Joseph Stiglitz je potegnil dobro paralelo med finančno krizo izpred 10 let in orkanom Harvey, ki je opustošil Houston. Pravi, da te katastrofe kažejo, kako nemočni so neregulirani (finančni) trgi in kako nemočna je neregulirana urbanizacija, ko pride do resnih težav. Tako kot so veliki bankirji pred krizo izganjali državno regulacijo in pridigali o tržni samoregulaciji, nato pa, ko je počilo, prišli na kolenih prosit državo, naj jih reši, tako so v Texasu pridigali o koristnosti neregulirane urbanizacije kot najboljšega sistema, zdaj pa prosijo državo za desetine milijard dolarjev pomoči pri odpravi škode, ki bi bila bistveno manjša, če bi urbanizacija potekala regulirano.

Nadaljujte z branjem→

• A new paradigm for the introductory course in economics – Wendy Carlin & Samuel Bowles
• What the Rich Won’t Tell You – NY Times
• Learning from Harvey – Joseph E. Stiglitz
• Realism in macroeconomic modeling – Noah Smith
• Routinisation, globalisation, and the fall in labour’s share of income – VoxEU
• The Profit Hoarders – Doug Henwood
• The three pillars of Merkelism – The Economist
• Economics Job Market Rumors Needs to Clean Up Its Act – Olivier Blanchard
• Are the Effects of Fiscal Policy Asymmetric? – FRB Richmond
• “Creeping Consolidation of Power by Big Money Over Think Tanks” – ProMarket
• Supply-Side Amnesia – Brad DeLong
• The Very Bad Economics of Killing DACA – Paul Krugman

Orkana Harvey, ki je opustošil Houston, in rekordno ekstremna Irma, ki pustoši po Bermudih in Floridi, za njima pa že prihajata nova dva – Katia in Jose, seveda odpirajo vprašanje ali je ta pojav ekstremnih orkanov posledica globalnega segrevanja. Tistega, ki ga ameriški predsednik Donald Trump zanika kot “fake news” in kateri je proračunska sredstva za okoljsko agencijo EPA in za zaščito pred poplavami preusmeril v namen gradnje zidu na mehiški meji.

Kratek odgovor na to je – ja. Vsaj tako pravijo klimatologi. Povečana intenzivnost orkanov je posledica povečane temperature oceana (za 1 stopinjo na področju nastanka zadnjih orkanov), iz česar se napajajo. Prav tako pa aw ogreva ozračje nad oceani, kar povečuje izhlapevanje in s tem akumulacijo vode. Zato čim višja je temperatura, tem večja sta masa in jakost orkanov. Zadeva postane tukaj potencialna. Letno število orkanov bo morda ostalo enako, vendar pa se njihova intenziteta povečuje.
Nadaljujte z branjem→

Kot sem že precejkrat pisal na tem mestu, je vstop Kitajske v WTO in s tem vstop v globalne verige vrednosti močno prizadel ameriško industrijo in odnesel okrog tretjino od 3.5 milijonov izgubljenih delovnih mest v industriji med 2001 in 2008 (kar v literaturi imenujemo “kitajski šok”). Tudi v EU je med  2001 in 2008 izginilo 3.6 milijonov delovnih mest v industriji. Ključno vprašanje je, zakaj je “kitajski šok” imel tako velik učinek in ali je ta učinek univerzalen za vse države.

Številne analize, ki sem jih tukaj že navajal (glej denimo Zakaj izginja srednji delavski razred? in Globalizacija v vzvratni prestavi), tudi naša lanska analiza za OECD, kažejo pomemben vpliv povečanja uvozne penetracije iz Kitajske na polarizacijo na trgu dela (izvotlitev srednjega dela zaposlenih in povečanje deleža zaposlenih na obeh polih distribucije – pri nizko in pri visoko plačanih delovnih mestih). Tudi v Evropi. Je pa pomembna razlika med državami. Najbolj očitmo med ZDA in Nemčijo. Nemčija je bila s kitajskim šokom relativno malo prizadeta.

Nadaljujte z branjem→

Spodnji članek iz Quartz govori o 3% od vseh znanstvenih člankov o klimatskih spremembah, ki so podvomili o to, da so spodbujene od človeka, za katere pa so ob poskusu replikacije brez izjeme ugotovili, da so potvorjeni. Bodisi ne štimajo predpostavke, bodisi uporabljajo napačno metodologijo, bodisi prikazujejo zgolj tiste rezultate, ki jim gredo v prid. Ta zgodba ne potrebuje komentrja, morda le dodatek, da je bila večina teh kritičnih znanstvenih člankov spoznorirana s strani industrije.

Bojim se, da je tudi drugod (denimo v kemiji, medicini itd.) podobno. Ker je tudi v ekonomiji. Vse tiste študije od 1960-tih naprej o denimo škodljivosti visokih davkov, škodljivosti minimalne plače in sindikatov, koristnosti deregulacije bančnega sektorja in deregulacije nasploh itd., so bile sponzorirane s strani zasebnih fundacij, katerih donatorji so bile in so še velike korporacije. James Kwak temu v knjigi Economism posveča celo tretje poglavje (The Long March of Economism).

Nadaljujte z branjem→

Zgornji naslov zveni pompozno, vendar je zelo blizu resnice. Spodnja slika kaže, kako se je v zadnjih devetih mesecih (od novembra 2016 do avgusta 2017) ocenjena investicijska vrednost 2. tira Koper – Divača zmanjšala za 547 mio. Iz prvotnih 1 milijarde in 411 mio evrov se je zmanjšala za več kot tretjino. V čem je čudež?

Slika 1: Spreminjanje investicijske vrednosti 2. tira (v mio €, stalne cene)

Nadaljujte z branjem→

…. seveda, če se vam ne da prebrati Hessejeve Siddharte.

Baz Luhrmann iz leta 1999 z upesnitvijo genialnega eseja, ki ga je leta 1997 napisala Mary Schmich v Chicago Tribune. Vedno znova me predrami – rekoč, hej čemu vsa ta dirka, upočasni, uživaj vsak trenutek z ljudmi, ki so ti najbližje.

Nadaljujte z branjem→

Dragomir Matić je kot predsednik uprave na čelu Luke Koper zamenjal škandaloznega in samonameščenega Gašparja Gašparja Mišiča maja 2014. Imenovanje Matića je bilo rahlo presenečenje, saj za razliko od prejšnjih imenovanj na čelu Luke Koper (vključno z dolgoletnim predsednikom uprave Brunom Korelićem) Matić ni prihajal iz političnih krogov, niti ni imel nobenih političnih povezav. Celo svojo kariero – od študenta, fizičnega delavca do predsednika uprave – je izgradil v Luki. In takoj na začetku je povedal, da ga politika ne zanima, pač pa zgolj rezultati in razvoj družbe. In tega se je naslednja leta držal. Niti za ped ni popuščal pod pritiski – ne pod pritiski koprskega župana, ne lokalnega okolja glede financiranja koprskega nogometnega kluba, ne pod pritiski formalnega predstavnika lastnika (SDH), ne pod pritiski resornega ministra Gašperšiča, ne pod pritiski predsednika vlade.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Od sanacije slovenskega bančnega sistema, izvedene konec leta 2013, so potekla skoraj štiri leta, tako da lahko iz primerne časovne razdalje pogledamo, kako se je izvajala in kakšne posledice je prinesla.

Situacija v slovenskem bančnem sistemu se je leta 2013 zaradi znanih razlogov (finančne krize in napačne makroekonomske politike) zaostrila, ko so se obresti na naše obveznice dvignile v nevarne višave. Govorilo se je, da bomo prisiljeni poklicati zloglasno trojko na pomoč. Kljub temu, da je politika s svojo nesposobnostjo nakazovala, da se ne bomo mogli rešiti sami, so nam obratno rekli ameriški finančni trgi. Ameriški sklad PIMCO (v lasti nemške skupine Allianz) nam je toliko zaupal, da nam je za dobro ceno (4,7% obresti) posodil najprej 1,5 mrd dolarjev, nato še več, kar nam je omogočilo, da smo izpeljali bančno sanacijo brez evropskega finansiranja in brez trojke. Je pa EK vsilila svoj scenarij reševanja bank, tako imenovani bail-in princip, ki pomeni brisanje lastnikov delnic in podrejenih obveznic.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ob vseh spodbudnih in rekordnih gospodarskih in javnofinančnih podatkih, obstajajo precej resni izgledi, da bomo prvič v zgodovini samostojne Slovenije leto končali tudi brez primanjkljaja v javnih financah države. Tiste, ki imajo malo daljši spomin, ta podatek mogoče preseneča, saj se spomnijo razprav iz časa prve Janševe vlade o proračunskem presežku. Takrat (leta 2007) smo res izkazovali slabih 100 milijonov evrov presežka konsolidiranih bilanc javnega financiranja, a končni uradni so tudi takrat izkazali primanjkljaj države. Poglejmo torej gibanja po letu 1995 ko smo pričeli z uradnimi in evropsko primerljivimi objavami o neto posojanju (+) ali izposojanju (-) države, kot se tudi uradno imenuje podatek o javnofinančnem primanjkljaju ali presežku. Nadaljujte z branjem→