Črt Kostevc

Pred slabima dvema tednoma je uradna statistika posijala žarek upanja na podobo slovenskega gospodarstva. V primerjavi z lanskim prvim četrtletjem je naš BDP zrasel za skoraj dva odstotka ob razmeroma hitri ekspanziji izvoza. Z optimizmom nas lahko navdaja tudi podatek, da je, prvič po začetku drugega »recesijskega ponora« leta 2012, rasla tudi zasebna potrošnja gospodinjstev. Politika je »dobre novice« hitro ugrabila za podaljšano predvolilno kampanjo in si pohitela lastiti zasluge za reanimacijo gospodarstva. Oba politična pola sta pozitivne gospodarske novice brez trohice lažne skromnosti prepoznala kot rezultat svojih ukrepov. Nadaljujte z branjem→

• Eurexit Ignorance – Gloomy European Economist
• So viel Geld – und alles für die Katz – Wolfgang Münchau
• Blogging is still mostly unpaid hot air – Tony Yates
• In search of house-price bubbles – vox
• The Three Biggest Right-Wing Lies About Poverty – Robert Reich
• Productivity, potential output, and the Great Recession – John Fernald
• John Williams on bubbles and monetary policy – mainly macro
• Subprime Lending Drives Spending – House of Debt
• Apple, Starbucks, Others Under EU Tax Investigation – Kenneth Thomas

Martin Neil Baily & Robert Palter govorita o pomenu infrastrukturnih projektov kot nujnega infrastrukturnega okolja za razvoj ostalih gospodarskih panog. Pri tem pa pravita, da niso nujne samo nove investicije, pač pa je glavni problem tudi v nižji produktivnosti infrastrukture zaradi neusklajenega pristopa k načrtovanju, financiranju in delovanju obstoječe infrastrukture.

“Infrastructure, by the nature of the word,” former US Secretary of State Madeleine Albright said in February 2013, “is basic to the functioning of societies.” And yet infrastructure has arguably been the forgotten economic issue of the twenty-first century. Indeed, failure to make the right infrastructure investments has impaired many countries’ potential to boost economic growth and employment.

Nadaljujte z branjem→

Raziskava o zadolženosti slovenskih podjetij, vplivu na njihovo poslovanje in implikacijah za finančno prestrukturiranje, objavljena v EBRD Working Paper, WP 168.

Slovenia is facing the worst financial crisis in recent history characterised by severe corporate financial distress that is deteriorating further due to prolonged economic recession. Financial leverage turns out to be a critical factor constraining firm performance and impeding economic recovery. As Slovenia gradually recovers from a second deep recession since the financial crisis, this study addresses three key issues. Nadaljujte z branjem→

Matthijs Lof & Tuomas Malinen v raziskavi Determinants of the growth and sovereign debt correlation s pomočjo VAR analize ocenjujeta korelacijo in vzročnost med rastjo in javnim dolgom. Natančneje, preučujeta ali visok javni dolg povzroča nižjo gospodarsko rast ali obratno in prideta do sklepa, da raziskovalci mešajo vzročnost med obema s korelacijo. Ugotovita, da gre vzročnost v nasprotni smeri, in sicer da, medtem ko povečanje dolga nima značilnega vpliva na gospodarsko rast, pa ima povečanje gospodarske rasti negativen vpliv na javni dolg. Po domače rečeno, višja gospodarska rast povzroči zmanjšanje javnega dolga glede na BDP.

Še ena več v  novi seriji študij, ki so zabile žebelj v krsto enega izmed dveh največjih nategov v sodobni empirični makroekonomiji (raziskava Reinhartove in Rogoffa (2010), ki so jo kasneje razkrinkali kot gnilo jajce). Nadaljujte z branjem→

Mario Draghi, predsednik ECB, je julija 2012 na konferenci v Londonu z izjavo “ECB is ready to do whatever it takes to preserve the euro” prepričal finančne trge, da se ne splača staviti proti razpadu evro območja. Posledično so upadle špekulacije in cene državnih obveznic. Včeraj je Draghi prišel z novim paketom ukrepov, tokrat proti deflaciji, ki evro območje potiska v japonski stil deflacijske depresije, in izjavo “Are we finished? The answer is no.”

Lahko predlagani ukrepi ECB zaustavijo deflacijo? Kot sem v prejšnjih dnevih in tednih že večkrat napisal, ukrepi ECB ne morejo biti učinkoviti zaradi velike negotovosti med podjetji in potrošniki ter zadolženosti podjetij. Izhod iz deflacije je mogoč le, če nekdo “utiša negotovost“. Torej če nekdo s kredibilnimi ukrepi prepriča podjetja in potrošnike, da se je negativni trend obrnil. V Draghijevi izjavi zato vidim več možnosti za uspeh – prav zaradi učinka na sentimente -, kot pa v njegovih ukrepih. Toda Draghijevi ukrepi ne morejo delovati, dokler mu ne sledi tudi “nekdo drug”, to je dokler države ne bodo efektivno zmanjšale negotovosti s povečanjem javnega trošenja. Torej s fiskalno ekspanzijo. Nadaljujte z branjem→

Simon Wren-Lewis (Oxford) piše o nerazumevanju politikov glede načina reševanja problema deflacije v evro območju. Naraščanje primarnih presežkov v proračunu ob hkratnem negativnem output gapu v osrednjih državah EU (Nizozemska, Belgija, Francija, Avstrija, Finska) kaže na neustreznost makroekonomskih politik. Ali drugače rečeno, te države s forsiranjem fiskalne konsolidacije namerno tiščijo svoja gospodarstva v depresijo. Posledica je seveda deflacija.

Prava politika v sedanjem trenutku seveda ni fiskalna konsolidacija, kot je včeraj povedal Mario Draghi (najbrž zgolj z namenom, da bi se prikupil Nemčiji preden bo ECB trge preplavila z novimi velikanskimi količinami denarja), pač pa fiskalna ekspanzija in spodbuditev gospodarstva. Nadaljujte z branjem→

Daniel Little v recenziji knjige Margaret Somers & Freda Blocka “The Power of Market Fundamentalism: Karl Polanyi’s Critique” piše o viziji Karla Polanyija o tem, kakšna naj bi bila prava kombinacija med tržnim gospodarstvom in njegovo demokratično regulacijo, da bi bil sistem vzdržen in da bi živeli v spodobni družbi. In seveda o tem, da se je Polanyi zmotil, ko je napovedal, da se bodo razvile ideje in koncepti o primerni regulaciji. Namesto tega smo dobili tržni fundamentalizem in naraščajočo koncentracijo bogastva.
Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika najbolj plastično kaže negativne učinke deflacije oziroma, natančneje, nizke inflacije (lowflation) na stroške najemanja kreditov. Če je napoved Maria Draghija julija 2012, da bo naredil “vse, kar je treba“, da bi rešil evro, znižala nominalno raven obrestnih mer, pa je od takrat naprej ECB zgrešila inflacijski cilj “blizu 2%“. Posledično so zaradi dramatično nizke inflacije (0.5%) začele naraščati realne obrestne mere za kredite (to pa je tisto, kar podjetja resnično zanima). In ti naraščajoči stroški zadolževanja niso več samo problem Španije, pač pa tudi Nemčije in celotnega evro območja.

Nadaljujte z branjem→