Ali podjetja res potrebujejo nižje davke, da bi investirala?

Drago Babič

V zadnjem času večkrat slišimo, predvsem s strani podjetnikov in njihovih združenj, da bi zmanjševanje davkov pozitivno vplivalo na razvoj, češ, da bodo tako pridobljeno dodatno akumulacijo podjetniki uporabili za razvoj svojih podjetij in tako na daljši rok zagotovili razvoj celotne družbe. Lani se je to omenjalo v povezavi z dodatnimi davčnimi bremeni, ki naj bi jih prinesla koalicijska pogodba z Levico. Letos se ti predlogi pojavljajo pri obdavčevanju dela, predvsem v smislu razbremenjevanja stroškov dela najproduktivnejših delavcev, inženirjev in menedžerjev.

Postavlja se vprašanje, koliko ta teza o razbremenjevanju podjetnikov kot stimulusu razvoja  sploh drži. To lahko ugotavljamo iz primerjav med ustvarjeno akumulacijo (amortizacija + neto dobiček) in investicijami kot realizacijo razvoja v podjetjih (finančne in nefinančne družbe) v zadnjih 18 letih, kar podajam v naslednji sliki.

Investicije-akumulacija

Opombe: Akumualcija je opredeljena kot vsota amortizacije in zadržanih dobičkov. Od neto dobičkov podjetij niso odštete izgube drugih podjetij
Vir. SURS, AJPES

Iz slike, predvsem razmerja med akumulacijo (rumena) in investicijami (modra) izhaja, da so podjetja do leta 2008 investirala skoraj vso akumulacijo, po finančnem zlomu leta 2008/9 pa so investicije tako v absolutnih zneskih kot primerjalno z akumulacijo bistveno padle. Razkorak med njima je v zadnjih štirih letih znašal letno med 4 in 5 mrd evrov, torej so podjetja praktično ves dobiček zadržala. Investirala so zgolj v nadomeščanje iztrošenih sredstev (znesek amortizacije).

Pomemben je tudi trend obeh. Do leta 2008 so investicije naraščale v skladu z rastjo akumulacije, nato so v času dolge recesije (med 2009 in 2013) investicije odstopale od tega trenda. Po letu 2013 pa investicije spet sledijo trendu akumulacije, vendar so nižje za 4 do 5 mrd evrov. To pomeni, da podjetja ne vidijo dovolj investicijskih priložnosti, ki bi se jim – ob dani negotovosti – izplačale, zato namesto v osnovna sredstva raje »investirajo« v likvidna sredstva, torej v bančne depozite.

V taki situaciji je zahtevek podjetnikov in njihovih združenj, da naj se davki zmanjšujejo, ker se bo tako pridobila dodatna akumulacija, ki bi omogočila razvoj, beri: investicije, navadno zavajanje. Obratno, od njih je treba zahtevati, da naj vsaj pol dobičkov vlagajo v razvoj/investicije (to je trenutno okoli 2 mrd letno), drugače bo morala za investicije/razvoj poskrbeti država, kar pa pomeni, da bi se morali davki na zadržane dobičke podjetij povečati. Ker seveda v tržnem gospodarstvu država ne more (pri)siliti podjetij v investicije, mora izpad podjetniških investicij nadomestiti država z javnimi investicijami. To pa avtomatsko pomeni, da je potreben dvig davkov za financiranje teh investicij.

V taki situaciji so predlogi vlade o zmanjševanju dohodnine/davkov makroekonomsko zgrešeni. Država bi morala v konjukturi, ki še traja in bo – čeprav ohlajena – trajala po napovedih Umarja vsaj še tri leta, s pospešenim vlaganjem v razvoj zagotoviti dovolj rezerve za slaba leta, ne pa da kot Božiček deli levo in desno bonbone v obliki davčnih popustov.

Je pa treba omeniti, da je tako zaostajanje investicij privatnih akterjev kljub solidni akumulaciji in monetarnem spodbujanju centralnih bank splošen pojav v razvitih gospodarstvih. Znani ameriški ekonomist Larry Summers si je za ta fenomen znižanih stopenj rasti in investicij sposodil izraz »sekularna stagnacija« (sposodil si ga je pri ameriškem ekonomistu Alvinu Hansenu) in ga označuje kot imanentno lastnost sodobnega privatnega kapitalizma. Kot protiukrepe priporoča večjo investicijsko/potrošniško aktivnost držav na fiskalnem področju, tudi z dodatnim zadolževanjem za države z lastno valuto.

Ker mi tega nimamo in da se ne bi spet spopadali s Fiskalnim svetom glede proračunskih primanjkljajev, priporočam večjo fiskalno porabo države za razvoj – vlaganja v RR in infrastrukturne investicije brez zadolževanja, to je ob povišanih davkih. Najmanj en dodaten davek, to je povišanje prispevka delodajalcev za ZPIZ je že tako ali tako predviden v koalicijski pogodbi, lahko bi vključili tudi povišan prispevek za zdravstvo, na povečan DDPO pa tako ali tako računamo. Ker bi na ta način bilo potrebno proračunu manj dodajati za pokojnine in zdravstvo, bi se tako sprostila sredstva proračuna v višini kakih 1,4 – 2 % od BDP, ki bi jih usmerili v razvoj.

%d bloggers like this: