Iz zgodbe Kanzasa se že nekaj dni privoščljivo nasmihajo v ameriških medijih. Leta 2012 je republikanski guverner Sam Brownback podpisal zakon masovnem znižanju davkov, ki je znižal stopnjo dohodnine za najvišje dohodke iz 6.45% na 4.9%, poenostavil davčne razrede in odpravil davek od dobička za večino majhnih podjetij. To naj bi pripomoglo k dvigu ekonomske aktivnosti v Kanzasu in novim delovnim mestom ter migracijam od drugod. Da bi kompenziral izpad prihodkov, je predlagal odpravo nekaterih izjem in davčnih olajšav (predvsem na obresti iz kreditov gospodinjstev za nepremičnine). Toda državni senat je glasoval za njihovo ohranitev in potencialna luknja zaradi znižanja davkov je zrasla iz 105 na 800 mio $. Nadaljujte z branjem
Ta nacija potrebuje psihiatra
V začetku leta sem se spraševal o tem, koliko časa lahko zdržimo brez vlade, ki bi res vladala in ne samo obstajala na papirju. In zaključil, da ni upanja na razsvetljenje, pač pa da bi morali zaprositi, da dobimo neko prisilno upravo od zunaj, ki nam bo vsako leto napisala nova pravila za uporabo. Od takrat se je spremenilo zgolj to, da smo še tisto nevidno vlado izgubili in da so pred nami volitve kot možnost izbire nove vlade. Zdaj si lahko izberemo vlado, kot jo res hočemo. No, vidite, in natanko tega me je strah. Strah me je, da bomo dobili vlado po lastni podobi. * Nadaljujte z branjem
Finančna ortodoksija in preživetje prezadolženih podjetij
Črt Kostevc
Čas za reševanje prezadolženih podjetij je pred nami. In za nami. Dejansko s konkretnimi predlogi razdolžitve slovenskega realnega sektorja ali strategijo izhoda iz prezadolženosti zamujamo za kakšno leto ali dve. Politika je razumljivo dala prednost normalizaciji trajektorije državnega dolga in čiščenju bančnih portfeljev, vendar to problema prezadolženosti v Sloveniji ni in ne bo rešilo. Še vedno ostaja približno polovica slovenskih podjetij prezadolženih in njihovo reševanje bo odvisno tudi od “potrpežljivosti” bank oziroma dolgoročne vizije, ki jo bodo le-te imele s posameznimi podjetji. *
Nadaljujte z branjem
Najboljši nasvet vašega življenja v času predvolilne histerije
Če imate poln kufer predvolilne histerije, superpoštenih politikov in politikov, ki spreminjajo stališča kot gate, predlagam, da jih izklopite. Ne berite časopisov, ne poslušajte radija in sploh ne glejte TV (razen nogometa ali filmov). Predlagam, da prisluhnete tej genialni pesmi. Dobili boste nekaj nekaj največjih modrosti življenja, skoncentriranih v eni sami pesmi (sploh, če se vam ne da prebrati Hessejeve Siddharte).
O politikih in kurbah v permanentni predvolilni histeriji
Bob Dylan je nekoč dejal “Pokažite mi poštenega politika in pokazal vam bom posvečeno kurbo“. No, tukaj bi bil potreben še korak naprej oziroma enačaj. Politiki niso ljudje kot ste vi ali jaz. Politiki so kurbe. Gredo s komerkoli. Za oblast in denar. Obljubijo karkoli. Za oblast in denar. In spremenijo mnenje v sekundi ali vas prodajo za kikiriki, če to pomeni več možnosti za oblast in denar. Nadaljujte z branjem
Ne varčujte za dodatno pokojninsko zavarovanje
Zanimiva zgodba iz današnjega Dela o državi, ki je tistim lahkovernežem, ki so dodatno pokojninsko varčevali, nabila dohodnino. Zanimivo, mar ne? Najprej je država spodbujala dodatno pokojninsko zavarovanje z olajšavami pri dohodnini, nato pa bo lahkovernežem z dohodnino pobrala 40 – 50 % privarčevanega denarja.
Država se dela norca iz vas. Moj sklep iz tega je, da nikakor ne varčujte za dodatno pokojninsko zavarovanje prek javnih shem, ampak to počnite bodisi prek raznih naložbenih zavarovanj ali pustite denar na bančnih računih, na koncu vam bo ostalo več. Nadaljujte z branjem
Privatizacija pri nas je kot bumerang
Nekako se zdi, da privatizacija in Slovenija ne gresta skupaj. Med njima ni nobene kemije. Tudi ko se resnično trudimo, da bi kaj privatizirali, se izkaže, da nismo. Prodamo, vendar se nato vrne k državi. Kot bumerang, naravnost v glavo. Bodisi ker smo privatizirali samo napol bodisi ker so novi lastniki bankrotirali in je podjetje pristalo pri bankah, ki pa so državne ali spet podržavljene. Nadaljujte z branjem
Vikend branje
- The 4% Non-Solution – Kenneth Rogoff
- Inflation Is Not Always a Monetary Phenomenon – Tutino and Zarazaga
- Monetary policymakers as boyfriends – Simon Wren-Lewis
- Stagflation and the Fall of Macroeconomics – Paul Krugman
- Are the top 0.1% buying their version of education reform? – Washington Post
- It Is Not Easy Being Leader Of The World – Danny Quah
- Depression Economics and Climate Policy – Paul Krugman
- First Quarter GDP Contraction was Less Severe than you Think – No Hesitations
- Academic metrics and market mechanisms – Magic, maths and money
Zoran Janković: Pošteno – Ha-ha-ha Ha-ha-ha
Malce prej sem se moral zaustaviti ob cesti, ker me je zagrabil napad smeha. Nadaljujte z branjem
Desničarske težave z “inkluzivnim kapitalizmom”
Tale zapis desničarskega The New American o mednarodni konferenci o Inclusive Capitalism v Londonu prejšnji mesec mi je zelo všeč. Všeč mi je ton in iskrena zgroženost nad tem, kaj so povedali in predlagali govorci. Na konferenci je denimo direktorica IMF Christine Lagarde poudarila, da bi nas morala skrbeti enakost možnosti in ne enakost dohodkov, saj v razmerah neenakosti nimajo vsi enakih možnosti. Ostali govorci, od Billa Clintona do predsednikov uprav velikih podjetij, pa so govorili o disfunkcionalnosti prostih trgov tako iz vidika neenakosti kot okolja in se zavzeli za višje davke na dohodke in premoženje in bolj družbeno odgovorno obnašanje podjetij. Brrr!, katastrofa, ane?
Konzervativci na to seveda gledajo kot na globalno tiranijo oziroma kot fundamentalni napad na “proste trge”, ki so po njihovem že zdaj premalo prosti in da za sedanjo krizo niso krivi prosti trgi, pač pa centralne banke in “velike vlade”. Mhm, presodite sami, kdo je tukaj nor.
Jasno, konzervativce je treba razumeti: višji davki na dohodke in premoženje ter zahtevano družbeno odgovorno ravnanje podjetij pomenijo višji davek na kapital in zato, v govorici konzervativcev, “manj ekonomske svobode”.
You must be logged in to post a comment.