Grčija je po letu 2008 nazadovala na vseh področjih (razen pri sostopu do interneta) v primerjavi z evrskim področjem: od nezaposlenosti, dostopa do zdravstvenih storitev, do tveganja revščine. Gospodarsko brezno je hujše kot v ZDA v času Velike depresije. Kar govori o neprimerno veliki humanitarni katastrofi v državi razvitega sveta v 21. stoletju.

Vir: The Economist

Ob bok pravkar začetem srečanju evroskupine o reševanju problema grškega dolga velja pogledati tudi ameriško stališče. ZDA namreč z nestabilnostjo v Evropi oziroma s potencialnim vstopom Rusije v Grčijo, veliko izgubijo. Če se grčija ne dogovori z EU, bodo najverjetneje na pomoč morale priskočiti ZDA. Predsednik Obama je prejšnji teden izrazil jasno stališče, da je treba breme varčevanja Grčiji omiliti. Zadeva je sicer logična vsakemu tepcu. Če banka od podjetja zahteva, da hitreje vrača kredit, kot mu ostane dobička (in tako zajeda v njegov denarni tok in zmanjšuje naložbe), podjetje seveda po hitrem postopku spravi v stečaj. Za banko je najbolj racionalno, da podjetju olajša breme odplačevanja dolga s podaljšanjem ročnosti kreditov in s tem podjetju omogoči manevrski prostor, da prosti denarni tok vlaga v obstoječe in nove programe.

Podobno je z Grčijo. Če jo bodo stiskali kot limono, bodo iz nje izvlekli ves življenjski sok. Toda za razliko od limone, je Grčija živo bitje oziroma 11 milijonov živih bitij, ki se lahko in se bodo uprli. In grški puntarski virus se bo razširil v druge dele periferne Evrope. Za Evropo je racionalno, da Grčiji odplačevanje dolga naredi znosno (tudi s podaljšanjem ročnosti na 100 let, če je treba, kot pravi Ashoka Mody) in da predvsem poskuša vplivati na to, da se v Grčijo čimprej povrne gospodarska rast. Le tako lahko vrne dolg. Nadaljujte z branjem→

Seveda bi moralo biti prav nasprotno. Na podlagi stoletij akumuliranih izkušenj bi morali biti izjemno modri. Nekajstoletna zbirka bolečih in drago plačanih napak drugih bi nam morala služiti kot zanesljiv vodnik za odločitve ob izzivih sedanjosti. Pa vendar ne. Običajno se ob vsakem večjem problemu kot država znajdemo povsem nebogljeni in brez zgodovinskega spomina. In običajno se podamo v avanturo, na novo odkrivajoč stranpoti, za katere so druge države že zdavnaj in enoznačno ugotovile, da bodisi ne vodijo nikamor bodisi pa so povezane z nepotrebno velikimi stroški. * Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Če je bil vzrok Don Kihotovega napada na mline na veter njegova norost, je vzrok slovenskih napadov na abstraktne pravne osebe »zdrava pamet«, ki v svoji kratkovidnosti ne uvidi, da je namerna opustitev soočanja s konkretnimi pokvarjenimi in zavrženimi, a pomembnimi posamezniki za Slovenijo dolgoročno pogubna. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Aktualno dogajanje z Banko Slovenije kaže, kako lahko en kamenček (članek) sproži plaz ogromnih razsežnost. Kljub temu, da se ni nič posebnega zgodilo, da se je o sanaciji bank in izbrisu podrejenih obveznic pisalo in govorilo že zadnji dve leti, pa zadnje dni ni organa in medija, ki ne bi obravnaval dogajanj in odločitev v naši centralni banki. O potezah v zvezi s sanacijo bank bo razpravljal državni zbor, ustanovili bomo posebne komisije, opravili revizije, preiskave, ni časopisa in radijske ter televizijske postaje, ki ne bi pripravila poročil in prispevkov na to temo. Kar naenkrat vsi iščejo samo še napake in sporna je postala tudi zadnja plača in zaposlitev v Banki Slovenije. Zato spodaj podajam nekaj realnih ocen dogajanja v našem bančnem sistemu v zadnjih desetih letih ter o tem, kaj je res problem, kaj pa je samo posledica trenutnega zanimanja in vsesplošnega problematiziranja odločitev Banke Slovenije. Nadaljujte z branjem→

Tadej Kotnik je danes v Državnem zboru podal izvrstno faktografsko kronologijo, zakaj in kako je kapital slovenskih bank v času “pohanja” stresnih testov jeseni 2013 moral postati negativen. Moral je. Šlo je za verigo dejanj, zvijanj rok, potvarjanja in neresnic, pri čemer je obljubo Evropski komisiji dalo MF, naloge pa (v kolaboraciji z ECB) izvršila BS. Zadeva si zasluži tako parlamentarno preiskavo kot resno zunanjo strokovno in forenzično preiskavo.

Da ne bo pomote, sam izbris “podrejencev” mene kot davkoplačevalca ne moti, vkolikor je legalno izveden. Moti pa me, če smo zaradi “prisilno izračunane” prevelike kapitalske luknje davkoplačevalci morali prevzeti bistveno večje dolžniško breme in če bodo dokapitalizirane banke privatizirane po bistveno nižji ceni, kot so bile dokapitalizirane z našim denarjem. Figurativno rečeno, moti me, če denimo NKBM zaradi preveč izračunane kapitalske luknje zdaj “sedi” na 500 milijonih evrov likvidnosti našega denarja, privatizirana pa bo za 150 mio evrov.

Vidim, da sva z Anno Diamantopoulou, nekdanjo evropsko komisarko, usklajena v tem, da izida zadnjih volitev v Grčiji, ki so naplavile Syrizo, ne smemo tolmačiti kot da je glavni grški problem sam dolg, ampak da je njen problem pomanjkanje rasti. Mednarodna skupnost je s trojko Grčiji sicer zmanjšala breme plačevanja obresti, toda hkrati ji je predpisala recept ostrega varčevanja, ki je ubil kakršnekoli perspektive za rast. Sedanji grški problem so manj obresti za dolg, ampak predvem pomanjkanje osnove (BDP) za plačevanje teh obresti. Grčija lahko svoj dolg odplača le z visoko gospodarsko rastjo. Program pomoči Grčiji mora temeljiti na programu gospodarske obnove.

Moj današnji komentar v Financah Weekend: Nadaljujte z branjem→

V zadnjih dnevih in tednih je mnogo ljudi, začenši z ministrom za infrastrukturo  in do različnih novinarjev, diskutiralo o nujnosti, da za izgradnjo drugega tira Koper – Divača najdemo zasebnega vlagatelja. Super, tudi jaz sem za to. Vendar pa sem, preden sem se tako navdušil nad tem, da bi o tem javno govoril, naredil hitro kalkulacijo stroškov in koristi takšne in drugačnih opcij. Na žalost pa večina “navdušencev” nad javno-zasebnim partnerstvom v železniško infrastrukturo te domače naloge ni naredila, ampak govorijo na pamet.

Že preprosta kalkulacija pokaže, da se nobenemu zasebniku ne splača vlagati v drugi tir in da je iskanje zasebnega investitorja, torej javno zasebno partnerstvo (JZP) pri gradnji 2. tira absolutno nerealistično. Zasebnik bi za povračilo naložbe po optimistični varianti potreboval najmanj 100 let. Poglejmo. Nadaljujte z branjem→