Informatizacija in projektna pisarna kot sodoben način zagotovitve učinkovitega stroškovnega nadzora in transparentnosti izgradnje drugega tira

Pripravljalna dela za izgradnjo drugega tira Divača – Koper so se začela, brez da bi bil projekt do konca sprojektiran (za 2-tirno progo), brez da bi vedeli, kakšna je investicijska vrednost, brez investicijskega programa, brez zaprte finančne konstrukcije, brez opredeljenega investitorja, brez koncesije za gradnjo in brez odgovornega vodje investicije. Kar je garancija, da bo ta projekt zaradi nepreglednosti in nesmotrnosti porabe javnega denarja postal eden najbolj netransparentnih, neučinkovito vodenih, najdražjih in potencialno s korupcijskimi tveganji najbolj obremenjenih projektov države v zgodovini samostojne Slovenije, zaradi katerega bodo mnoge politike bolele glave.

Pa vendar je politika s svojo nesposobnostjo organiziranja procesov in izvedbe vseh zahtevanih postopkov v skladu z zakonsko predpisano metodologijo (Uredbo o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ, Ur.l. 27/16) le polovično kriva za ta polom. Pri drugem tiru je zatajila predvsem stroka. Kriva je predvsem sistematična odsotnost strokovnosti, skrbnosti in preglednosti pri izvedbi vseh predpisanih postopkov v vseh fazah projekta – od faze načrtovanja, projektiranja, priprave projektne dokumentacije, priprave finančne konstrukcije do vodenja projekta in njegovega financiranja.

Učinkovitost in transparentnost izgradnje drugega tira je mogoče zagotoviti samo s preglednostjo vseh predpisanih postopkov v vseh fazah tehnične priprave projekta, finančnega načrtovanja in izvedbe projekta. In dobra novica je, da za to še ni prepozno. Vendar pa to izboljšanje učinkovitosti in transparentnosti zahteva drugačen, sistematičen in s sodobno informacijsko tehnologijo podprt pristop k vodenju javno financiranih investicij.

Če začnemo pri prvi in v javnosti najbolj sporni zadevi v zvezi  z gradnjo drugega tira – to je, da kljub začetku pripravljalnih del še vedno nimamo izdelanega investicijskega programa in da še vedno ne poznamo prave investicijske vrednosti, je to posledica strokovno pomanjkljive faze načrtovanja, projektiranja in priprave projektne dokumentacije. Pri  tem kompleksnem projektu z osmimi predori s skupno dolžino predorov, servisnih in izstopnih cevi 37.4 kilometrov, in to večinoma v kraškem svetu, z dvema viaduktoma in dvema mostovoma, je sodelovalo veliko število projektantov. Problem, ki iz tega sledi, je, prvič, da se ni uporabljala enotna metodologija, predvsem pri ocenjevanju verjetnosti nastopa in finančnih posledicah nastopa kraških pojavov, in da se niso uporabljale enotne cene. In drugič, da inženir (DRI) ni uporabljal ustrezne informacijsko podprte tehnologije pri zbiranju in obdelavi vhodnih podatkov (popisov) od projektantov. V projektu, pri katerem nastopa približno 20,000 različnih vhodnih postavk (iz projektantskih popisov), so te dokumente obdelovali praktično ročno z vnosom v excelove tabele.

Sami ste se lahko prepričali, kakšne težave je direkciji za infrastrukturo pri razpisu za izvedbo makete drugega tira in ob naprej določeni metodologiji povzročala – v excelovem dokumentu – kalkulacija izbora najboljšega ponudnika, pa čeprav sta bila samo dva ponudnika in samo dva kriterija izbire. Zdaj pa si predstavljajte 20,000 tisoč različnih vhodnih postavk od projektantov, ki so uporabljali različne metodologije in različne cene ter zmedo, v kateri se je znašel inženir (DRI), da vse popise spravi na skupni imenovalec v excelovi datoteki. Ko sem pred letom in pol (na sestanku predstavnikov našega tedanjega sveta za civilni nadzor projekta drugi tir s predstavniki inženirja projekta (DRI) in ministrstva za infrastrukturo) glavnega inženirja projekta vprašal, če so in kateri informacijski sistem so uporabljali za pripravo projektne dokumentacije, mi je – užaljeno in vehementno hkrati – zabrusil: “če smo lahko s pomočjo excelovih tabel izgradili ves avtocestni križ, bomo pa tudi drugi tir!

