Luknjasta zgodba o drugem tiru se nadaljuje, vsa ključna vprašanja ostajajo odprta

Stanko Štrajn

EIB je pred dokončno odločitvijo o odobritvi kredita v višini 250 milijonov evrov, ki naj bi bila sprejeta 9.4. 2019 zahtevala javno obravnavo tega projekta z ciljem, da pristojni organi in gospodarske družbe Republike Slovenije, ki vodijo ta projekt celovito predstavijo slovenski javnosti to največjo slovensko investicijo in zlasti obrazložijo vsebino sprejetega investicijskega programa.

Komisija za infrastrukturo Državnega zbora je zato v veliki dvorani slovenskega hrama demokracije 21.3.2019 sklicala javno predstavitev projekta in povabila k razpravi o tem projektu zainteresirano javnost, ki preko različnih oblik civilnega delovanja izraža zgražanje in gnev zaradi očitnih zlorab proračunskega denarja pri vodenju tega trenutno največjega investicijskega projekta v Sloveniji. Predstavitev je bila režirana tako, da so besedo najprej za neomejen čas dobili resorna ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, nato pa še predstavnik pripravljavca investicijskega programa Deloitte Slovenija ter uprava koncesionarja 2TDK d.o.o.

Po uvodnih predstavitvah, v katerih so zbranim udeležencem predstavitve ministrica, predstavnik Deloitte Slovenija in namesto prisotne uprave 2TDK d.o.o. mlad uslužbenec te družbe, katerega imena si avtor komentarja ni zapomnil, na dolgo in široko razlagali vse, kar že več let poslušamo in beremo po medijih o nujnosti in potrebnosti drugega tira za slovensko gospodarstvo. Po dvournem leporečenju, v katerem smo prisotni pogrešali jasnih odgovorov o javno znanih dejstvih, ki vzbujajo dvom o zakonitosti in gospodarnosti vodenja te investicije, so besedo dobili prijavljeni udeleženci s strani civilne družbe. Toda svoja mnenja so smeli predstaviti le v strogo odmerjenih sedmih minutah, to je v času, v katerem je možno postaviti trditve in vprašanja, ni pa mogoče strokovno obrazložiti, zakaj je vodenje tega projekta pravno, ekonomsko in tehnično zgrešeno.

Razumljivo je, da države izvajajo velike infrastrukturne investicije grajenega javnega dobra preko projektnih podjetij, ker se tako izognejo težavam financiranja zaradi proračunskih omejitev, ki zadevajo neposredne proračunske uporabnike. Ker je projektno podjetje posredni proračunski porabnik in ker najeti krediti, čeprav so najeti z garancijo države, niso v bilanci šteti kot javni dolg, je tak način financiranja tudi ugoden za javnofinančne bilance držav. V primeru, da se država odloči za vodenje investicije preko posrednega proračunskega uporabnika, morata projektno podjetje in država za gospodarno in uspešno gradnjo projekta javnega dobra izpolniti naslednje ključne pogoje:

  1. Projektno podjetje mora imeti urejen pravni status investitorja.
  2. Finančna konstrukcija mora biti realna in mora zagotavljati vire za izgradnjo in nato še vire za odplačilo kreditov in vzdrževanje zgrajenega javnega dobra.
  3. Projektno podjetje mora biti tehnično usposobljeno obvladovati gradnjo.
  4. Država in njene nadzorne institucije morajo učinkovito izvajati nadzor nad porabo javnega denarja.

Za uspešno, gospodarno in racionalno vodenje gradnje morajo biti zagotovljeni vsi štirje pogoji. Za gradnjo 2. tira Divača – Koper pa ni zagotovljen niti en pogoj in zato ni mogoče pričakovati, da bomo kljub hitremu črpanju proračunskega denarja v razumnem roku dobili zgrajen drugi tir Divača- Koper, ki ga Slovensko gospodarstvo nujno potrebuje.

Neurejen pravni status

Pravni status 2TDK d.o.o. ureja Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper (ZIUGDT), ki določa, da je 2TDK d.o.o. koncesionar, ki bo izgradil in upravljal drugi tir na podlagi stavbne pravice železniške infrastrukture, ki je grajeno javno dobro na parcelah proge, ki je prav tako javno dobro. Ker je stavbna pravica opredeljena kot pravica graditi na tujem zemljišču, je vsekakor pravno vprašljivo, kako je javno dobro tuja nepremičnina na parcelah, ki so prav tako javno dobro. V 22.čl. ZIUGDT je določeno, da koncesija v tem primeru ni javno- zasebno partnerstvo, zakon pa ne pove, kakšno partnerstvo je ta koncesija, ki pravzaprav sploh ni koncesija, temveč naročilo države posrednemu proračunskemu porabniku, naj za javni denar zgradi javno infrastrukturo.

Ministrica je na predstavitvi demantirala floskule Cerarjeve vlade izpred treh let o tem, kako bomo ta tir zgradili brez javnega denarja, zaradi česar je Cerarjeva vlada ustanovila 2TDK, ki naj bi bil zasebni partner, ki bo zagotovil potreben denar brez pomembne udeležbe javnega financiranja. Sedaj je že jasno, da bo vsa investicija pokrita izrecno samo s proračunskim denarjem Republike Slovenije, nepovratnimi sredstvi EU, ostalo pa bodo krediti EIB in poslovnih bank, pridobljeni na podlagi garancije države, zaradi česar ministrstvo že pripravlja zakon o soglasju in zakon o garanciji za najetje posojil za drugi tir.

Kljub izteku zakonskih rokov, Vlada še ni sprejela koncesijskega akta in tudi koncesijska pogodba zato ne more biti sklenjena. Očitno imajo strokovnjaki, ki bi naj pripravili koncesijski akt in na njegovi podlagi že s koncesijsko pogodbo hude težave, ker vedo, da ta koncesija ni javno- zasebno partnerstvo, ne vedo pa, kakšno naj bi bilo partnerstvo, za katerega trdi resorno ministrstvo, da je to javno – javno partnerstvo. Prav to partnerstvo je po mnenju dr. Mojmirja Mraka nebuloza, torej zmeda, nejasnost, celo neumnost.

Kakor koli, vidimo, da je 2TDK d.o.o. koncesionar, ki nima sklenjene koncesijske pogodbe in je imetnik stavbne pravice, ki v zemljiški knjigi ni vpisana. Kako bo torej ob takšni statusni zmedi 2TDK d.o.o. investitor in ali mu bo EIB odobrila kredit, bomo videli 9. 4. 2019 po sprejemu odločitve uprave EIB. Nemara je možno, da bo 2TDK d.o.o. banki pojasnil vse pravne kontradikcije svojega statusa in da bo Slovenija zagotovila garancije, toda na javni predstavitvi ta vprašanja niso bila jasno odgovorjena, ker sploh niso bila odgovorjena.

Finančna konstrukcija

Na spletu je dostopna primerjava med ceno kilometra železnice na najtežjih terenih v Nemčiji, ki znaša cca. 25 milijonov evrov in ceno drugega tira, ki po Investicijskem programu znaša 47 milijonov evrov na kilometer. Bivši direktor direkcije za infrastrukturo Gregor Ficko postreže s primerjavo cene kilometra avtoceste na najtežjem odseku čez Trojane, ki znaša 25 milijonov evrov in je za 28 metrov široko traso pol cenejša kod znaša cena km proge na 8 metrih širokem pasu. Slovenska javnost označuje razliko med dejansko vrednostjo proge cca. 600 milijonov in ocenjeno vrednost po investicijskem programu (IP) kot faktor korupcije. Preprosto, na vsak korektno porabljen evro investicije potrebuje slovenska oblast še dober evro za napajanje vseh interesov, ki so usmerjeni na ropanje proračunskega denarja.

IP ne analizira cene po enoti mere, ki je za predore na drugem tiru predvidena na mnogo višjem nivoju, kot so znašali stroški gradnje avtocestnih predorov nekaj deset metrov proč od predvidenih predorov drugega tira. Iz ZIUGDT sledi, da bo 2TDK d.o.o. dokapitaliziran z 200 milijoni proračunskega denarja, kar se poveča še za 200 milijonov, če ne bo Madžarskega vložka v osnovni kapital. Tako vidimo, da bo 2TDK d.o.o. s svojim osnovnim kapitalom, ki je javni denar, razpolagal, ne pa pod nadzorom države s tem denarjem zgolj upravljal.

Ko bo železnica zgrajena, če kdaj bo zgrajena, bo ta železnica po ZIUGDT 45 let last 2TDK d.o.o. in ne last Republike Slovenije, ki bo to investicijo plačala. Ker bo 2TDK d.o.o. s progo upravljal, bo po IP predvidoma še 45 let prejemal nadomestilo za dosegljivost iz proračuna v višini 35 milijonov evrov na leto, kar bi mu naj omogočilo vračilo kreditov. Luka Koper, Slovenske železnice in DARS bodo od uporabnikov luških, železniških in avtocestnih storitev pobirali takse in uporabnine, kar vse bo vir sredstev za pokritje enormnih investicijskih stroškov tega projekta.

Povedano drugače, drugi tir ne bo stal le 1,2 milijarde evrov, kolikor nam zavajajoče razlaga IP in za njim resorna ministrica, temveč je treba k tej vsoti prišteti še nadomestilo za dostopnost v višini 35 milijonov X 45 let =1,575 milijarde evrov. Vse to bomo plačali državljani Slovenije.

Iz IP ni mogoče razbrati, kakšne bodo obresti na najete kredite, še manj pa je razvidno, kam je prištetih 55 ali po nekaterih informacijah skoraj 100 milijonov evrov, ki so bili za ta projekt iz proračuna že porabljeni. Vsekakor nam IP razkriva, da je za DRI kot notranjega inženirja ki se financira iz proračuna predvideno za inženirsko delo več kot 2% investicije, kar zagotavlja prijetno življenje 200 inženirjem zaposlenih v DRI ne glede na to, ali bo drugi tir zgrajen ali ne. Povedano preprosto. Ves finančni model je nastavljen tako, da je 2TDK d.o.o. kot vmesnik stimuliran razmetavati proračunski denar, zaradi česar gospodarna, hitra in racionalna gradnja očitno ni zaželena.

Neusposobljenost za vodenje projekta

2TDK d.o.o. ni usposobljen vzpostaviti linije vodenja tega projekta. Podjetje 2TDK nima niti ene reference s področja vodenja in izvajanja gradnje infrastrukturnih projektov. Podjetje vodi nekdanji pivovar, ekipa pa je sestavljena s kadri brez izkušenj na področju, s katerim se podjetje ukvarja. Kot da bi ljubiteljskemu vrtičkarskemu krožku iz Spodnjega Dupleka zaupali gromozanski proračun in izvedbo izdelave atomske bombe.

To pomeni, da lahko njegov inženir DRI d.o.o., ki bo hkrati tudi nadzornik projekta, počne, kar se mu zljubi. Za DRI je značilna homeopatska logika, po kateri je manj = več. Manj kot dela, več dobi. Natanko enako je pri projektu NUK 2, kjer je Ministrstvo za šolstvo in znanost porabilo že 2,5 milijonov evro za projekte, pa še vedno nima niti PGD projektov, kaj šele da bi že imelo PZI projekte in bi lahko razpisalo gradnjo NUK 2. Pri NUK 2 gre v primerjavi z drugim tirom za majhne zneske, toda gre za enako logiko, ki je splošen ideal slovenske izvršne oblasti. Vsaka gradnja je priložnost, ne za izgradnjo objekta v javno korist, pač pa za izčrpavanje proračuna, kar pridno izvajajo številne inženirske ekipi strokovnjakov.

Pristojni državni organi, Vlada in Ministrstvo za infrastrukturo ali za šolstvo, ali za zdravstvo ali za kulturo, pa zgolj prikrivajo to izčrpavanje in kot v primeru afere MAKETA prevzemajo odgovornost, namesto da bi glede na zaupana pooblastila ukrepali in preprečili zlorabe. Vzrok za tako neumno prevzemanje odgovornosti, kjer vsekakor prednjači Ministrstvo za infrastrukturo, je gotovo po zdravi pameti samo neka korist, ki jo akterji teh zlorab pridobivajo na škodo javnega denarja. Če investitor obvladuje inženirja, ki vodi projekt, lahko obvladuje finančno in tehnično plat izvedbe del, in v tem primeru imamo gospodarno, hitro in racionalno vodeno izvajanje del. V obratnem primeru imamo projekte na papirju, makete in računalniške animacije, o potrebni infrastrukturi pa lahko sanjamo, saj je na tak način v času naših življenj verjetno ne bomo dočakali.

Neučinkovit nadzor

Očitno je, da pristojni organi nadzora in zlasti ministrstvo za infrastrukturo ne nadzorujejo vodenja investicije, saj v primeru ustreznega nadzora ne bi moglo priti do zlorab, kot smo jim bili priča v aferi MAKETA. Gotovo razpis za PZI projekte ne bi z razpisnimi pogoji tako očitno diskriminiral vseh projektantskih birojev v Sloveniji, razen kombinacije edinega in s tem vnaprej znanega ponudnika.

2TDK d.o.o. ne bi mogel za IP plačati več kot 800.000 evrov in ne bi mogel svojega osnovnega kapitala trošiti predvsem za nerazumno visoke plače svoje uprave in zaposlenih, ki že tri leta delajo, pa kljub njihovemu delu še vedno niso zagotovljeni ne pravni, ne finančni in ne tehnični pogoji za izvedbo projekta. Računsko sodišče na primer odklanja izvesti revizijo nad dosedanjim delom 2 TDK d.o.o., ker ta revizija ni predvidena v letnem programu dela Računskega sodišča in tudi sicer Računsko sodišče ne želi delovati preventivno, temveč razglaša grešne kozle šele po tem, ko škode Sloveniji ni več mogoče popraviti.

Vlada in resorna ministrica ščitita akterje zlorab v tem projektu in čakata na ukrepanje tožilstva in sodišča, kar pomeni, da bodo minila leta, preden bo pravosodje zmoglo dokazati krivdno odgovornost, ali pa bodo postopki zastarali ali bodo ustavljeni, ker ne bo mogoče onkraj vsakega dvoma dokazati kaznivih dejanj. Tako imamo izgovor za toleriranje malomarnosti, nesposobnosti ali namernega škodljivega ravnanja, v posledici česar se odgovorni javni uslužbenci in funkcionarji gospodarskih družb odgovornih za ta projekt brezskrbno lahko norčujejo iz države in iz celotne slovenske javnosti. Nič se ne bo spremenilo, dokler bo oblast dopuščala neodgovorno vodenje projekta in dokler za škodljivo ravnanje ne bo nihče zares odgovarjal; materialno, moralno in politično, saj ugotavljanje kazenske odgovornosti očitno ni dovolj ažurno, da bi lahko služilo svojemu namenu.

Kakšne so rešitve?

Javnost, ki ni tako neumna, da bi verjela, da je vse res, kar pišejo naši mediji in kar nam razlaga resorna ministrica, ni zgolj kazala na napake in kritizirala, temveč je Državnemu zboru in Vladi tudi svetovala, kaj ukreniti, da bi nujno potreben drugi tir čim prej zgradili, ne da bi ga mnogo preplačali. Nasveti, kaj storiti, so bili zelo jasni, in sicer:

  1. Razveljaviti ali vsaj spremeniti ZIUGDT.
  2. 2TDK d.o.o. kadrovsko usposobiti za vodenje investicije, tako da bo sposoben obvladovati finančni inženiring, svojega inženirja in postopke javnega oddajanja del, tako, da bo zagotovljena linija vodenja del. To pomeni v nadzorni svet in upravo imenovati strokovne kadre ne glede na strankarsko pripadnost.
  3. V DRI d.o.o. je nujno zamenjati nadzorni svet in upravo družbe s strokovnimi, apolitičnimi kadri, ki bodo sicer sposobno inženirsko podjetje kot notranjega inženirja zopet usposobili za strokovno vodenje gradnje, namesto za strokovno izčrpavanje proračuna po homeopatski logiki: MANJ = VEČ.
  4. Nadzor in spremljanje izvedbe infrastrukturnih projektov je potrebno digitalizirati, in sicer tako da bo nadzor nad projektom mogoč v realnem času prek informacijskega sistema v projektni pisarni ministrstva za infrastrkturo.
  5. Resorno ministrstvo za infrastrukturo in Vlada morata odrediti nadzornim institucijam države permanentno vsebinsko spremljanje projekta in na podlagi ugotovljenih malomarnosti ali zlorab položaja takoj uveljaviti odgovornost zoper nosilce negospodarnega trošenja proračunskega denarja.
  6. Državni zbor in odbor za infrastrukturo morata tekoče spremljati vodenje najmanj gradnje drugega tira in tretje razvojne osi in uveljaviti politično odgovornost v primeru nadaljevanja sedanje prakse negospodarnega trošenja proračunskega denarja in neaktivnega vodenja investicije.

Ministrica za infrastrukturo ne razume, da slovenska javnost ni proti gradnji drugega tira, temveč je proti zlorabam javnega denarja in proti negospodarnemu vodenju gospodarske politike, saj bi sicer odgovorila na kritiko javnosti, ne pa ponavljala mantre, ki smo se jih vsi že krepko naveličali. Ministrica ne razume, da vprašanje javne obravnave te investicije ni vprašanje za PIAR, temveč gre za vsebinsko konkretno odgovarjanje na vsebinska opozorila o malomarnem, nestrokovnem ali pa celo namerno zlonamernem vodenju tega projekta. Če bi ministrica za infrastrukturo razumela, kaj ji je slovenska javnost na javni predstavitvi projekta skušala dopovedati, bi ukrepala v smeri nasvetov civilne družbe, ali pa bi razumno in prepričljivo dokazala, da razmišljajoči državljani, ki izražajo ogorčenje nad ravnanjem Državnega zbora in Vlade pri vodenju tega projekta, nimajo prav, ker je pravilno, da se delajo projekti, makete, da se konstruirajo koncesije in stavbne pravice na javnem dobru in da odgovorni funkcionarji pri tem projektu dosledno skrbijo, da se sprejemajo najslabše in najmanj gospodarne odločitve.

Skratka, prepričati bi morala slovenske državljane, da je prav, da se porabljajo proračunski milijoni za to, da potrebne infrastrukture ne gradimo hitro, gospodarno in po zdravi pameti. Dvomim, da je PIAR služba Ministrstva za infrastrukturo dovolj sposobna nejeverne Tomaže med občestvom Slovencev prepričati, da se pri tem projektu oblast trudi za narodov blagor. Očitno je poskus z molkom in ignoranco civilne družbe obsojen na neuspeh, žal pa se bo to dejstvo ugotovilo šele na naslednjih volitvah.

Javna predstavitev projekta drugi tir Divača – Koper je neposredno razkrila, da vsaj za enkrat nova Vlada Marjana Šarca dosledno nadaljuje prakso Cerarjeve Vlade, saj nam odgovorna resorna ministrica ne pove nič novega, ni nobenih resnih postopkov ugotavljanja odgovornosti, kadrovska politika je še vedno politična in ne strokovna in še vedno je oblast gluha za sporočila javnosti, ali pa je tako nesposobna, da dejansko ne razume, kaj ji državljani govorimo in sporočamo. Predsednik Vlade sicer grozi, da bo preprečil nadaljevanje prakse prejšnje vlade, toda javna predstavitev nam dokazuje, da je res prav obratno; PSI LAJAJO, KARAVANA PA GRE DALJE PO SVOJI NAČRTOVANI POTI. Torej drugi tir Divača – Koper bo koncesionar 2TDK d.o.o. skupaj s svojim inženirjem DRI d.o.o. pod nadzorom ministrice za infrastrukturo še naprej mečkal, tako, da se bo gradnja vlekla v nedogled, medtem pa bomo vsi skupaj »LUZERJI«, kajti izgubili bomo milijone, drugega tira Divača – Koper pa še dolgo ne bomo imeli.

Vse to je tako, kot poje pesmica, ki se je spomnim iz čitanke za prvi razred osnovne šole in gre nekako takole:

»Lenka se šeta, metla pometa.

Lenka pred duri, peč se zakuri.

A kokotiček skoči v lončiček,

Lenčica Lenka kikiriki,

Sem že pečenka, jest se mudi!«

One response

  1. Kako dobro, razumljivo … Vedno rad preberem Vaš komentar. Najbolj me moti to, da ni izpolnjena 3. točka in spet trošimo gnojnico na zemlji, ki je že mrtva. Ob “ta pravi” kadrovski zasedbi bi itak zadeva tekla kot se šika, zato predlagam, da si glavni moderatorji ZIUGDT še enkrat preberejo članek g. Korošaka, katerega članek je objavil tudi g. Damijan in govori o tem, “zakaj bi morali poznati (oz. vsaj razumeti) motivacijsko teorijo prominentnega ameriškega psihologa Davida McClellanda?”
    V vednost: v Ur. listu 22/2019 je bila objavljena Uredba o koncesiji, ki predvideva, da bo pogodba z 2tdk sklenjena prvi dan po prvomajskih praznikih, 6. 5. (ha ha). https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2019-01-0919/uredba-o-koncesiji-za-gradnjo-in-gospodarjenje-z-drugim-tirom-zelezniske-proge-divaca-koper.

%d bloggers like this: