Zakaj je zgodovina tako slaba učiteljica?

Seveda bi moralo biti prav nasprotno. Na podlagi stoletij akumuliranih izkušenj bi morali biti izjemno modri. Nekajstoletna zbirka bolečih in drago plačanih napak drugih bi nam morala služiti kot zanesljiv vodnik za odločitve ob izzivih sedanjosti. Pa vendar ne. Običajno se ob vsakem večjem problemu kot država znajdemo povsem nebogljeni in brez zgodovinskega spomina. In običajno se podamo v avanturo, na novo odkrivajoč stranpoti, za katere so druge države že zdavnaj in enoznačno ugotovile, da bodisi ne vodijo nikamor bodisi pa so povezane z nepotrebno velikimi stroški. *

Reakcije držav na sedanjo veliko recesijo so tipičen primer izgube zgodovinskega spomina. Edina država, za katero se zdi, da je zgodovino vzela resno, so ZDA. Boleča izkušnja iz velike depresije v 1930. let, četrtina izgubljenega BDP, petina izgubljenih delovnih mest in stotine bankrotiranih bank, je ostalo v kolektivni zavesti kot velika napaka ekonomske politike. Ker najprej ni pravočasno reagirala, nato pa premalo odločno ali napačno. Zato je ob nastopu sedanje krize ameriška vlada ravnala bliskovito. Začetna napaka z dopustitvijo, da je bankrotiral Lehman Brothers, in posledična zamrznitev medbančnega trga sta poslali impulz, da se lahko ponovijo 1930. leta. Zato je vlada bliskovito sanirala banke, Fed jih je zasipal z likvidnostjo in z znižanjem obrestne mere, vlada je pripravila velik fiskalni stimulus, medtem ko je Fed v štirih rundah kvantitativnega sproščanja še štiri leta zasipal banke in gospodarstvo z likvidnostjo. Ameriška »velika recesija« se zaradi hitrega in odločnega ukrepanja oblasti ni sprevrgla v »veliko depresijo« in ameriško gospodarstvo zelo robustno raste in je že skoraj nadomestilo vsa izgubljena delovna mesta.

Nemčija, ki je v 1930.letih šla skozi natančno enako izkušnjo kot ZDA, vključno z dramatično depresijo in deflacijo, desetinami bankrotiranih bank in ogromnim povečanjem brezposelnosti, je denimo iz te zgodovinske epizode pobrala povsem drugačen nauk. To ni bil nauk, da morata fiskalna in monetarna politika z veliko lopato stimulirati domače gospodarstvo, pač pa, da sta potrebna velika disciplina in red in da je osnovna naloga oblasti, da zagotovi samo to. Verski nauk pravim da bo potrebno odrekanje, nakar se bo po doseženem dnu spet vzpostavil nov razvojni cikel. Seveda, razlika med ZDA in Nemčijo je v tem, da je nemško gospodarstvo zaradi manjšega trga bolj izvozno usmerjeno in da ima hkrati popolnoma odprt velik evropski trg. In Nemčiji je po začetku krize šlo kar dobro. Upad domačega povpraševanja je nadomestila z izvozom. Zaustavilo jo je šele predpisovanje istega zdravila (odrekanje in disciplina) tudi drugim državam, od katerih je izvozno odvisna, kajti skupno varčevanje vseh v evrskem območju je zmanjšalo povpraševanje po njenem uvozu. K temu pa je čisto na koncu doprineslo še ohlajanje kitajskega gospodarstva in rusko-ukrajinska kriza.

Toda nauk, ki ga je Nemčija iz te nove izkušnje potegnila, ni, da skupno in hkratno (fiskalno) varčevanje vseh držav v monetarni uniji ter restriktivna monetarna politika ne deluje, pač pa, da še nismo dovolj varčevali in da še nismo dovolj disciplinirali zaposlenih in prejemnikov socialne pomoči. Še malo bi zategnili pasove, še malo bi znižali plače in pokojnine, pa bi prišla rast. V to, da se rast ne more zgoditi, če se nenadoma ne poveča povpraševanje in da se to ne more povečati, če vsi hkrati varčuejo, boste nemške ekonomiste težko prepričali. Zato je imela ECB takšne težave, da je pet let za ostalimi centralnimi bankami oziroma pet let prepozno zagnala projekt kvantitativnega sproščanja in zato takšne težave pri prepričevanju, da je treba spremeniti paradigmo. Da je treba začasno nekoliko sprostiti fiskalne omejitve in zagnati cikel infrastrukturnih naložb, da bi se gospodarsko kolesje spet začelo vrteti.

Pri tem ne negativne (lastne ter japonske in ameriške), ne pozitivne (sedanje ameriške) ne pomagajo. Kajti ideologija je močnejša od izkušenj. Povsem enako je glede problema državnega dolga. Nemčija ima za seboj tri travmatične izkušnje v zadnjih 140 letih, povezane z odplačevanjem dolgov. Toda nobena izmed njih oziroma nobena izmed rešitev iz te travme Nemčije danes ne more prepričati, da bi spremenila svoj ideološki pogled na dolg kot moralni problem. Dolg je a priori slab in ga je treba do zadnjega pfeniga odplačati. Toda zgodovina na nemškem primeru kaže drugače. Poglejmo.

Po zmedi, ki je nastala je po španski “veličastni revoluciji” iz leta 1868, koncu monarhije in nato še hitremu koncu prve španske republike, se je v Evropi začela tekma za špansko nasledstvo. Francija je leta 1870 napovedala vojno Prusiji in jo klavrno izgubila. Nemčija je okupirala severno Francijo in v zameno za konec okupacije zahtevala plačilo enormnih reparacij. Z namenom, da se Francija nikoli več ne bi gospodarsko postavila na noge, je Nemčija od nje zahtevala, da v treh letih (1871-1873) plača za 5 milijard zlatih frankov reparacij. To je tedaj znašalo skoraj četrtino francoskega BDP (preračunano v današnje evre pa skoraj 500 milijard). Francija se je bila prisiljena zadolžiti na mednarodnih trgih in je reparacije do septembra 1873 tudi plačala, nemška vojska pa se je umaknila.

Zdaj pa bodite pozorni na zgodbo. Vsi so pričakovali, da bo enormno povečan javni dolg Francijo potolkel do tal in da se najmanj 30 let ne bo pobrala. Toda zgodilo se je nasprotno. Enormen kapitalski transfer je uničil prejemnico, Nemčijo, in jo pahnil v dve desetletji dolgo globoko depresijo. Francija je po plačilu reparacij šla v obsežne reforme in uvedbo splošnega javnega šolstva. Nemčijo pa je velika kapitalska injekcija iz Francije »zastrupila«. Hiter priliv velikih kapitalskih tokov (zastonj denarja) je povečal potrošnjo in uvoz ter nemški trgovinski presežek spremenil v deficit. Privedel je do velikega borznega balona, do inflacije investicij in močnega povečanja dolga za financiranje neproduktivnih naložb. Sledil je borzni zlom leta 1873, kar se je nato sprevrglo v mednarodno Dolgo depresijo, ki je v Nemčiji trajala vse do 1896. Francoska (prisilna) kapitalska injekcija Nemčiji je iz urejenega in konkurenčnega gospodarstva naredilo ruševino.

Kaj nam pove ta prva lekcija? Pove nam, da je izživljanje rablja nad žrtvijo običajno kontraproduktivno. Toda pove nam tudi, da je nekontrolirana odprtost za velike mednarodne kapitalske tokove zelo škodljiva. Kadarkoli v zgodovini so se države preveč odprle in bile deležne velikih kapitalskih pritokov, so kasneje zapadle v zelo globoke depresije. Spomnite se na oba naftna cenovna šoka v 1970. Letih, na velike kapitalske tokove t.i. petrodolarjev v države v razvoju in posledično veliko dolžniško krizo v 1980. letih (tudi v nekdanji Jugoslaviji). Spomnite se na azijsko finančno krizo in na rusko krizo v poznih 1990. letih, kjer so vzroki enaki. In spomnite se sedanje evrske krize, kjer se je velik nemški zunanjetrgovinski presežek v obdobju 2004-2007 prek nemških bank v obliki kapitalskih tokov in bančnih kreditov prelil v kapitalske in nepremičninske balone v perifernih EU državah. V vseh treh primerih so sledile globoke gospodarske depresije. Kot ugotavljata Reinhartova in Rogoff (2008) je bilo enako v zgodovini zadnjih 800 let. Velike gospodarske krize so vedno močno korelirane s predhodnimi velikimi pritoki kapitala, zato Rogoff (2013) previdno predlaga, da bi razvite države morale uvesti neke vrste kapitalskih omejitev. Te bi potrebovali seveda tudi med EU državami, kjer so – tudi kot kaže sedanja dolga in globoka kriza – države zaradi enotnega trga, skupne zakonodaje in skupne valute ter brez samostojne fiskalne politike močno ranljive na te kapitalske šoke.

Druga epizoda sledi iz konca prve svetovne vojne, ko so države zaveznice v Versajski pogodbi agresorsko Nemčijo močno kaznovale z neznosno velikimi reparacijami. Pri tem je imela vodilno vlogo Francija, ki se je hotela Nemčiji maščevati za epizodo izpred 45 let. Že zadnjič sem zapisal, da je takrat še mlad John Maynard Keynes, ki je sodeloval na pogajanjih kot član britanske delegacije, ostro protestiral proti visokim reparacijam. V knjigi iz leta 1919 »The Economic Consequences of the Peace«, s katero je zaslovel, je zapisal, da tako visoke reparacije Nemčijo obsojajo na dolgo revščino, da so nehumane, da bodo sreče oropale celo generacijo Nemcev in da tega dejstva ne more opravičiti tudi to, da se bodo ostale države na ta račun obogatile.

Nemčija vojne škode seveda ni mogla odplačevati, kljub enormnemu tiskanju denarja. V letih 1922-23 je zapadla v hiperinflacijo in bankrotirala, francoska vojska pa je zasedla Porurje. Leta 1924 je sledil nov mednarodni dogovor (Dawesov načrt), ki je omilil odplačilo škode in kjer so države (predvsem ZDA) Nemčiji odobrile kredite za poplačilo škode. Toda pomagalo je zgolj kratkoročno. Leta 1928 je Nemčija ponovno bankrotirala in sledil je nov mednarodni sporazum (Youngov načrt), ki je poplačilo škode in dolgov Nemčiji podaljšal do leta 1988. Po začetku gospodarske krize so leta 1931 države Nemčiji odplačilo dolgov najprej suspendirale za eno leto, nato pa ji dolg popolnoma odpisale. V letih 1919-1932 je Nemčija odplačala manj kot 15% celotne naložene vojne škode.

No, breme dolga, gospodarska depresija in deflacija so nato leta 1932 na oblast prinesli Hitlerja, ki se je želel maščevati za veliko ponižanje in bedo Nemčije, pri tem pa kot stimulus za izhod iz krize uporabil javne investicije v infrastrukturo in vojaško industrijo.

Vemo, kako se je končala nova nemška agresija (čez 60 milijonov mrtvih) in Nemčija je konec druge svetovne vojne pričakala do tal razrušena, razdeljena na štiri cone in z naloženo veliko vojno škodo. Prvotni ameriški načrt (Morgenthauov načrt) je predvideval, da je treba Nemčijo popolnoma deindustrializirati in iz nje narediti agrarno državo. Posledično so kot del poplačila vojne škode prizadetim državam dovolili demontažo nemških tovarn in preselitev domov. Rusija je tako popolnoma izpraznila Vzhodno Nemčijo, nekaj tovarn pa je dobila tudi nekdanja Jugoslavija. Toda nekaj let po vojni se je pokazalo, da so tako visoke reparacije dobesedno povsem izstradale nemško prebivalstvo, hkrati pa je vzpon Sovjetske zveze in prodor komunizma vse do nemških meja zahteval drugačen pristop. Pod taktirko ZDA so zahodne zaveznice spremenile strategijo. Namesto izčrpavanja so Nemčiji omogočile delni odpis dolga, posojila za rast in vključitev v evropske integracijske procese. Londonski sporazum (1953) je Nemčiji odpisal skupaj kar 62.6% dolga, podaljšal dobo poplačila na 30 let ter plačevanje vezal na 5% delež v nemških prihodkih od izvoza. V primeru krize pa se je ta odstotek ustrezno znižal.

Če je zgodovinski nauk iz druge epizode (po prvi svetovni vojni) v tem, da visok dolg in posledično zahtevano ostro varčevanje (doseganje visokega primarnega presežka v proračunu) državo v času krize pahne še v globljo in dolgo deflacijsko depresijo, pa je nauk iz tretje epizode (po drugi svetovni vojni) bolj pozitiven. Nauk iz nemške zgodovine nas uči, da je moraliziranje tudi v najbolj ekstremnih primerih (neposredno in posredno povzročenih 60 milijonov mrtvih zaradi nemške agresije) napačen pristop, pač pa da je državi v težavah treba pomagati, da se gospodarsko postavi na noge in da se ji odplačevanje dolga naredi znosno. Le na tak način lahko država vsaj del dolga povrne, hkrati pa lahko ta human pristop zaustavi vzročno verigo nasilja in povračil.

In ko se danes pogovarjamo o tem, kako pomagati Grčiji, ki je grešila z življenjem na preveliki nogi (vendar ni nikogar napadla, še manj pa delala genocidov), moramo imeti pred očmi te zgodovinske izkušnje. Grčija lahko svoje dolgove povrne le, če ji odplačilo dolga podaljšajo na najmanj 50 do 70 let in če ji odplačilo naredijo znosno. Iluzorno je pričakovati, da bo Grčija zmogla v obdobju 30 let leto za letom plačati za 4.5% BDP obveznosti. To pomeni, da ji ne ostane nič za naložbe v razvoj. Tega v zgodovini ni zmogla še nobena država in to bi Grčijo vrnilo nazaj v kameno dobo. Predlog finančnega ministra Yanisa Varoufakisa, ki ne zahteva odpisa dolga, pač pa, da bi Grčiji dovolili, da poplačilo dolgov veže na doseženo gospodarsko rast, sledi logiki, ki so jo zavezniki omogočili Nemčiji po letu 1953 (vezavo plačil na izvoz).

Toda pomembno je še nekaj drugega. Grčiji je treba dati nekajletni moratorij na poplačilo dolgov in ji pomagati z naložbami, da se gospodarsko postavi na noge. Grčija lahko dolgove poplača le z visoko gospodarsko rastjo. To pa ob tujih zasebnih naložbah pomeni tudi, da je treba prenehati z diktatom politike varčevanja in grški vladi omogočiti, da prekine humanitarno katastrofo ter na drugi strani spodbuditi infrastrukturne naložbe z evropskimi sredstvi.

Še enkrat, le pozitivna in visoka gospodarska rast omogoča, da Grčija vrne dolgove, zato se je treba zdaj ukvarjati predvsem s programom njene gospodarske obnove.

_______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

One response

  1. Ni samo Grčija zadolžena. Zadolžene so vse EU države. Zakaj torej ne bi odpisali dolga vsem (ali podaljšali odplačevanje na 100+ let) ?
    ZDA so po II. vojni tudi pomagale vsem (ki so to želeli).

%d bloggers like this: