Globalizacija v vzvratni prestavi

Pred tedni smo lahko spremljali mini dramo, ko je majhna Valonija, regija v Belgiji, za nekaj dni blokirala in držala v šahu celo EU glede podpisa prostotrgovinskega sporazuma med EU in Kanado (CETA sporazum). Širom držav EU so se vrstili protesti proti CETA. Ker sva s kolegom Črtom Kostevcem preštudirala CETA sporazum in študije učinkov na posamezne države ter naredila analizo učinkov na slovensko gospodarstvo, vam lahko iz prve roke povem, da je CETA dokaj benigen sporazum. Sprostil bo še zadnjih nekaj odstotkov preostalih carin in omogočil podjetjem na obeh straneh, da enakopravno sodelujejo v postopkih javnih naročil, toda učinki bodo, milo rečeno, neznatni. V obdobju 10 do 20 let naj bi se BDP celotne EU zaradi tega sporazuma povečal med 0.02% in 0.08%, kar pomeni okrog dve tisočinki odstotka povečanja BDP na letni ravni. To je dejansko nič. Neopazno. Zakaj so torej Valonci in nasploh javno mnenje v Evropi tako močno proti CETA sporazumu? *

Dejansko ne gre za CETA. Tudi ne gre za mehanizem reševanja sporov med investitorjem in državo (ISDS), ki prenaša reševanje morebitnih sporov na arbitražne tribunale, čeprav je ISDS daleč najbolj sporen del CETA. Tudi ne gre napenjanje mišic pred »dejanskim sovragom«, torej pred Čezatlantskim trgovinskim in investicijskim sporazumom (TTIP), ki ima za razliko od CETA za ambicijo, da harmonizira pravila in regulativo v zvezi z dostopom na trg (tehnična, sanitarna in fitosanitarna pravila ter regulativo glede varne prehrane in zahtev za označevanje proizvodov). Teh pravil CETA ne spreminja ali usklajuje.

Ne, nasprotovanje dokaj benignemu CETA sporazumu je dejansko nasprotovanje kakršnikoli nadaljnji liberalizaciji zunanje trgovine. Politiki se še naprej navdušujejo nad globalizacijo, ljudje pa nič več. Ljudje so nad globalizacijo bodisi razočarani, bodisi frustrirani ali samo prestrašeni. Izid ameriških volitev kaže na demonstrativni upor ljudi proti temu, kar so jim do sedaj prinesli procesi globalizacije in neučinkovitost države pri blaženju teh učinkov.

Medtem ko teoretski modeli zunanje trgovine kažejo, da je prosta trgovina koristna za vse države, pa liberalizacija trgovine znotraj države vedno ustvarja zmagovalce in luzerje. Nekatere panoge zacvetijo, druge propadejo. Posledica je srednjeročno povečanje brezposelnosti v prizadetih panogah in prestrukturiranje gospodarstva. Toda vse to do sedaj ni bil tako drastičen problem. Dokler je liberalizacija trgovine potekala med zahodnimi državami oziroma med državami s podobno ravnijo stroškov dela, je bila zadeva obvladljiva. Obstajale so redistributivne in socialne politike ter aktivne politike zaposlovanja, ki so postopno nevtralizirale negativne učinke in pomagale tistim, ki so bili z liberalizacijo prizadeti.

Toda v zadnjih dveh desetletjih se je situacija drastično spremenila. Zgodila se je globalizacija. Prvič, liberalizacija trgovine je z ustanovitvijo Svetovne trgovinske organizacije (STO) zajela tudi storitvene dejavnosti. Drugič, trgovina je zajela širši krog držav z bistveno nižjimi stroški dela – predvsem Mehiko, nekdanje socialistične države in Kitajsko. Tretjič, prišlo je do odprave kapitalskih ovir in prostega pretoka kapitala med državami. In četrtič, tehnološki razvoj – od informacijske tehnologije do robotov – je omogočil reloakcijo proizvodnje v tujino, hkrati pa začel tudi nadomeščati delovno silo v prizvodnji. Vse te globalizacijske sile so se ojačale po vstopu Kitajske v WTO, leta 2001. Ko so se carine na uvoz iz Kitajske znižale na raven ostalih držav, se je začela kalvarija za zaposlene v industriji. Med letoma 2001 in 2007 je v ZDA in EU v industriji izginilo po 3.5 oziroma 3.6 milijona delovnih mest. Nato je udarila še globalna finančna kriza, povzročena s prostim pretokom kapitala med državami izvoznicami in uvoznicami , ki je število izgubljenih delovnih mest v industriji do leta 2011 v ZDA dvignila na 5.7 milijona, v Evropi pa na 7.2 milijona.

V ZDA se je rast sicer hitro vrnila, v EU pa je po osmih letih gospodarsko okrevanje še vedno zelo kilavo. Stopnja brezposelnosti v EU ostaja nad 10%, med mladimi pa sega od četrtine do polovice vseh dela sposobnih. Toda tudi v ZDA, ki so hitro okrevale, je “kitajski šok” pustil globoke posledice. Letošnja študija The China shock vodilnih ameriških avtoritet na področju zunanje trgovine in trga dela (Autor, Dorn in Hanson, 2016) je empirično pokazala, da je liberalizirana trgovina s Kitajsko imela dolgoročno negativne učinke na določene regije in trg dela. Posamezne regije, najbolj izpostavljene kitajski konkurenci, se po tem šoku niso pobrale, plače pa so ostale depresivne tudi v panogah, ki niso bile neposredno prizadete.

Podobno velja za Evropo. Kot smo s kolegi pokazali v zadnji študiji za OECD, sta globalizacija in tehnološki napredek po letu 1995 poskrbela za izpraznitev srednjega sloja zaposlenih. Predvsem srednje plačani delavci v industriji so v procesu “kitajske konkurence” in avtomatizacije izgubili, pridobili pa so tisti z najnižjimi kvalifikcijami ali tisti z najvišjimi plačami. Izpraznitev srednjega sloja pa je za seboj potegnila tudi politično polarizacijo. Isti avtorji, ki so analizirali “kitajski šok”, so nekaj mesecev kasneje v novi študiji Importing Political Polarization? (Autor, Dorn, Hanson & Majlesi, 2016) z analizo kongresnih volitev empirično pokazali, da je povečana trgovina s Kitajsko pripeljala tudi do povečane politične polarizacije v ZDA. V kongresnih volilnih okrajih, ki so bili bolj izpostavljeni povečani kitajski konkurenci, so volilci začeli bolj ekstremno voliti – demokrate so zamenjali liberalni demokrati ali republikanci, republikance pa še bolj ostri republikanci.

Toda ta polarizacija na trgu dela je vplivala tudi na odločitve glede formiranja družin, na zmanjšano rodnost, na vrzel v plačah glede na spolno strukturo zaposlenih itd. K temu prištejte še politiko varčevanja oziroma proračunsko krčenje sredstev za socialne programe ter migracije, pa dobite politike, ki želijo te frustracije med ljudmi nagovoriti s populizmom. Dobite Sandersa in Trumpa v ZDA, v Evropi pa Brexit, Sirizo, AfD, Le Penovo itd.

Volilci v razvitih državah nočejo še več proste trgovine, kajti koristi od dosedanje liberalizacije so bile izjemno neenakomerno porazdeljene. Pridobili so lastniki kapitala in tisti z višjo izobrazbo, medtem ko je spodnjih 60% prebivalstva razvitih držav to liberalizacijo plačalo bodisi z izgubo služb bodisi s stagnirajočimi dohodki, manj socialnimi transferji in več negotovosti glede lastne in glede prihodnosti otrok.

Vendar pa prihodnosti globalizacije danes ne ogroža samo ljudski revolt, pač pa se je tudi fizično zaustavila. V ZDA je obseg trgovine lani in letos upadel. Podobno velja za ostale razvite države – v agregatu je letos obseg trgovine manjši kot lani. Kot da bi na zavoro stopila tudi zahodna podjetja. Največja logistična podjetja se ubadajo z velikimi presežnimi kapacitetami, južnokorejska družba Hanjin je že šla v stečaj, kitajske in japonske družbe se združujejo, da se temu izognejo. Mednarodni denarni sklad je v zadnjih ocenah posvaril pred zaustavitvijo globalizacije.

Ključni problem globalizacije je v nesorazmernosti porazdelitve koristi od nje, tako med državami kot znotraj držav. Toda odgovor na to ni v protekcionizmu, pač pa, prvič, v politikah, ki bodo spodbudile nastanek kvalitetnih in dobro plačanih delovnih mest za najbolj prizadete regije in sloje. Drugič, v davčnih in socialnih politikah, ki bodo koristi od globalizacije bolj enakomerno porazdelile. In tretjič, v politikah, ki bodo izboljšale enakost možnosti za deprivilegiran del populacije, predvsem z dostopom do zdravstvenih in izobraževalnih storitev. To pa pomeni, da odgovor ni v neoliberalnem umiku države, pač pa v več države. Odgovor je v bolj aktivni državi tam, kjer je do sedaj bila, zaradi neumnih ideoloških prepričanj, podhranjena – na področju industrijske politike, davčne in socialne politike ter politike izobraževanja.

_________

* Izvorno objavljeno v Svetu kapitala, Delo

%d bloggers like this: