Drugi tir: Davkoplačevalcem smo privarčevali dobre pol milijarde evrov

Zgornji naslov zveni pompozno, vendar je zelo blizu resnice. Spodnja slika kaže, kako se je v zadnjih devetih mesecih (od novembra 2016 do avgusta 2017) ocenjena investicijska vrednost 2. tira Koper – Divača zmanjšala za 547 mio. Iz prvotnih 1 milijarde in 411 mio evrov se je zmanjšala za več kot tretjino. V čem je čudež?

Slika 1: Spreminjanje investicijske vrednosti 2. tira (v mio €, stalne cene)

Zmanjsanje vrednosti drugega tira

Vir: DRI, 2TDK; lastni preračuni.

Prvič, še januarja 2015, ko smo s kolegi predstavljali prvo ekonomsko študijo o možnostih financiranja 2. tira, je bila vlada proti njegovi gradnji. Takrat smo s kolegi trdili, da je mogoče z nekaj racionalizacijami vrednost investicije zmanjšati za okrog 250 mio evrov in da ni potrebno upoštevati DDV, saj se ta povrne nazaj v proračun. Zaman.

Drugič, nato je tekom leta 2015 vlada postopno spremenila stališče iz negativnega v pozitivnega. Takrat in vse do decembra 2016 je ocenjena investicijska vrednost 2. tira za enotirno progo (ki so jo pripravili na DRI leta 2013) znašala 1 milijardo in 411 mio evrov (po stalnih cenah). Nato je Metod Dragonja v številnih dolgih nočeh to cifro do decembra 2016 sklestil na 980 mio evrov (po stalnih cenah). Kako? Tako, da je izločil DDV (z upoštevanjem obrnjene davčne obveznosti pri gradbenih delih) in s skrivnostnim selektivnim zmanjševanjem nekaterih postavk, kot so neprevidena dela ter stroški nadzora.

Tretjič, nato so moji kolegi gradbeni inženirji (iz Axis, Geoportal in Fakultete za gradbeništvo) na podlagi standardov projektiranja v gradbeni stroki ter na podlagi primerjave s cenami iz avtocestnega programa v januarja 2017 objavljeni analizi pokazali, da so v DRI-jevi verziji osnutka investicijskega programa uporabljene previsoke cene za gradbena dela in da so močno precenjeni stroški nepredvidenih del. Kolegi so ocenili, da je pri gradnji 2. tira realističen prihranek v višini okrog 474 mio evrov oziroma da bi bilo mogoče enotirno progo izgraditi za okrog 683 mio evrov (brez DDV). Kolegi so takrat predlagali, da je smiselno tekom gradnje narediti že nastavke za dvotirno progo, in sicer tako, da bi pri treh najdaljših predorih izgradili tudi vzporedne predorske cevi v enakem namesto v zmanjšanem profilu (70 m2 namesto 40 m2). To bi projekt podražilo za okrog 94 mio evrov na skupaj 833 mio evrov (brez DDV). Ta varianta bi bila za 380 mio evrov (brez DDV) cenejša od tedaj uradne ocene DRI. V spodnji sliki je primerjava z oceno možnosti zmanjšanja vrednosti glede na vladne (DRI in 2TDK) variante.

Slika 2: Primerjava vladne in alternativne ocene investicijske vrednosti 2. tira (v mio €, stalne cene)

Vrednost drugi tir

Vir: DRI, 2TDK, Axis; lastna slika.

Četrtič, v novembra 2016 ustanovljenem Svetu za civilni nadzor gradnje 2. tira smo od vlade v 5 točkah zahtevali znižanje investicijske vrednosti, nastavek za 2-tirno progo, zmanjšanje stroškov financiranja (z izločitvijo Madžarske in 2TDK iz finančne strukture) ter boljši nadzor nad izvajanjem gradnje 2. tira. Vladni predstavniki so sredi februarja zatrdili, da bo vlada spremenila načrt v smeri gradnje enotirne proge z zasnovo za dvotirno (pri treh predorih). Vse skupaj za tedaj znano vladno ocenjeno vrednost 980 mio evrov plus 94 mio evrov za razširjene predore, torej skupaj za 1 milijardo in 74 mio evrov (brez DDV).

In petič, no nato pa je Metod Dragonja skozi poletje nekako našel še za 116 mio evrov možnih prihrankov. Enotirno progo bi bilo – po sedaj uradnih podatkih na spletni strani podjetja 2TDK – izgraditi za 864 mio evrov (namesto za prejšnjih 980 mio evrov). Enotirna proga z zasnovo za dvotirno pa bi bila dražja za 97 mio evrov, tako da bi skupna ocenjena investicijska vrednost znašala 961 mio evrov – torej za 19 mio evrov manj kot je znašala prejšnja ocena za zgolj enotirno progo. Gradnja 2. tira bi bila tako za 547 mio evrov cenejša od prvotne uradne vladne variante, pa še nastavek za dvotirno progo v vrednosti 97 mio evrov bi dobili povrhu (Resnici na ljubo je prihranek manjši, ker je treba upoštevati vrednosti brez DDV: prihranek na podlagi primerljivih podatkov znaša pri enotirni progi 293 mio evrov, pri dvotirni zasnovi pa 196 mio evrov).

Ni sicer transparentno, kje in na kakšen način je Dragonja našel te dodatne možne prihranke, toda jaz in kolegi verjamemo, da so ti prihranki ne samo možni, pač pa tudi zelo realistični. Verjamemo, da je mogoče 2. tir izgraditi za 300 do 400 mio evrov (brez DDV) ceneje, kot je to leta 2013 naračunal DRI v osnutku IP. In da je to možno, bodo moji kolegi pokazali v analizi, ki jo bomo objavili konec naslednjega tedna. Kolegi inženirji so se namreč skozi to vroče poletje zakopali v originalne projektantske popise in zabeležili, kje so bile narejene napake pri upoštevanju nepredvidenih del in njihovem ovrednotenju ter pri samem seštevanju. Naredili so to, kar je bilo dogovorjeno na prvem usklajevalnem sestanku med predstavniki civilne družbe in vladnimi predstavniki: da bo vlada dala na voljo projektantske podatke za en vzorčni primer (predor T1), na katerem bi primerjali metodologijo in končno oceno stroškov DRI in mojih kolegov. Vendar pa minister za infrastrukturo Peter Gašperšič ni želel posredovati podatkov. Danes se zdi jasno, zakaj tega ni hotel – odkritja pri pregledu projektantskih popisov so namreč zelo zanimiva. Vsekakor pa jasno dokazujejo, da so zgolj ob pošteni uporabi strokovnih standardov v gradbeništvu možni veliki prihranki pri gradnji 2. tira glede na vladne ocene, utemeljene na DRI-jevem osnutki IP.

S tem pisanjem, da smo z aktivnostmi civilne družbe in pritiski na vlado uspeli slednjo prisiliti v znižanje vrednosti investicije za dobre pol milijarde evrov, se seveda ne želimo hvaliti ali kakorkoli “fishing for compliments“. Ta zapis je zgolj opozorilo, koliko lahko civilna družba z argumentirano in organizirano akcijo nadzora nad vlado slednjo pripravi do bolj racionalnega delovanja. Ta zapis je zgolj v vednost in v bodoče ravnanje pri drugih zadevah.

Gremo naprej. Z akcijo in pritiski na vlado gremo še naprej, saj obstaja še več manevrskega protora za znižanje vrednosti investicije v 2. tir. Vendar ne samo vrednosti del, pač pa tudi stroškov financiranja investicije. Samo z izločitvijo Madžarske iz finančne strukture je mogoče privarčevati vsaj 120 mio evrov.

3 responses

  1. Morda to vprašanje ne spada ravno k temu članku pa vendar: Po branju vaše študije predstavljene na EF 2015, me zanima, zakaj bi zamenjava sistema elektrifikacije na izmenični sistem, napetosti 25,000V zahtevala spremembo celotnega sistema elektrovleke na slovenskem železniškem omrežju in jo izolirano na progi Divača‐Koper, ni mogoče izvesti?

  2. Nisem strokovnjak za to področje. Kolikor pa razumem, bi morali nabaviti večsistemske lokomotive, ki lahko operirajo na različnih napetostnih sistemih. Sosednje države to imajo.

    Vendar povečanje napetosti na odseku Koper – Divača ni rešitev za problem te proge. Ker je pač prezasičena in se bo kmalu razpadla.

%d bloggers like this: