Davčne spremembe, ki jih načrtuje ministrstvo za finance (MF), naj bi prinesle razbremenitev plač prek uvedbe novih in zamika najvišjih davčnih razredov ter prek manjše obremenitve božičnice. Ni še jasno, kateri izmed treh predlogov sprememb dohodninskih razredov (ali kateri nov predlog) bo na koncu prevagal, toda skupni učinek razbremenitev naj bi znašal med 60 in 90 mio evrov. Na drugi strani naj bi vlada ta izpad fiskalnih prihodkov nadomestila z dvigom stopnje obdavčitve dobička podjetij iz 17% na 20%. Davčne spremembe naj bi bile fiskalno nevtralne. Kar je zelo smiselno glede na upad slovenske gospodarske rasti za eno tretjino in glede na negotove obete na naših izvoznih trgih. Tokrat je MF – za spremembo – pripravilo povsem smiselne predloge.

Toda prav ta fiskalna nevtralnost pri zniževanju davkov nekatere kroge zelo moti. Vendar nimajo prav. Še več, s tem izkazujejo bodisi ekonomsko nepismenost bodisi vulgarnost ideoloških prepričanj.*

Nadaljujte z branjem→

Tisti, ki smo odrasli ob branju stripovskega Alana Forda, smo ponotranjili izraz ‘ministarstvo za istraživanje ruda i gubljenje vrijemena’  kot oznako za absurdno nepotrebno javno institucijo. Vendar je bil alanfordovski humor absurda le – zabava, preklemansko dobri črni humor. In nikoli si ne bi mislili, da bi se ta absurd lahko tako neposredno, tako dobesedno materializiral v dejanskem svetu.

In vendar smo natanko to dočakali. Predsednik vlade dr. Miro Cerar se je odločil zamenjati neposlušno ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar, ki ni želela izvesti sklepa vlade, “po katerem se upravljanje štirih rudnikov v zapiranju prenese na Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, ki spada pod okrilje ministrstva za kulturo […] omenjeni Center, ki pa mora izvajati tudi monitoring rudnikov v zapiranju (Kanižarica, Senovo, Zagorje)” (Vir: Delo). Torej, predsednik vlade zamenjuje ministrico za kulturo, ki ‘ministrstva za kulturo’ ni želela preoblikovati v ‘ministrstvo za kulturo in rudarstvo‘. Oziroma natančneje: v ‘ministrstvo za kulturo in monitoring rudnikov v zapiranju‘.

Karkoli lahko rečete na to (denimo, da je pač treba kdaj komu zviti roke ali ga odstaviti, da se ustvari novo delovno mesto kakšnemu nekdanjemu kulturniku, ki je brez službe), toda prav gotovo ne morete reči, da ta vlada nima genialnega smisla za humor. Za humor absurda.

Edino, kar se ob tem sprašujem, je, ali mar vlada v sledenju Alana Forda ne bo šla še korak naprej in ministrstvu, ki je bilo nekoč zadolženo za kulturo, ob monitoringu rudnikov v zapiranju k nazivu dodala še ‘in izgubljanje časa‘.

Hej, vladniki, Max Bunker (Luciano Secchi) in Magnus (Roberto Raviola) sta se samo hecala !!!

Kampanja senatorja Bernieja Sandersa za demokratsko nominacijo za predsedniškega kandidata je, kljub njegovim praktično ničelnim možnostim za uspeh, vendarle poskrbela za sprožitev javne diskusije o mnogih perečih problemih. Ena izmed diskusij med ekonomisti se je razvila o koristnosti globalizacije. V procesu intenzivne globalizacije v zadnjih treh desetletjih se je svet močno trgovinsko, kapitalsko in finančno integriral. Ta proces je prinesel številne koristi, vendar hkrati tudi mnoge negativne plati. Globalizacija je v splošnem omogočila gospodarski vzpon nekaterim manj razvitim regijam in zmanjšala revščino in razlike v globalni razdelitvi dohodkov, na drugi strani pa je povzročila trend propadanja delovnih mest v industriji v razvitih državah ter povečano gospodarsko nestabilnost. V sklepni fazi se je globalizacija zagozdila v sedanji krizi, ki se je iz finančne prelevila v dolgotrajno gospodarsko krizo, iz katere razvite države ne vidijo izhoda.

Jasno je, da je globalizacija naletela na svoje meje in da bo za izhod iz krize potrebno modificirati tudi okvirne pogoje za njeno delovanje.*

Nadaljujte z branjem→

Eggertsson, Mehrotra, Singh & Summers (2016) z modelom odprtega gospodarstva pokažejo, kako se stanje nizke rasti in ničelnih obrestnih mer (sekularna stagnacija) prenaša med državami prek trgovinskih neravnotežij. Države s trgovinskimi presežki v normalnih časih “izvažajo” nizke obrestne mere, v času sekularne stagnacije pa (zaradi omejitve obrestnih mer navzdol) “izvažajo” recesije. Če v času krize želi država okrevanje doseči prek enostranskih politik, ki vodijo k zviševanju trgovinskega presežka (neomerkantilizem), ima to na državo pozitiven učinek, na trgovinske partnerice pa negativnega (zaradi “siromašenja sosedov“, t.j. napajanja iz tujega agregatnega povpraševanja). Podoben učinek ima politika zniževanja plač in strukturnih reform na trgu dela, ki sicer lahko poveča BDP v državi, ki te politike izvaja, vendar ima negativen učinek na trgovinske partnerice.

V situaciji sekularne stagnacije je monetarna politika neučinkovita, medtem ko ima ekspanzivna fiskalna politika pozitiven učinek tako na domače povpraševanje, kot tudi pozitivne eksternalije na ostale države. Fiskalna politika je zaradi povečanja povpraševanja vzdržna (tudi fiskalni prilivi se posledično povečajo) in samo-financirajoča (povečanje deficita se izniči s povečanimi fiskalnimi prilivi).

Nadaljujte z branjem→

Beaudry, Galizia & Portier se že nekaj časa ukvarjajo z raziskovanjem stabilnosti gospodarstva (glejte tukaj njihov lanski članek v Vox). V zadnjem članku, ki so ga prejšnji teden predstavili na NBER konferenci, dokazujejo, da krize ne pridejo zaradi zunanjih šokov, pač pa da je gospodarstvo inherentno nestabilno. Dokazujejo, da ima gospodarstvo endogeno vgrajeno cikličnost, ki izhaja iz povsem racionalnih posamičnih odločitev, ki pa v masovni dinamiki vodijo v družbeno “drage” konjunkture in padce.

Zakaj je to pomembno? Če bi bilo gospodarstvo inherentno stabilno okrog ravnotežne (steady-state) situacije, pri čemer bi odmike od ravnotežja, kot predvideva standardna makroekonomija, ustvarjalo zgolj počasno prilagajanje plač in cen zunanjim šokom, bi bila povsem dovolj monetarna politika za glajenje teh ciklov. Toda če je gospodarstvo inherentno nestabilno z vgrajeno 7 do 10-letno ciklično dinamiko, potem monetarna politika ne more učinkovito zmanjševati stroškov takšnih makro oscilacij. Pač pa so potrebne politike, ki spreminjajo spodbude subjektov za njihove odločitve oziroma ki spreminjajo njihovo obnašanje.

Nadaljujte z branjem→

Levinovitz likens modern-day macroeconomics to mathematical astrology in the early Chinese empire. And in fact, the parallel sounds pretty accurate. The article is worth reading just to learn about classical Chinese astrology, actually.

But anyway, Levinovitz draws heavily on the econ disses of Paul Romer:

‘I’ve come to the position that there should be a stronger bias against the use of math,’ Romer explained to me. ‘If somebody came and said: “Look, I have this Earth-changing insight about economics, but the only way I can express it is by making use of the quirks of the Latin language”, we’d say go to hell, unless they could convince us it was really essential. The burden of proof is on them.’

 …and Paul Pfleiderer:

Pfleiderer called attention to the prevalence of ‘chameleons’ – economic models ‘with dubious connections to the real world’…Like Romer, Pfleiderer wants economists to be transparent about this sleight of hand. ‘Modelling,’ he told me, ‘is now elevated to the point where things have validity just because you can come up with a model.’

Nadaljujte z branjem→

• Astrologers and macroeconomists – Noah Smith
• Is the Macroeconomy Locally Unstable and Why Should We Care? – Beaudry, Galizia & Portier
• Negative rates are not the fault of central banks – Martin Wolf
• A Progressive Logic of Trade – Dani Rodrik
• What’s Wrong With Negative Rates? – Joseph E. Stiglitz
• Is there a link between free trade and war? – Branko Milanovic
• Convergence no More – Francesco Saraceno
• Why Monetarism Failed – Paul Krugman
• Neo-Fisherian Denial – Stephen Williamson
• Neo-Fisherian Microfoundations – Nick Rowe
• No Time for Credibility – Paul Krugman
• How old were the inventors of major inventions? – MacroMania
• Is Cheap Oil Contractionary? – Paul Krugman