(To sicer ni res, saj je bil pri izgradnji avtocestnega križa s strani DARS uporabljan poseben projektni informacijski sistem (PIS), ki so ga razvili na gradbeni fakulteti po naročilu DARS, in to v vseh fazah projekta, od tehnične priprave, razpisnih postopkov (oddaja in analiza ponudb) do obračuna izvedenih del)

Ključni problem uporabe excelovih tabel pri načrtovanju tako kompleksnih projektov je, da gre za kamenodobno informacijsko “podporo”, ki ne omogoča sprotne identifikacije napak v vhodnih podatkih in kalkulacijah, ki ne omogoča hitre in sprotne spremembe ključnih parametrov in ki predvsem ne omogoča učinkovitega stroškovnega nadzora nad projektom zaradi nepreglednosti in pomanjkljive sledljivosti vpisov in kalkulacij. Ob tem, da je nemogoče izvajati učinkovit stroškovni nadzor nad projektom, je praktično nemogoče izvesti tudi revizijo projekta v razumnem času. Ko je leta 2016 italijansko podjetje Geodata Engineering za 176,900 evrov dobilo nalogo, da v treh mesecih izvede revizijo projekta drugi tir, prav zaradi uporabljene kamenodobne informacijske podpore s strani inženirja (DRI), te revizije ni moglo učinkovito izvesti, saj bi se moralo prebiti skozi 20,000 vhodnih postavk, preveriti skladnost popisov med seboj (enotnost uporabljenih metodologij in cen) ter to primerjati z vnosi v excelovo tabelo, izločiti morebitna podvajanja in nato na osnovi poenotene metodologije narediti novo oceno investicijske vrednosti. Experti Geodate so namesto tega obsežnega dela takrat raje izbrali elegantno bližnjico kot se zanje odločajo študenti v seminarskih nalogah: prvič, vzeli so zgolj količine izkopanega in uporabljenega materiala v osmih predorih in se igrali z množenjem teh z visokimi tujimi cenami materiala na m3; in drugič, igrali so se z (visokimi) verjetnostmi nastopa kraških pojavov in preračunavali njihove učinke na stroške dodatnih del kot odstotka od skupne vrednosti projekta.

Jasno je, da takšen pristop k reviziji projekta nima nobene uporabne vrednosti. Prav tako kot nobene uporabne vrednosti ne bo imela “analiza” s strani Deloite (za 800,000 evrov) in investicijski program, ki ga bodo izdelali, ker se njihovi “experti” ne bodo spustili v drobovje projekta – v obdelavo in analizo projektantskih popisov, neskladnosti in napak v njih ter preverbo metodologij in njihovega poenotenja. In prav tako kot nobene uporabne vrednosti nimajo preračuni gospoda Dragonje, nekdanjega direktorja podjetja 2TDK, s katerimi je na neznan način na podlagi agregiranih vrednosti, ki jih je dobil od inženirja (DRI), uspel vrednost projekta znižati iz 1,159 mio evrov (brez DDV) na 961 mio evrov (brez DDV), ob čemer je že upošteval stroške preprojektiranja in širitve vzporednih servisnih predorov pri treh najdaljših predorih na normalen profil za kasnejšo 2-tirno progo.

Če hočemo danes ugotoviti pravo vrednost investicije v drugi tir, ga moramo najprej in predvsem informatizirati. Vse projektanske popise je treba dati v sodoben informacijski sistem (kot jih danes uporabljajo vsi ugledni inženirji v tujini, pa tudi pri nas – DARS in gradbeni konzultanti). Že sam vnos popisov v informacijski sistem bi razkril napake, kot so nepravilni seštevki, večkratno upoštevanje istih del, opis del brez navedb vseh parametrov, ki pomembno vplivajo na ceno, nepravilno navajanje podatkov v postavkah itd.). In to bi nato omogočilo ustrezno strokovno obdelavo, kot je poenotenje uporabljene metodologije (pri ocenah verjetnosti nastopov kraških pojavov itd.), poenotenje obravnave nepredvidenih in dodatnih del in poenotenje uporabljenih cen. Šele tak povsem informatiziran projekt omogoča pripravo kvalitetnega investicijskega programa s pravilnim ovrednotenjem potencialnih tveganj pri izgradnji. Šele tak informatiziran projekt omogoča učinkovito izvedbo vseh postopkov pri izvajanju projekta, od priprave javnih naročil za izvedbo posameznih sklopov, izbire ponudnikov in stroškovnega spremljanja izvedenih del. In seveda, šele tak informatiziran projekt omogoča tudi sprotno in učinkovito spremljanje in nadzor nad izvedbo projekta po vseh procesih, po vseh fazah izvedbe in vseh posamičnih sklopov na trasi proge.

Z informatizacijo projekta dobita investitor in odgovorni vodja investicije vplogled v izvajanje projekta in sledljivost vseh postopkov. Informatizacija projekta jima omogoči učinkovit nadzor nad izvajanjem projekta. Z informatizacijo projekta dobijo tudi vlada, Državni zbor, civilna družba in celotna javnost vpogled v izvajanje projekta. Informatizacija projekta omogoči transparentnost vseh faz in vseh postopkov pri izvedbi projekta. Informatizacija projekta omogoči tudi učinkovitost porabe javnih sredstev za njegovo izgradnjo, saj so vsi postopki transparentni in sledljivi, znane količine in cene ter določena metodologija za ovrednotenje finančnih učinkov realizacije različnih tveganj v času izvedbe.

Brez informatizacije projekta lahko pozabite na učinkovit nadzor nad izvedbo investicije v drugi tir. Učinkovitega nadzora ne morejo zagotoviti ne nadzorni svet podjetja 2TDK, ne vladni projektno-finančni svet, ne civilnodružbeni sveti za nadzor projekta in ne mediji, če ne vedo, kakšni so parametri projekta na mikro ravni in če ne morejo sproti in celovito spremljati, kakšna so odstopanja od njih v posameznih izvedbenih fazah projekta.

Informacijski sistem je treba locirati pri investitorju (najbrž podjetje 2TDK) na ministrstvu za infrastrukturo oziroma njegovi direkciji za infrastrukturo in omogočiti vpogled vsem pooblaščenim organom in civilnodružbenim nadzornim svetom.

Z informatizacijo projekta drugi tir se lahko izognemo večini pasti in tveganj v zvezi z njegovo izvedbo in dosežemo, da se bo iz sedanjega grdega račka prelevil v enega najbolj transparentnih in učinkovitih javnih investicijskih projektov v sodobni zgodovini Slovenije. To seveda ne pomeni, da do poskusov lopovščin ob gradnji drugega tira ne bo prihajalo, jih bo pa mogoče bistveno prej opaziti, izslediti in preprečiti.

In ta pristop glede informatizacije projektov in učinkovitega nadzora nad njihovo izvedbo je treba uporabiti tudi pri vseh ostalih javnih investicijah. Do leta 2030 naj bi v skladu z operativnim pogramom v modernizacjo železniškega omrežja vložili dobrih 5 milijard evrov in približno toliko še v energetiko. Vsi projekti bodo potrebovali učinkovit nadzor. Tega bi lahko učinkovito koncentrirali v okviru vladne Projektne pisarne (samostojne ali kot del MzI oziroma Direkcije za infrastrukturo ipd.), ki bi nadzirala izvedbo projektov in učinkovitost rabe javnega denarja.

Dejansko je potrebno zelo malo za uspešno izvedbo javnih investicij in učinkovito rabo javnega denarja, če je le vlada pripravljena narediti ta majhen organizacijski in informacijski preskok v 21. stoletje.

2 responses

  1. 11 let sem se v okviru svojih zadolžitev (in na ta del je šlo kakih 40% časa) ukvarjala z informacijsko podporo bančnim aktivnostim. Skratka, nekaj malega o logiki IT podpore in analizi procesov vem. Tudi spraviti v red 20.000 tabel ni nepremostljiva zadeva – ker imam izkušnje, ko so se v red spravljale bistveno večje doze podatkov.
    Bi rekla takole:
    – Za koncipiranje projektne pisarne mora biti ekipa sestavljena iz ljudi s projektnim znanjem in tudi z ljudmi z zalednim znanjem in znanjem kontrolinga in tehnik konsolidacije. Zaradi tega, ker je treba idejo projekta od zasnove spraviti v izvedbo in monitoring in imeti konsolidirane podatke na ustrezne periode. In za to slednje je potrebo imeti ljudi z zalednim znanjem, ker se samo oni znajo to prevesti še v jezik tehnološke analize procesov. Se mi zdi, da v konkretnem primeru manjka ekipa z kontroling in ekipa za tehnologijo procesov.
    – Ni treba “locirati” IT podpore pri izvajalcu 2TDK. Danes je (vsaj v svetu financ je tako) čisto korektne rešitve, kjer se na eni platformi peljejo podpore za vrsto različnih subjektov. Recimo, gre za multibanking platforme, ki jih imajo banke, ki delujejo v več državah in potem lahko konsolidirajo mednarodne skupine. Pa obstajajo še druge multi-platforme in verjetno na nivoju softvera to ni kakšna raketna znanost. Hočem reči, da bi taka platforma morala biti postavljena pri državnem organu (DRI ali pa ministrstvu za infrastrukturo) in potem bi ta stvar delala pri vseh investitorjih. Investitor bi vedel, kaj počne, država bi pa (ob hkratnem izvajanju več projektov), kontrolo in konsolidacijo vsega.
    – Kontrola optimiziranja priprav – ali se to dela z excelom in kakšna tveganja temu sledijo – bi moralo opraviti Računsko sodišče. Iz naslednjega razloga: ker mora narediti odločbo o tem, kakšno je stanje stvari in kaj je treba popraviti in do kdaj je treba popraviti. In računsko sodišče ne bo imelo poslovnega interesa, da bi najprej za 800 tisoč EUR nekaj pogledalo in potem našlo ravno tiste napake, ki jih znajo popraviti, da bi v nadaljevanju samo sebe ponudilo za svetovalca za odpravo že naprej določenih napak (tistih, za katere ima svetovalec kadre, ki jih bo lahko na tem svetovanju prodal za naslednje leto). Ne. Potrebna je državna kontrola državnega investitorstva (ker se samo tako ohranja varovanje javnega interesa) in ko kontrola ugotovi napake, mora investitor najti načine, kako te napake odpraviti in tudi vedeti, da bo zamik pri odpravi napak stal še več.

  2. Se absolutno strinjava. Ekipe z znanji projektnega vodenja v pogojih sodobne IT podpore nisem posebej omenjal, ker se mi je zdelo samo po sebi umevno.
    Glede lokacije IS je bil lapsus in sem popravil.

    Zgodba pa je širša kot sam projekt drugi tir, potrebna je projektna pisarna na ravni vlade (ali kot del MzI), ki bo spremljala in nadzirala izvedbo javno financiranih infrastrukturnih in energetskih projektov in tudi samega konkretnega investitorja.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: