Zakaj kitajski šok ni prizadel delovnih mest v Nemčiji

Kot sem že precejkrat pisal na tem mestu, je vstop Kitajske v WTO in s tem vstop v globalne verige vrednosti močno prizadel ameriško industrijo in odnesel okrog tretjino od 3.5 milijonov izgubljenih delovnih mest v industriji med 2001 in 2008 (kar v literaturi imenujemo “kitajski šok”). Tudi v EU je med  2001 in 2008 izginilo 3.6 milijonov delovnih mest v industriji. Ključno vprašanje je, zakaj je “kitajski šok” imel tako velik učinek in ali je ta učinek univerzalen za vse države.

Številne analize, ki sem jih tukaj že navajal (glej denimo  in ), tudi naša lanska analiza za OECD, kažejo pomemben vpliv povečanja uvozne penetracije iz Kitajske na polarizacijo na trgu dela (izvotlitev srednjega dela zaposlenih in povečanje deleža zaposlenih na obeh polih distribucije – pri nizko in pri visoko plačanih delovnih mestih). Tudi v Evropi. Je pa pomembna razlika med državami. Najbolj očitmo med ZDA in Nemčijo. Nemčija je bila s kitajskim šokom relativno malo prizadeta.

Dalia Marin iz univerze v Münchnu v včerajšnji kolumni v VoxEU navaja tri osnovne razloge za manjši učinek “kitajskega šoka” na nemška delovna mesta: (1) glavni šok glede uvozne izpostavljenosti se je za Nemčijo zgodil z liberalizacijo trgovine z vzhodnoevropskimi državami, (2) vzhodnoevropske države za nemško industrijo niso pomenile samo povečane konkurence z uvoznimi proizvodi, pač pa tudi velik izvozni trg, in (3) Kitajska je za nemško gospodarstvo prinesla dodatno izvozno povpraševanje po kvalitetnih nemških proizvodih.

Vendar je še bolj pomemben razlog, ki ga Marinova sicer omenja, vendar ga premalo izpostavlja. Pomembna je namreč razlika, kako so ZDA in Nemčija reagirale na povečano liberalizacijo trgovine. Številne ameriške korporacije so po letu 2001 praktično v celoti prenesle fizično izdelavo izdelkov v tujino, v Kitajsko ali Latinsko Ameriko (outsourcing proizvodnje), doma pa ohranile le faze proizvodnje z visoko dodano vrednostjo (razvoj, dizajn, prodaja, marketing, finance). Tipičen je primer Appla najprej s prenosom izdelave (sestavljanja) računalnikov na Kitajsko v letu 2004 in kasneje (2006) še iPhonov, ki se kot končna faza globalne verige vrednosti sestavljajo v kitajskem FoxConn Cityju. Podobno velja za druge ameriške korporacije.

Za razliko od tega pa so nemške korporacije, ki so prav tako prek neposrednih tujih investicij (NTI) razširile svojo proizvodno bazo najprej v Vzhodni Evropi in nato na Kitajskem, v teh državah sicer odprle nove proizvodne kapacitete, vendar pa zaradi tega doma niso zapirale delovnih mest. Nasprotno, investicije v nove proizvodne kapacitete v tujini so pomenile le dodatne kapacitete za zadovoljitev dodatnega domačega in tujega povpraševanja, hkrati pa so bile močno vpete v proizvodno mrežo matičnih korporacij. Nemške korporacije so oblikovale verige vrednosti v regiji, pri čemer se posamezne enote znotraj korporacije specializirajo v proizvodnji posameznih komponet in si le-te nato izmenjujejo med seboj za sestavljanje končnih izdelkov. Denimo Volkswagnova matična tovarna v Wolfsburgu ter Audijeva tovarna v Ingolstadtu uporabljata dizelske motorje, proizvedene na Madžarskem, prav tako kot volkswagnova tovarna na Slovaškem.

Drugače rečeno, medtem ko so ameriške korporacije sledile čistemu, recimo temu “neoliberalnemu pohlepu” po visokih zaslužkih ne glede na socialne posledice, in preprosto zaprle domače proizvodne obrate, pa so nemške korporacije upoštevale domače družbeno okolje in socialno tkivo, ohranile domača delovna mesta v industriji ter v tujini odprle dodatna delovna mesta.Podobno velja denimo tudi za slovensko Gorenje, ki je uspelo z outsourcingom dela proizvodnje izboljšati svojo proizvodno konkurenčnost, vendar pa ne na škodo domače zaposlenosti. Doma je ohranilo proizvodnjo tistih izdelkov z visoko dodano vrednostjo, ki prenesejo višje domače stroške dela. Mnogi finančni analitiki Gorenju prav zato očitajo (pre)nizko donosnost (t.j. prenizki donos za imetnike Gorenjevih delnic), toda pozabljajo na širše družbene in socialne posledice, če bi Gorenje ubralo kratkovidno “ameriško neoliberalno” različico, namesto dolgoročno usmerjene “nemške socialne” različice outsourcinga.

To pomeni, da liberalizacija  trgovine, globalizacija in outsourcing nista nujno hudičevo seme, pač pa je vse odvisno od tega, kako države (podjetja) reagirajo nanje oziroma jih sooblikujejo. Pri tem pa domača korporativna kultura in domače družbeno okolje (institucionalno, socialno, vrednostno itd.) igrajo zelo pomembno vlogo. Ameriška korporativna kultura in vrednote ter domače družbeno okolje sta pač močno različna od evropskega. In dobro je, da je Evropa ostala tovrstno konzervativna in da temu kratkovidnemu ameriškemu “neoliberalizmu” glede industrije ni sledila.

One response

  1. Lahko bi fenomen Nemčije (in preostale severne, protestantske Evrope) pojasnjevali tudi tako, da je družbeno odgovorna ekonomija na daljši rok ekonomsko učinkovitejša od sebične, samo v lastno korist usmerjene anglosaksonske ekonomije, ki je na kratki rok učinkovitejša, vendar povzroča družbi veliko kolateralno škodo in stroške. Je pa tukaj še tretji model Kitajskega državno vodenega kapitalizma, ki je za zdaj oziroma na tej razvojni stopnji, ekonomsko še učinkovitejša. Vse izgleda, da imamo tri različne ekonomsko družbene modele, ki se na svetovnem trgu spopadajo. To pa je odlična priložnost za makroekonomiste, da to spremljajo, merijo in ocenjujejo. Ni še konca zgodovine po Fukuyami.

%d bloggers like this: