Med akademsko svobodo in lažmi: Razprava o fiskalnem pravilu

Kolega Igor Masten, kolumnist Požareporta, me je danes v taistem mediju obtožil, da sem si izjavo Marcellina in Musse glede merjenja output gapa (“output gap useless (and dangerous) for structural analysis or economic policy making in the euro area“) izmislil. Takole pravi:

Vendar si Damijan v podporo te udarne retorike sam izmisli napačne sklepe študij znanstvenih avtoritet in zavaja bralce z lažnim navajanjem v angleškem jeziku. 

No, resnica je seveda na moji strani. Marcellino in Musso sta zgornjo izjavo (“output gap useless (and dangerous) for structural analysis or economic policy making in the euro area“) v predstavitvi svojega članka na konferenci, ki jo je organiziral Eurostat 29.9.-1.10.2008 v Luksemburgu, v svoji prezentaciji zapisala kar dvakrat. Najprej na strani 15 in nato še enkrat v povzetku na strani 25.

Tole je naslovnica prezentacije:

Marcellino-Musso-1.png

Trditev o neuporabnosti output gapa za strukturno analizo in škodljivost za oblikovanje ukrepov ekonomskih politik na str. 15 (zadnji odstavek):

Marcellino-Musso-2

In še ponovitev trditve na strani 25 (srednji odstavek):

Marcellino-Musso-3.png

Igor glede teh trditev kolege Marcellina in Musse ne bi smel biti presenečen, saj sem mu to prezentacijo, skupaj z omenjeno trditvijo, pred štirimi leti (januar 2015), po predstavitvi članka njegove doktorske študentke, poslal po e-pošti:

Masten

Toliko o akademski etiki.

Toda precej bolj kot tovrstni poskusi manipulacij je pomembno nekaj drugega. Pomembno je, da v nekaterih krogih želijo na silo v praksi uveljavljati nekaj, kar je multi-kratno empirično dokazano neuporaben in škodljiv koncept za oblikovanje ukrepov ekonomskih politik. In pri tem v istem stavku odmahnejo z roko glede problema, da evropska komisija (EK) uporablja napačno metodologijo za izračun output gapa in vztrajajo, da je fiskalno pravilo kljub tej napačnosti metodologije (kar priznava tudi EK) treba spoštovati. Igor:

Na dlani je, da bo evropska komisija morala izboljšati svojo metodologijo spremljanja fiskalnih pravil EU, vendar iz tega nikakor ne sledi, naj teh pravil ne spoštujemo.

Dejstvo je, da EK sama dvomi v svoje izračune in jih zdaj “na roko” popravlja v smer, ki se ji zdi v tistem trenutku “prava”. Toda, kdo lahko jamči, da so “na roko popravljene” ocene uradnikov EK glede output gapa in posledični zahtevani fiskalni napori za posamezne članice pravilni? Do sedaj uradniki EK še nikoli niso pravilno zadeli ocene output gapa, hkrati se njihove ocene output gapa za posamezno državo drastično razlikujejo od ocen drugih inštitucij (IMF, OECD, itd.). Glede na nezanesljivost teh ocen s strani uradnikov EK je potrebna skrajna previdnost pri njihovem tolmačenju in velik razpon v njihovem uveljavljanju. Kot sem zapisal pred dvema tednoma:

Po številnih pritožbah posameznih držav, tudi slovenske v letu 2016, ko je EK ugotavljala pregrevanje slovenskega gospodarstva, je tudi EK podvomila v lastne ocene proizvodne vrzeli in jih zdaj uradniki EK ročno popravljajo (t.i. plausibility tool) in s tem tudi strukturni saldo proračuna in potreben strukturni napor države pri povečevanju proračunskega presežka. V oceni slovenskega osnutka proračunskega načrta iz novembra lani je denimo EK napisala naslednje:

  • the plausibility tool provided indications that the output gap for 2018, estimated on the basis of the commonly agreed methodology, may be counterintuitive
  • … for Slovenia the output gap estimate based on the common methodology is subject to a high degree of uncertainty
  • which could lead to the application of a “constrained” degree of judgement in conducting Member States’ budgetary assessments:
  • reflected in the 2018 Council recommendations which include an adjustment requirement of 0.65 % of GDP for 2019, instead of the requirement of 1 % of GDP

Toda tukaj gre še vedno za oceno vnaprej, za katero nato EK ugotovi, da je bila napačna in jo popravi za nazaj. Kar pomeni, da so navodila EK glede priprave proračuna povsem neprimerne in da na tej osnovi ni mogoče vnaprej (ex ante) ocenjevati, ali neka država pravilno sledi numeričnemu fiskalnemu pravilu oziroma ali ga krši. To je mogoče ugotoviti šele z nekajletnim zamikom, ko se ocene (proizvodne vrzeli in rasti BDP) za nazaj stabilizirajo (pa še takrat so ocene proizvodne vrzeli povsem nezanesljive).

In naprej o smiselnosti fiskalnega pravila:

Da ne bo pomote, fiskalno pravilo samo po sebi je koristno pravilo samoomejevanja vlad, da ne pride do čezmerne javne potrošnje. Problem je izvedbena verzija, ki jo je predpisala EK in ki temelji na fovš metodologiji. In prav zaradi te kontroverzne metodologije je moje navdušenje in navdušenje večine kolegov glede te izvedbene verzije fiskalnega pravila, predpisanega s strani EK, hitro izpuhtelo.

Potrebno je bolj preprosto pravilo, brez te metodologije proizvodne vrzeli, ki se na akademski, konceptualni ravni sliši zelo dobro, v praksi pa je katastrofa, ker proizvodne vrzeli pač ni mogoče pravilno oceniti.

6 responses

  1. Morda imate prav. A fiskalno pravilo je kakršno je, in to že od leta 2015. Verjetno tudi nikoli ne bo povsem idealno. A ravno zato, da ne bi bilo predmet stalnih spreminjanj in proste interpretacije, je bilo zapisano v ustavo. Ve pa se kako se spreminja ustava. Z ustavno večino. Dotedaj je potrebno ustavo spoštovati. To so pač osnovna pravila v demokratični družbi. Ali pač menite drugače?

  2. Ne razumeva se. Ne gre za to, da kdo ne bi hotel spoštovati fiskalnega pravila, pač pa za to, da se (zaradi metodoloških napak in spreminjanj uradnih ocen proizvodne vrzeli in ocene rasti BDP) NE VE, ali se v nekem trenutku fiskalno pravilo spoštuje ali ne. To se lahko vidi le za nazaj in ne za sedanji trenutek, sploh pa ne za vnaprej.

    Vi lahko danes nekoga obtožite kršenja fiskalnega pravila (morda dosežete tudi ustavno obsodbo in odstop vlade), nato pa čez 6 mesecev pride ven nova ocena proizvodne vrzeli s strani EK za nazaj, ki kaže, da pred 6 meseci vlada ni kršila fiskalnega pravila. Torej, vi ste nekoga resno obtožili ali celo obsodili na podlagi neke ocene za vnaprej, nato pa se čez nekaj mesecev ali let ugotovi, da sploh ni bil kriv. Problem je v čudni metodologiji.

    Predlagam, da še enkrat preberete moj originalni tekst in tam linkano predavanje o problemu metodologije fiskalnega pravila; in takrat vam bo spodnji odstavek morda bolj jasen:

    “Kar pomeni, da so navodila EK glede priprave proračuna povsem neprimerne in da na tej osnovi ni mogoče vnaprej (ex ante) ocenjevati, ali neka država pravilno sledi numeričnemu fiskalnemu pravilu oziroma ali ga krši. To je mogoče ugotoviti šele z nekajletnim zamikom, ko se ocene (proizvodne vrzeli in rasti BDP) za nazaj stabilizirajo (pa še takrat so ocene proizvodne vrzeli povsem nezanesljive).”

    • Lepa hvala za odgovor. Morda v svoji obilici drugih dnevnih novic konec leta 2015 tega nisem zasledil, ampak nisem seznanjen, da bi vi ali kdo drug v Sloveniji pred sprejemom fiskalnega pravila problematiziral metodologijo in zapisane formule kot to navajate.

      Tudi nisem zasledil neke javne diskusije o potrebi po spremembi fiskalnega pravila kadarkoli PO sprejemu fiskalnega pravila, vse do nedavnega, ko se je sprejemal zelo “bogat” proračun.

      Če vemo, da je bilo fiskalno v sedanji obliki sprejeto z ustavno večino, potem to pomeni, da so za fiskalno pravilo glasovale tudi stranke sedanje koalicije.
      Vidim tri možnosti :

      a) Vaša teza ne drži. O čemer sam težko strokovno presojam, lahko pa to presojajo drugi ekonomski strokovnjaki.
      b) Vaša teza drži, a poslanci ob sprejemu fiskalnega pravila niso vedeli za to – po vašem pomembno – pomankljivost (pa bi morali vedeti)
      c) Važa teza drži, poslanci so vedeli za to pomankljivost glede računanja prozvodne vrzeli a o kljub temu v ustavo vnesli dikcijo, ki po vašem onemogoča objektivno izvajanje ustavnega pravila v praksi.

      Vse tri možnosti so slabe.

      Problem je, ker so pri sprejemu ustavnega pravila sodelovale tudi stranke trenutne vladajoče koalicije. Kako to, da se nihče od njih ni javil prej?

      Če pa se odmaknemo še korak stran, naj povem samo še osebno mnenje. Upoštevajoč vaš nedavni članek (ki je sicer govoril o zmanjšanem manevrskem prostoru ECB) o pojemajoči svetovni gospodarski aktivnosti, bi pred sprejemanjem proračuna veljalo dvakrat (ali celo trikrat) premisliti o smiselnosti tako velikega povečanja državne porabe v samo enem letu.

      Še posebno, če na preveliko porabo opozarja tudi fiskalni svet. Ta ima obratno mnenje od vašega. Tako pa se v zadnjih šestih mesecih kaže ponavljajoče nonšalantno neupoštevanje in ignoriranje priporočil fiskalnega sveta. To se mi kot davkoplačevalcu zdi problematično. Pod vprašaj se postavlja tudi smiselnost obstoja take inštitucije nasploh. Zakaj ga potem sploh imamo?

      Nenazadnje, celotna situacija malce spominja na leto 2008, tik pred izbruhom krize. Seveda so razmere 11 let kasneje drugačne. A ena stvar pa je podobna. Takrat so mnogi opozarjali takratno Janševo vlado o prihajajoči krizi. ravno tako nonšalantno jih na krilih tedaj še visoke gospodarske rasti ni upoštevala. No, oktobra 2008 smo izvedeli koliko je ura in ostalo je zgodovina.

      Se Slovenci ničesar ne naučimo na storjenih napakah?

      • >>https://damijan.org/2014/12/08/spet-to-fiskalno-pravilo/
        Hvala. To je torej datum pred sprejemom fiskalnega pravila. Kaže torej, da so članice trenutne vladne koalicije namerno spregledate vaš nasvet ali pa ga niso poznale, ko so dvigovale roke za sprejem,

        V vsakem primeru je odgovornost na parlamentu. Tudi za morebitne spremembe. Dotedaj pa ustava velja.

        V splošnem pa bi bila velika škoda, če bi kakršnokoli pravilo napisano v ustavi bilo lahko predmet subjektivnih interpretacij in “mnenj”. Konec koncev, kakor trije pravniki nimajo istega mnenja o isti zadevi, tudi za ekonomiste pogosto velja enako. Nekaj kar piše v ustavi bi morali biti kristalno jasno.

        Lep dan še naprej.

  3. A ni bilo tako z bančno luknjo?

    Metodologija naj bi bila enaka in za Nemce in za nas, ampak vhodni podatki niso bili enaki. Nemška verjetnost za recesijo je bila bistveno manjša kot za Slovenijo. Končni rezultat je 5 miljardna bančna luknja v Sloveniji, nemške banke (ki smo jih mi že obilno sanirali, saj ne to smo dali pomoč Grčiji) pa so pozitivne.

    Vsaj Masten je pisal, da je metodolgija za oceno bančne luknje znana in dostopna na straneh BS.

    Še malo politike – ko je Milan Cvikl opozarjal leta 2008, kako velik je dolg Slovenije, mu je Janša kot premier odgovoril, da je to privatni dolg. Le zakaj ga mi sedaj vračamo. Seveda bi bilo obratno, če bi bil premier Cvikl in Janša poslanec (ali kaj je pač že bil Cvikl takrat).

%d bloggers like this: