po preoblikovanju Zakona. Ne vem pa kakšni konkretni ukrepi so predvideni.

  2. Ideja “enakih možnosti” je škodljiva, ker prisilno poenoti vse ljudi na povprečje in onemogoča nadpovprečnim, da bi uveljavili svoje prednosti. Država naj poskrbi za socialno mobilnost tako, da zagotovi minimalne možnosti (ki pa naj ne bodo le goli minimum, ampak čim bolj solidne-seveda v okviru razpoložljivih javnih sredstev) za vse, ne pa tudi enakih možnosti, ki v praksi pomenijo vsiljevanje standardiziranega povprečnega obsega dobrin vsem. Ideja “enakih možnosti” temelji na načelu “česar ne morejo imeti vsi, ne sme imeti nihče”, ki je morda primerna v razmerah ekstremnega kolektivizma (denimo v vojski, taborišču, morda tudi v družini), ni pa to način po katerem bi optimalno delovala mirnodobna civilna skupnost. Tistim, ki si lahko privoščijo in plačajo nadstandard v izobraževanju (denimo osebne učitelje na domu, namesto šolanja v uradni ustanovi) in zdravstvu (na primer takojšno storitev, brez čakanja), naj ga dopusti, četudi vsem (oz. večini) ni dosegljiv. Od obstoja elit in nadpovprečnih, ki so tudi glavni davkoplačevalci imajo na koncu gmotne koristi tudi tisti na spodnjem delu socialne lestvice, katerim egalitaristična razrednobojna politika in retorika ne pomaga, le igra na nizke instinkte zavisti.

      • Razumem ga dobesedno, v smislu: “Možnosti, katerih ne morejo imeti vsi (oziroma, ki jih država ne more zagotoviti vsem), ne sme imeti nihče.”

      • Ojoj, s katerega planeta ste prišli?
        Kaj če bi za začetek pogledali malce literaturo na tem področju? Osnovne koncepte?

    • Enakost možnosti vsekakor ni isto kot enakost izidov. Celo konservativci vsaj načeloma zagovarjajo enakost možnosti. Ena izmed neopevanih lepot Slovenije je ta, da pri nas ni lestvic in odštevanja kvalitetnih in manj kvalitetnih šol, že na osnovnošolski ravni, kaj šele vrtcev. Univerze pa naj se zaradi mene kar rangira.

      Huda neenakost možnosti v praksi zgleda tako, da tam kjer so kvalitetnejši vrtci in osnovne šole so tudi nepremičnine nedosegljivo drage. Tako, da kot revež že od rojstva nimaš šans, da prideš v stik s kvalitetnimi institucijami. Četudi so brezplačne, je vse okoli njih drago.

%d bloggers like this: