Za koga je bila izvedena sanacija slovenskih državnih bank?

Drago Babič

Od sanacije slovenskega bančnega sistema, izvedene konec leta 2013, so potekla skoraj štiri leta, tako da lahko iz primerne časovne razdalje pogledamo, kako se je izvajala in kakšne posledice je prinesla.

Situacija v slovenskem bančnem sistemu se je leta 2013 zaradi znanih razlogov (finančne krize in napačne makroekonomske politike) zaostrila, ko so se obresti na naše obveznice dvignile v nevarne višave. Govorilo se je, da bomo prisiljeni poklicati zloglasno trojko na pomoč. Kljub temu, da je politika s svojo nesposobnostjo nakazovala, da se ne bomo mogli rešiti sami, so nam obratno rekli ameriški finančni trgi. Ameriški sklad PIMCO (v lasti nemške skupine Allianz) nam je toliko zaupal, da nam je za dobro ceno (4,7% obresti) posodil najprej 1,5 mrd dolarjev, nato še več, kar nam je omogočilo, da smo izpeljali bančno sanacijo brez evropskega finansiranja in brez trojke. Je pa EK vsilila svoj scenarij reševanja bank, tako imenovani bail-in princip, ki pomeni brisanje lastnikov delnic in podrejenih obveznic.

Tako smo dobili shizofreno situacijo, da smo sami zagotovili denar za sanacijo bank, vendar smo jo izvajali po diktatu EK. To je konkretno pomenilo, da je po navodilih EK (nekega uradnika Duponta) Banka Slovenije (BS) pod vodstvom guvernerja Jazbeca in v tesnem sodelovanju z ministrstvom za finance (MF), izvedla maksimalno stroge bančne stresne teste (najstrožje v EU), ki so predvidevali v treh letih 2013-2015 padec BDP za 9,5%. Da bi to banke preživele, bi potrebovale dodatnih 4,8 mrd eur kapitala, od tega državne NLB, NKBM in Abanka 3 mrd. In to številko je BS vzela kot osnovo celotne operacije. Iz državnih bank NLB, NKBM in Abanke ter privatnih Factor banke in Probanke, ki jih je likvidirala, je vlada prenesla za 5,5 mrd slabih terjatev na slabo banko (DUTB) za prenosno vrednost 2,1 mrd, razlastila lastnike podrejenih obveznic v znesku 440 mio in dokapitalizirala banke v znesku 3,2 mrd. Dodatno je vlada vložila še 310 mio v slabo banko, tako da je nas, davkoplačevalce sanacija stala skupaj 4 mrd. Če DUTB ne bo uspela vnovčiti prenesenega premoženja po prenosnih vrednostih, bo treba temu strošku dodati še izgubo DUTB.

In koliko lahko pričakujemo, da si bomo od tega povrnili?

Do sedaj smo prodali sanirano NKBM za 250 mio (v njeno sanacijo pa vložili skupaj s podrejenci 934 mio!). Poleg tega smo se v letu 2013 zavezali, da bomo prodali 15 družb, kar naj bi pomagalo pri zbiranju denarja za sanacijo bank. Od prodaje smo dobili slabih 300 mio (poleg 250 mio za NKBM). Pri teh prodajah izstopa Helios, ki smo ga prodali za 154 mio avstrijskemu kupcu, ki ga je po slabih dveh letih prodal naprej za 500 mio! Skupaj smo do sedaj iztržili skromnih 550 mio (brez prodaj DUTB), obeti, da bi pokrili vsaj tretjino stroškov sanacije so skromni, kar vse kaže, da je s celo operacijo nekaj hudo narobe.

Najprej, celotna operacija je konceptualno zamišljena kot prenos lastništva od države oziroma davkoplačevalcev v privatne roke, pri čemer je očitno izkupiček za davkoplačevalce stranskega pomena. Hkrati so ti privatniki tujci, saj pri nas ni dovolj domačega kapitala. Zato je po svoje razumljiv pritisk EK, da v sanacijo vložimo čim več denarja in premoženje čim prej in čim ceneje prodamo. Jasno, kupci so premožni investitorji z finančnega sveta in ti imajo očitno v EK velik vpliv.

Že SDH ni pravi upravljalec premoženja države, za kaj takega ni ustrezno kadrovsko opremljen, pa tudi vpliv tekoče politike na oblasti na njegove odločitve je prevelik. Njegove odločitve o prodaji državnih družb po bagatelnih cenah so milo rečeno nestrokovne, tako kot zadnji predlog za prodajo NLB za tretjino stroškov njene sanacije. V bistvu se je SDH pokazal kot nabavni servis za tuje finančne špekulante in kot orodje trenutnih oblastnikov za njihove mahinacije z državno lastnino, ne pa kot skrbni, na dolgi rok usmerjeni upravljalec našega skupnega premoženja.

DUTB je namenjena prodajanju slabega premoženja bank, iztržiti bi morala vsaj prenosno vrednost terjatev (tretjina nominalne) in vloženi kapital, ki ga je za obratovanje vložila država, to je skupaj 2,4 mrd eur. Do sedaj je DUTB iztržila s prodajo terjatev in premoženja 1 mrd, vendar je že prodala družinsko srebrnino. Preostale so ji zahtevnejše naložbe, ki zahtevajo prestrukturiranje oz. sanacijo družb, za kar pa je DUTB slabo usposobljena. Samo spomnimo se, kako je vodila podoben proces v Cimosu, v katerem so imele banke vloženih 400 mio, na koncu je bil Cimos prodan za drobiž, vendar s prevzemom dolga v višini 100 mio, kar predstavlja le četrtinski izkupiček. Ob tem, da ostali slovenski proizvajalci podobnih proizvodov dobro poslujejo, povečujejo izvoz in dobičke. Torej moraš biti res nesposoben, da tako firmo zapraviš. Moja ocena je, da bo DUTB ostala prekratka za kakih 700 mio, kar bo treba na koncu prišteti k stroškom sanacije bank, tako da se bo skupni strošek povečal na 4,7 mrd eur.

Ključno vlogo v bančni sanaciji je odigrala Banka Slovenije pod vodstvom guvernerja Boštjana Jazbeca in namestnika direktorja nadzora bančnega poslovanja Tomaža Čemažarja. Že prej sem omenil, da je kot podlago za zakonsko ukrepanje vzela oceno, da bo BDP padel za 9,5%, čeprav je v tem obdobju zrasel za 5,8%. Veljko Bole iz EIPF je izračunal, da je BS pretiravala za 1,8 do 2,8 mrd pri oceni bančne luknje in posledično pri določitvi potrebnih sredstev za bančno sanacijo. To potrjujejo tudi poslovni rezultati saniranih bank, ki so bogato kapitalizirane, poleg tega se poslovni rezultati nenormalno napihujejo zaradi ukinitev pretiranih slabitev. Pred časom prodana NKBM je v prvem letu pod tujim vodstvom prikazala 400 mio prevrednotenja kapitala, NLB je zaradi tega samo v prvem kvartalu letos ustvarila za 128 mio dobička. Težko je reči, da so se na BS enostavno zmotili ali da so nestrokovno ocenili predvideno rast ali padec BDP.

Taki nesposobneži že niso, vsaj po diplomah in referencah sodeč. Torej so to storili namenoma, sicer pod pritiskom »svetovalcev« iz EK in ECB, vendar pri polni odgovornosti. Ali bodo zaradi tega odgovarjali pred sodiščem, bomo še videli, preiskava še poteka. Zaskrbljujoče je, da z ravnanjem, ki škodi Sloveniji, še kar nadaljujejo. Tako z omejitvami ovirajo poslovanje saniranih bank, spet po komandi iz Bruslja oz. Frankfurta. BS je postala mastodont, z 13.9 mrd zbranih finančnih sredstev, od česar 3,3 mrd od države Slovenije, je največja banka v Sloveniji in s premikanjem tega denarja lahko ključno vpliva na domači finančni trg. Tako ima naložb v tujini za skoraj 7 mrd, kar je pretirana rezerva. Kadar pa se jo pozove na sodelovanje v domačih zadevah, kot je sodelovanje v preiskavi sodišča ali v nadzoru preko računskega sodišča, se izgovarja, da spada pod pristojnost ECB in je tako imuna na ukrepe slovenske države. Torej, čigava je Banka Slovenije? In čigav je denar na njenih računih? Slovenski ali frankfurtsko-bruseljski?

Vse to dogajanje je bilo možno, ker je imelo blagoslov vlade, to je predsednice Alenke Bratušek in njenega finančnega ministra Uroša Čuferja ter sodelavca Mitje Mavka, ki je predstavljal povezavo z EK. Torej je bila vlada vseskozi seznanjena z vsemi podrobnostmi te rabote in je tako prevzela soodgovornost za dejanja BS. Tako ravnanje je imelo podporo vseh strank koalicije, saj je parlament sprejel ustrezne zakone, ki so omogočali izpeljavo navedenega scenarija. Torej je bila celotna operacija zaradi soglasja parlamentarne večine sicer legalna, vendar ne tudi legitimna. To pa zato, ker so bili poslanci zavedeni s strani predstavnikov MF in BS ob izdatni »pomoči« EK, s Čuferjem in Jazbecem na čelu, da je bila taka pot, ki je oškodovala slovenske davkoplačevalce, edino možna, čeprav so obstajali drugačni načini sanacije. Samo zdravo pamet bi morali uporabiti in ne papagajsko slediti predstavnikom velekapitala, personificiranimi v EK. Tudi aktualna ministrica za finance Mateja Vraničar Erman je še pred kratkim zagovarjala prodajo NLB po bagatelni ceni in s tem realizacijo prej navedenega scenarija EK. Ker vlada ni sprejela tega predloga, je celo ponudila odstop. Cerar je najprej odstop zavrnil, nato jo je kaznoval na način, da mora v Bruslju zagovarjati vladno odločitev, da NLB ne bomo prodajali. Kakšna bo njena verodostojnost v Bruslju, lahko samo ugibamo.

Kaj torej storiti, da se prepreči nadaljnje siromašenje slovenskih davkoplačevalcev kot posledica sanacije slovenskih bank?

Najprej je treba jasno povedati, da tak scenarij plačila za sanacijo slovenskih bank (v obliki hitre prodaje bank) zavračamo. Saniranih preostalih dveh bank, NLB in Abanke, ne bomo prodajali za bagatelo, raje jih bomo tako ali drugače obdržali, dokler ne povrneta v sanacijo vloženega denarja. In to morata povedati parlament in vlada tako, da spremenita Strategijo upravljanja državnih naložb in druge predpise, ki to urejajo.

Takoj je treba pričeti pogajanja z Brusljem, da dosežemo za nas ugoden način reševanja postsanacijske hitre prodaje slovenskih bank. Za ta pogajanja bi morali zagotoviti kvalificirano ekipo, ki ne bo sestavljena iz tistih posameznikov, ki nadaljevanje scenarija prodaje vsega premoženja po navodilih EK še vedno zagovarjajo.

Pregledati je treba premoženje DUTB in SDH in preveriti, katero premoženje je sploh primerno za prodajo in katero bi bilo primerneje obdržati v državnem lastništvu. Kjer prodaja ni smiselna, se premoženje prenese na drugega upravljalca. SDH se ni izkazal kot primeren, saj je zagovornik razprodaje in je preveč pod vplivom dnevne politike, zato mu ni več za zaupati.

Sanirane banke in primerno premoženje DUTB in SDH je potrebno prenesti na Demografski rezervni sklad (DRS), kjer je potrebno oblikovati novo strokovno upravljalsko ekipo, čim manj odvisno od dnevne politike. S primernimi zakonskimi rešitvami in sestavo nadzornega sveta se to premoženje »zaklene«, tako da ne bo več lahek plen dnevne politike in da bo korporativno upravljanje pregledno in učinkovito. Lahko se uporabi že preizkušena formula iz časa po osamosvojitvi, to je da obdrži DRS 50,1%, 25% se razdeli davkoplačevalcem kot delni povratek njihovega vložka v sanacijo, 24,9% pa se proda razpršeno prek javne prodaje.

One response

  1. Drago, lep prispevek. Predvsem naslov je odličen.

    Ko bomo nekoč, za nazaj gledali na to obdobje, bo zadeva okoli PIMCO_vega kredita, če ne bodo zabrisali vseh sledi, ključna. PIMCO (v lasti Alianza) je obveznice namreč takoj potem prodal naprej in zaslužil mastnih več kot 200 milijonov.

    V vprašanju, komu je šlo teh 200 milijonov in zakaj (spomnimo se, da je šlo za “private placement”, Čufer pa nikoli ni hotel pojasniti tega posla) bomo morali iskati pomemben del na vprašanje, za koga je bila izvedena sanacija slovenskih bank.

%d bloggers like this: