Prejšnji teden je Adam Ozimek, ekonomist na Moody’s Analitics, napisal blog »Ali lahko ekonomija spremeni vaše mnenje?«, ki je v ekonomski blogosferi naletel na velik odziv. Ozimek pravi, da obstaja splošno prepričanje, da so ekonomisti in tisti, ki berejo ekonomske tekste, »zaklenjeni« v ideološko motivirana prepričanja. So bodisi liberalci bodisi konzervativci in pač poberejo katerokoli empirično dejstvo, da podkrepijo svoja siceršnja prepričanja. Ozimek se s tem ne strinja in pravi, da solidne ekonomske raziskave lahko spremenijo mnogo mnenj. Lahko res? *

Nadaljujte z branjem→

• Lahko nova dejstva spremenijo naša prepričanja? – Jože P. Damijan
• Mind changes – Tony Yates
• Mind changes: post script – Tony Yates
• Fudging hell: Are results in top journals to be trusted? – The Economist
• Global Economy Can’t Withstand Four 2016 Fed Hikes – Larry Summers
• It’s Time to Make a Hard U-Turn- Narayana Kocherlakota
• Two serious mistakes in the Goodfriend and King review – Lars Svensson
• Updating Paul Krugman, “Evolution Groupie” – Evonomics
• The dead hand of austerity; left and right – Simon Wren-Lewis
• The Dead Hand of Austerity; Left and Right – Brad DeLong
• Why America Stopped Being a Startup Nation – Noah Smith
• 2015 Was the Hottest Year on Record – Scientific American
• The Declining Marginal Product of Capital – Growth Economics

Novica, da bo Japonska 11 milijonom revnejših upokojencev namenila po 235 evrov, najbrž pomeni začetek nove faze stimuliranja japonskega gospodarstva. Japonska je prva, ki je začela s politiko kvantitativnega sproščanja (QE), torej odkupovanja državnih in korporativnih obveznic, da bi tako prek spodbuditve investicij in rasti spodbudila rast cen (inflacijo). Pri tem ni bila uspešna. Ben Bernanke, preden je postal predsednik Fed, je japonski vladi svetoval naj zažene program helikopterskega denarja. To pomeni drugo obliko QE, in sicer “QE za ljudi” – torej namesto stimuliranja finančnega sektorja neposredno stimuliranje porabe gospodinjstev prek denarnih transferjev. Te fiskalne transferje seveda financira centralna banka z odkupovanjem državnih obveznic, izdanih v ta namen.

Videli bomo, kako daleč bo šla Japonska in ali bo opogumljena s stimuliranjem upokojencev program razširila tudi na ostale prebivalce. To je dejansko še zadnji možen civilni oziroma mirnodobski ukrep za zagon rasti in inflacije. Če to ne uspe, ostane samo še stimuliranje vojne industrije, kot pred drugo svetovno vojno. Tega pa najbrž nihče noče.

Nadaljujte z branjem→

Mnoge je včeraj razveselila novica o obisku kitajske delegacije v Luki Koper, natančneje predstavnikov Kitajske razvojne banke in podjetja China Gezhouba Group. Slednje se je ponudilo, da samo poskuša znižati ceno projekta drugi tir Koper-Divača (DK2) in da ga izgradi v 3 letih. Kitajska razvojna banka pa se je ponudila, da projekt financira. V zameno nočejo koncesije ne nad novim tirom in ne nad tretjim pomolom v pristanišču. Le izgraditi in financirati hočejo izgradnjo DK2. Fantastično, mar ne?

… toda, v čem je štos?

Nadaljujte z branjem→

Seveda ne gre za kakšen nov ali star komet s tem tehničnim imenom, pač pa ali bo ameriški Fed kmalu prisiljen v novo, četrto inkarnacijo kvantitativnega sproščanja. Roger Farmer (UC Berkeley) v spodnji sliki kaže na tesno korelacijo med ekspanzijo Fedove bilance in indeksom S&P 500. Še več, v tej analizi je pokazal, da borzni trg Grangerjevo povzroča (poganja) stopnjo brezposelnosti. In ker so borzni indeksi upadli za 10% v enem letu, bi to utegnilo vplivati na začetek recesije in povečanje brezposelnosti. Pa še deflacijo so v ZDA pridelali decembra. Ergo, Fed bi lahko bil prisiljen v novo pumpanje likvidnosti na kapitalske trge.

Nadaljujte z branjem→

Francis Fukuyama, tisti (nekdanji) neformalni republikanski ideolog, ki je po padcu železne zavese zaslovel z napovedjo “konca zgodovine” z zmago zahodnega liberalnega modela (liberalna demokracija + tržno gospodarstvo) in se pred dobrim letom pokesal, ko je opazil, da se je v vmesnem času ameriški vzor liberalnega gospodarstva spridil v koruptivno in manipulativno vladavino kapitalskih interesnih skupin na škodo večine, no, ta Fukuyama v zadnjem komentarju napoveduje, da kani Kitajska z zadnjimi ukrepi oziroma iniciativo “One Belt, One Road” uspeti z izvozom svojega razvojnega modela. One Belt se pri tem nanaša na novo železniško “svileno cesto”, ki bo povezala države na poti med zahodno Kitajsko in Evropo. One Road pa pomeni pomorsko avtocesto in sistem pristanišč, povezanih z železniško “svileno cesto”. Oboje naj bi z nekaj tisoč milijardami dolarjev financirala novoustanovljena Asian Infrastructure Investment Bank (AIIB).

Nadaljujte z branjem→

Najbolj znani razvojni ekonomist, Dani Rodrik iz Harvarda, v zadnjem komentarju pravi, da se javne investicije v infrastrukturo po nekaj desetletjih izgnanstva spet vračajo v modo. Rodrik “cherrypicks” nekaj primerov držav (Etiopija v Afriki, Indija v Aziji, Bolivija v Latinski Ameriki), ki so v zadnjih letih prek povečanih javnih naložb v infrastrukturo in energetiko močno dvignile dinamiko gospodarske rasti ali pa jo vzdržuejo.

Seveda pa je infrastrukturna luknja velika tudi v mnogih razvitih državah, ki bi lahko z javnimi investicijami spodbudile mizerno gospodarsko rast. Pri tem pa, kot pravilno ugotavlja Rodrik (v skladu tudi z izračuni IMF), strahovi pred povečanim javnim zadolževanjem v ta namen niso upravičeni. Javne investicije v infrastrukturo in energetiko namreč povečujejo državno premoženje in dokler je donos teh javnih investicij večji od stroškov financiranja, se bilanca države izboljšuje.

Nadaljujte z branjem→

Ker sem v gužvi, spodaj prikazujem zgolj nekaj slik o dramatični prerazdelitvi premoženja v zadnjih dveh desetletjih, ki jih prinaša nova študija Oxfam. Tole je sumarna slika sprememb, ki ne potrebuje komentarja:

Nadaljujte z branjem→