• Measuring Recovery? Count Employed, Not the Unemployed – NYTimes
• Money: The Unauthorised Biography – The Guardian
• The easy target that is the Theory of Disruptive Innovation – Digitopoly
• Creative Destruction Yada Yada – Paul Krugman
• Does politics dominate economics in the Eurozone? – mainly macro
• Good Economic Research Needs Good Translation – Ed Dolan
• Quantitative versus qualitative measurement, the contest – Chris Blattman
• Time-varying Capital Reqs: Rules vs. Discretion – Cecchetti & Schoenholtz
• Monetary Policy Surprises, Credit Costs and … – Mark Gertler, Peter Karadi
• Banks Are Where The Liquidity Is – Oliver Hart, Luigi Zingales
• Blogs review: House of debt – Jérémie Cohen-Setton
• More investment, for Germany’s sake! – Medium

Ta članek v New Yorkerju morate prebrati. Jill Lepore se sprašuje o koristnosti oziroma destruktivnosti novih inovacij, ki uničujejo obstoječe poslovne modele s ponujanjem cenejših (cenenih) nadomestkov. Ponuja v razmislek distinkcijo med inovacijo in napredkom: Je z novotarijami naš svet res postal boljši, ali imamo samo nove in bolj nove igračke?

In kaj narediti z “disruptivnimi hijenami” v obliki startupov? Namerno puščam odprto… Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman (v odzivu na članek Jill Lepore v New Yorkerju) ima dober point v kritiki glorificiranja velikh inovacij (disrupcij) kot prihajajo iz Silicijeve doline: te velike inovacije so zgolj namenjene zadovoljevanju apetitov finančne industrije (pomislite na Facebook, Twitter ipd.), njihov “realni učinek” pa je minoren (koliko kvalitetnih delovnih mest so nadomestile po izgonu industrije v Azijo?). In kot primer daje Nemčijo, ki ji uspeva z manj glamuroznimi inovacijami, pač pa s proizvajanjem visoko kakovostnih tradicionalnih proizvodov izvažati svoje znanje in spretnosti in pri tem zaposliti svoje prebivalce po spodobnih plačah. Nadaljujte z branjem→

John Williamson, oče “Washingtonskega konsenza”, leta 1999 o reviziji lastnega otroka oziroma o nujnem izgonu ideologije iz njegove tržno – fundamentalistične (neoliberalne) verzije v rokah Reaganovih vernikov:

Ten years ago I invented the term “Washington Consensus”. While it is jolly to become famous by inventing a term that reverberates around the world, I have long been doubtful as to whether the phrase that I coined served to advance the cause of rational economic policymaking. Nadaljujte z branjem→

Cecchetti in Schoenholtz, ugledna profesorja financ in avtorja učbenika “Money, Banking, and Financial Markets“, sta zelo skeptična do še ene izmed inovacij v zadnjem paketu bančnih pravil, imenovanih Basel III, in sicer do tega, da bi lahko banke uporabljale prilagodljive kapitalske blažilce. Preprosto rečeno,v času kreditne rasti bi morale banke oblikovati večje kapitalske rezerve, v času recesij pa bi lahko imele manjše kapitalske rezerve in tako avtonomno sprostile kreditne pogoje tudi brez zniževanja obrestnih mer.

Cecchetti in Schoenholtz pravita, da tak sistem ne more dobro delovati zaradi visokih informacijskih zahtev, dolgih transmisijskih odlogov in precejšnjih političnih odporov. Namesto tega predlagata striktna pravila v smislu visokih kapitalskih zahtev in stalnih stresnih testov. Nadaljujte z branjem→

Američani so morali zasesti suvereno državo, da so vzpostavili razlog, zaradi katerega so jo napadli.

Boris Čibej je v Delu zadel bistvo. Le na ceno nafte in na stotine milijard dolarjev, ki so jih pobasale v žepe naftne korporacije, dobavitelji opreme in gradbena podjetja iz kroga prijateljev Georgea W. Busha kot pravi razlog ameriške invazije na Irak je pozabil.

Nekaj malega o slednjem v zadnjem delu članka John Perkins: Izpoved ekonomskega morilca

Kje se skriva zaklad iz menedžerskih prevzemov in kje se skriva več kot milijarda državnega iztržka iz preteklih privatizacij?

Javnost bo nad odgovorom zelo razočarana. Tega zaklada ni, razen morda v kakšnem posamičnem primeru. Najbolje so jo odnesli prodajalci, ki so kupnino pustili v denarni obliki in denar vezali na banki, saj so s tem ohranili vsaj realno vrednost kupnine in še nekaj malega zaslužili pri obrestih. Toda koliko je takšnih junakov, ki so predvideli krizo in denar naložili na banko? Ne prav veliko. Morda nekaj previdnih posameznikov. Večina prodajalcev kapitalskih deležev je namreč kupnino pretopila v nove kapitalske naložbe ali naložbe v nepremičnine ali pa jih pojedla (potovanja, nakup avtomobilov itd.). In te prodajalce je pričakala enaka usoda kot subjekte iz prve skupine – vrednost njihovega premoženja se je s pokom nepremičninskega in borznega balona drastično znižala. Njihov zaklad je izpuhtel.

Preberite več v Managerju

Ekonomisti se že desetletja ukvarjajo s svojevrstno uganko: če vzamemo bilanco sveta, so celotne svetovne obveznosti večje od sredstev, kar pomeni, da svet kot celota izkazuje neto dolg. Ta misterij izgubljenega bogastva so ekonomisti že nekaj časa pripisovali denarju, spravljenem v davčnih oazah, vendar pa za to niso imeli dokazov. Nedavno pa je Gabriel Zucman, 27-letni francoski ekonomist iz London School of Economics, sicer protégé bolj znanega kolega Thomasa Pikettyja, prek poročil centralnih bank Švice in Luksemburga ter z ekstrapolacijo teh podatkov izračunal, da naj bi vrednost “izgubljenega zaklada”, skritega v davčnih oazah, po konzervativni oceni znašala 7,600 milijard $ oziroma 8% finančnih sredstev v zasebnih rokah.
Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden je ECB začela z novo serijo nekonvencionalnih ukrepov monetarne politike. Po kvantitativnem sproščanju, oziroma po domače, z neznansko poplavo bank s poceni denarjem, je tokrat izbrala negativno obrestno mero za bančne depozite pri ECB. S tem »davkom na bančne vloge« naj bi banke, prvič, prisilila, da poceni denar, ki ga dobijo pri ECB, posodijo naprej, namesto, da ga nosijo nazaj in deponirajo na ECB. In drugič, s spodbuditvijo kreditiranja naj bi spodbudila denarni multiplikator, da bi se poplava denarja vsaj delno prelila čez rob do podjetij in tako spodbudila inflacijo. Višja inflacija je nujna, ker zmanjšuje breme dolga in spodbuja investicije in trošenje. Toda ne prvi in ne drugi ukrep ECB, sama po sebi, ne moreta rešiti problema in evrskega gospodarstva potegniti iz deflacijske depresije, v katerega se pogreza. * Nadaljujte z branjem→

Noah Smith si je vzel čas za kritično recenzijo knjige Karthika Athreye “Big Ideas in Macroeconomics“. Ni panike, če za Athreyo še niste slišali, tudi jaz do objave te knjige nisem. Gre za ekonomista iz Fedove izpostave v Richmondu, ki je napisal apologetsko knjigo v stilu, da ljudje izven “foha” ne bi smeli kritizirati sodobne makroekonomije, ker o tem ne vedo nič, ali pa premalo. Pred štirimi leti je s podobnimi argumenti napadel ekonomske blogerje, vključno z nobelovci.

Smith na kratko knjigo opiše kot sholastiko – kot krčevito apologetsko branjenje srednjeveških dogem, ki jih je kmalu povozilo razsvetljenstvo. V tem primeru gre za branjenje neoklasičnih makroekonomskih dogem, katerih pravilnost je povozila sedanja kriza. Spodaj je izsek iz prvega dela Smithove recenzije. Nadaljujte z branjem→